Kako lahko verjamemo v svetost Cerkve, kadar so nekateri njeni duhovniki hudo opustili svojo dolžnost? Ne da bi se izogibal resničnosti škandalov, p. Bernard de Lacoste preučuje predstavljene številke, odgovarja na obtožbe glede duhovništva in celibata ter znova potrjuje, kaj je tisto, kar Cerkev zares dela sveto. Gre za predavanje, ki ga je 21. avgusta 2026 na otoku Réunion imel rektor semenišča v Ecônu in avtor knjige Duhovništvo in celibat.
Vprašanje je, ali je Katoliška Cerkev resnično sveta, kadar nekateri njeni duhovniki zagrešijo hude grehe. Predlagani naslov se glasi: Ali je Cerkev sveta, čeprav so nekateri njeni duhovniki pohujšljivi? Namenoma je nekoliko pretresljiv, nekoliko pretiran, saj seveda ne bomo trdili, da so vsi duhovniki pohujšljivi, toda žal so nekateri takšni.
V zgodovini Cerkve so se vedno pojavljali duhovniki, ki so se vedli slabo in zagrešili hude grehe. Zato se samo po sebi postavlja vprašanje: ali je Cerkev zares sveta? V veroizpovedi pojemo: »Verujem v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev.« Ali je Cerkev resnično sveta, če njeni služabniki niso vedno sveti? V zadnjih desetih letih smo slišali o številnih škandalih, povezanih s katoliškimi duhovniki, ki so se vedli zares pretresljivo.
To vprašanje je torej še vedno povsem aktualno. Nekateri napadajo Cerkev in trdijo, da ne more biti sveta. »Poglejte, kako se vedejo njeni služabniki. Če bi bila Cerkev resnično sveta, vseh teh škandalov ne bi bilo,« pravijo. Zato je to tako pomembno vprašanje in pomembno je, da katoličani vedo, kako odgovoriti, kadar jih napadejo z besedami: »Ne, vi pripadate veri, ki ne more biti prava vera. Poglejte, kako se vedejo duhovniki.«
Takšen je načrt, ki mu bomo sledili pri obravnavi tega vprašanja. V prvem delu bomo preučili problem, bolečo resničnost grehov duhovnikov. Opravičujem se, ker se lotevam tako težke resničnosti, vendar si ne smemo zatiskati oči in ne smemo prezreti dejstev.
Tej resničnosti bomo torej najprej pogledali naravnost v oči, preden jo bomo skušali pojasniti. Namen ni, da bi se problemu izognili, ampak da se z njim neposredno soočimo.
V drugem delu bomo odgovorili na vsa vprašanja, ki se ob tem pojavljajo, in sicer po več korakih. Najprej bomo preučili predstavljene podatke o neprimernem ravnanju duhovnikov, da bi preverili njihovo zanesljivost. Nato vas bom posvaril pred obrekovanjem in lažjo. Obstajajo laži, zlasti tiste, ki jih širijo mediji. Obstajajo novinarji, ki lažejo, včasih pa gre za organizirane in razširjane laži, katerih namen je ljudi zavesti.
Nato bomo preučili služabnike drugih religij, lažnih religij, da bi videli, kako se vedejo.
Nazadnje bomo analizirali krepost katoličanov, še posebej katoliških služabnikov, duhovnikov – resničnost, ki jo mediji na splošno prezrejo. Obstaja čudovita resničnost, o kateri se redko govori in ki bi jo rad na kratko predstavil, da bi stvari postavil v pravo luč.
1. ŠKANDAL GREŠNIH DUHOVNIKOV
Začnimo z bolečo resničnostjo grehov, ki so jih zagrešili duhovniki. Prav nič prijetno ni spominjati se nekaterih škandalov, vendar se moramo soočiti z resnico.
Najprej si oglejmo primer iz Švice, nedaleč od semenišča v Ecônu. Leta 2024 je izbruhnil škandal, ko je prišlo na dan, da so se nekateri kanoniki slovite opatije Saint-Maurice hudo neprimerno vedli do otrok. Ti kanoniki vodijo šolo.
V Franciji je v bližini Lyona izbruhnil drug škandal. Časnik Libération poroča, da je bil p. Bernard Preynat leta 2020 obsojen na pet let zapora zaradi spolnih zlorab mladoletnikov. Šlo je za številne zlorabe, ki jih je med letoma 1971 in 1991 zagrešil nad skavti, starimi od 7 do 15 let, ko je bil kaplan v Sainte-Foy-lès-Lyon.
V departmaju Rhône je eden od odvetnikov tožnikov ocenil, da je bilo zlorab med 3.000 in 4.000. Te številke so pretresljive. Primer je povzročil tudi polemike, saj so škofa te škofije, nikogar drugega kot kardinala Philippa Barbarina, obtožili, da se ni ustrezno odzval. Na prvi stopnji je bil obsojen, nato pa je bil v pritožbenem postopku oproščen.
Ali so ti škandali značilni samo za Francijo? Nikakor. Poglejmo druge države. Na Irskem je na primer papež Frančišek med obiskom leta 2018 izrazil svojo sramoto zaradi neuspeha Cerkve v tej državi, potem ko je prišlo na dan, da se je tudi veliko duhovnikov vedlo neprimerno.
Prečkajmo Atlantski ocean. Tudi Združene države Amerike so doživele številne škandale. Leta 2018 je preiskava obtožila 300 duhovnikov pedofilije. V te škandale so bili vključeni tudi člani cerkvene hierarhije, med njimi škofje in kardinali.
Tudi ameriški prelat Theodore McCarrick je padel v to gnusobo in bil zato odpuščen iz kleriškega stanu oziroma, kakor je izraz uporabil časnik Le Monde, »razposvečen«. Torej ne gre samo za duhovnike, ki jih je prizadela ta rana, ampak tudi za škofe in kardinale.
Lahko bi se vprašali, ali so bili v zgodovini Cerkve tudi papeži, ki so se vedli slabo. Zgodovina Cerkve pozna tudi papeže s pohujšljivim vedenjem.
Takšen je bil zlasti Janez XII. v 10. stoletju. Ta revija omenja njegov nepotizem, dajanje prednosti članom lastne družine, nasilje in spolne zlorabe. Nezdravo papeževanje 130. papeža Katoliške Cerkve je sredi 10. stoletja povzročilo veliko pohujšanje.
Vsa ta dejanja so bila večinoma povezana s pregreho nečistosti ali s krivicami, storjenimi nedolžnim osebam. Obstajajo pa tudi druge pregrehe, zlasti nepoštenost, krivičnost in pohlep.
V novejšem času je v Vatikanu izbruhnil velik finančni škandal v zvezi z nakupom razkošne nepremičnine v Londonu za 350 milijonov evrov. Kardinal Angelo Becciu, star 75 let, je bil obsojen na pet let in šest mesecev zapora zaradi poneverbe. Kakor je opozoril švicarski časnik Le Temps, je najvišji prelat Katoliške Cerkve, ki se je moral zagovarjati pred kazenskim sodiščem Svetega sedeža.
Naslednji nedavni škandal je bil povezan s tako imenovano CIASE (Commission indépendante sur les abus sexuels dans l’Église) oziroma s Sauvéjevim poročilom. Vredno se je k njemu vrniti zaradi močnih odzivov, ki jih je povzročila njegova objava.
Sauvéjeva komisija, ki je preiskovala obseg spolnih zlorab mladoletnikov, je leta 2021 objavila pretresljive rezultate in ocenila, da je bilo od leta 1950 med mladoletnimi žrtvami spolnih zlorab 216.000 takih, ki so jih zagrešili kleriki in redovniki. Če prištejemo še tiste, ki so jih zlorabili laiki, zaposleni v cerkvenih ustanovah, na primer učitelji, vzgojitelji in voditelji mladinskih gibanj, se število povzpne na 330.000, je izjavil Jean-Marc Sauvé. Francoski škofje so mu zaupali vodenje te preiskave.
2. ŠTEVILKE NA PREIZKUSU DEJSTEV
Najprej navedimo knjigo Jacquesa Laurentieja. Njegovo delo z naslovom Un autre son de cloche (Še en pogled) je leta 2019 izdala založba Téqui. Avtor si je prizadeval ugotoviti resnične številke. Ugotovil je, da je storilcev zelo veliko in da niso vedno tam, kjer jih novinarji pričakujejo. Tu so sklepi njegove raziskave. Na svetovni ravni je med 5 in 8 % moških pedofilov, bodisi zato, ker so ravnali impulzivno, bodisi zato, ker imajo močna nagnjenja. To je ogromna številka, vendar menim, da je žal resnična. Laurentie je svoje sklepe oprl na stroge raziskave. Če moško populacijo primerjamo s številom otrok, je številka bliže 8 kot 5 %. Če pa pogledamo kler Katoliške Cerkve, je vpletenih 2–3 % duhovnikov in redovnikov.
Ta odstotek je nižji od odstotka, ki ga navajajo za moško populacijo na splošno, zaradi česar avtor sklepa, da so duhovniki dva- do trikrat manj prizadeti od splošne moške populacije. To je pomembno, kajti ob poslušanju medijev dobimo vtis, da velja ravno nasprotno. Dobimo vtis, da so duhovniki veliko bolj potencialni predatorji od laikov. Toda predstavljeni podatki vodijo do nasprotnega sklepa. Mediji so tako osredotočeni na grehe duhovnikov, da dobimo vtis, kot da so edini krivci. Res je, da je tovrsten greh, kadar ga stori duhovnik, še precej bolj pohujšljiv in zato pritegne večjo pozornost ter pride na naslovnice. Po drugi strani pa se o istem grehu, kadar ga stori učitelj telovadbe ali šolski učitelj, govori manj, ker velja za manj vrednega pozornosti in manj šokantnega, zato dobi manj medijske pozornosti.
To pomeni, da 97–98 % duhovnikov ni vpletenih v ta problem. Duhovnik, ki poučuje na katoliški šoli ali vodi verouk, ima torej veliko verjetnost, da s tega vidika nima nobenih težav. Podatke je treba obravnavati kot celoto. To pomeni, da kadar ima družina otroke in jih starši želijo zaupati vzgojiteljem, da bi prejeli dobro vzgojo in izobrazbo, danes nekateri rečejo, če starši otroka zaupajo katoliški šoli, ki jo vodijo duhovniki: »To je tvegano, zaupate svoje otroke duhovnikom, ste prepričani, da ne bodo zlorabljeni?« Toda po predstavljenih podatkih je tveganje v šoli, ki jo vodijo duhovniki, manjše kot pa v laični ustanovi. Tudi laiki so podvrženi istim človeškim slabostim; vsi so ranljivi, vsi so krhki in veliko je storilcev, med katerimi je veliko poročenih in očetov družin.
3. POROČILO SAUVÉ IN VPRAŠANJE ŠTEVILK
Zdaj se moramo vprašati, ali so podatki CIASE zanesljivi. Ali je gospod Sauvé uporabil strogo metodologijo, da bi prišel do teh zaskrbljujočih številk in ocenil število žrtev spolnih zlorab v Cerkvi? Poročilo temelji na raziskavi, ki jo je izvedel IFOP, Francoski inštitut za javno mnenje, na vzorcu 28.010 ljudi. To je precejšen vzorec. Velikost vzorca je sama po sebi dejavnik, ki raziskavi daje verodostojnost. Večje ko je število anketiranih ljudi, večje je zagotovilo za zanesljivost dobljenih podatkov. 28.000 ljudi je ogromno število. Ankete pogosto zajamejo le 1.000 ljudi. Glede števila anketiranih je torej rezultat odličen; tu ni ničesar, kar bi mogli kritizirati.
Od tega števila je 171 anketirancev izjavilo, da so bili pred 18. letom spolno zlorabljeni s strani osebe, povezane s Katoliško Cerkvijo. To število pade na 118, če izključimo zlorabe, ki so jih zagrešili laiki. Mednje sodijo na primer dejanja, pripisana katehetu. Na podlagi ekstrapolacije podatkov te raziskave so raziskovalci Inserma, ki jih je za CIASE zadolžila raziskava, predlagali številki 330.000 oziroma 216.000 žrtev za celotno Francijo. 118 žrtev duhovnikov ali redovnikov, ekstrapoliranih na celotno Francijo, pomeni 216.000 ljudi od 52 milijonov prebivalcev oziroma 0,4 % odraslih prebivalcev Francije. Raziskovalci so izvedli ekstrapolacijo, ki se mi zdi povsem upravičena. Ni mogoče anketirati 52 milijonov ljudi. Anketiraš 28.000 ljudi in nato število pomnožiš.
Do tu vse v redu.
Vendar je več članov Katoliške akademije Francije opozorilo na pomanjkljivosti poročila Sauvé. Časnik La Croix je zato pridobil približno petnajst strani dolgo kritično besedilo. Prva kritika zadeva medijsko predstavitev poročila, zlasti oceno približno 330.000 žrtev spolnih zlorab v Cerkvi. Upravičeno je mogoče podvomiti o metodologiji kvantitativne raziskave, ki je pripeljala do javne predstavitve številke 330.000 žrtev. To je bil namreč edini podatek, ki so ga prevzeli mediji. Avtorji zato ponujajo metodološko analizo številk, navedenih v poročilu, pri čemer primerjajo število prejetih pričevanj (2.738), statistični pristop javnomnenjske raziskave Ifop (približno 330.000) in oceno École Pratique des Hautes Études (EPHE).
Njihov sklep je naslednji: pri tem delu ni bila uporabljena znanstvena strogost. Neskladno visoka ocena tega zla spodbuja govorico o sistemskem značaju pojava in utira pot predlogom, ki želijo izpodbijati Cerkev kot ustanovo. Ključni problem pa je v sestavi vzorca. 28.000 anketiranih Francozov ni bilo izbranih naključno s klasično metodo naključnega vzorčenja. Resnično naključen vzorec mora predstavljati vse dele prebivalstva. V tem primeru pa so bili udeleženci ljudje, ki so se sami prijavili za sodelovanje v anketah. Bili so prostovoljci, ki so se prek spleta registrirali za odgovarjanje na različne vprašalnike; nato so jih povabili k sodelovanju v raziskavi o spolnih zlorabah v Cerkvi.
»Ali želiš sodelovati?«
»Da.«
»Ne.«
In zgodi se, da želi človek, ki je bil žrtev služabnika Cerkve, reči “da” in sodelovati, da bi povedal: »O, da, želim pričevati, to je pomembno, želim, da se moj glas sliši, želim, da ljudje vedo, želim, da se to zlo konča.« Kadar si bil torej žrtev, si veliko bolj pripravljen sodelovati v anketi. Kadar nisi bil žrtev, si manj motiviran. »Oh, ne, danes moram delati, imam druge stvari, nimam časa, rekel bom ne.« Zato je veliko bolj verjetno, da bodo žrtve sodelovale v anketi kakor drugi. Ta pojav se imenuje pristranskost reprezentativnosti. Takšen vzorec torej naj ne bi bil reprezentativen, ker ni bil povsem naključen. Žrtve zlorab so bile morda bolj pripravljene odgovoriti in so bile zato v vzorcu nadpovprečno zastopane.
Zato so podatki, pridobljeni s to anketo, po vsej verjetnosti pretirani. Navsezadnje podatki niso zanesljivi, ker je bilo med ljudmi, ki so sodelovali v anketi, število žrtev daleč nad francoskim povprečjem. Tudi papež Frančišek je bil glede teh sklepov zelo previden. Na tiskovni konferenci, takoj po objavi podatkov, je dejal: »Kadar se raziskava izvaja v tako dolgem časovnem obdobju, obstaja nevarnost, da se zamenja dojemanje problema izpred 70 let z današnjim dojemanjem.« Tudi kardinal Pietro Parolin, državni tajnik Svetega sedeža, je izrazil precejšnje zadržke do teh podatkov, po mojem mnenju upravičeno. Zdaj pa poskusimo priti do bistva vprašanja.
Nekateri duhovniki so se vedli zelo slabo in zapadli v ostudna dejanja. Ali gre pri tem za sistemski problem? Ali je povezan s samo ureditvijo Cerkve? Ali pa gre nasprotno za osebne grehe, ki nimajo ničesar opraviti s strukturo same Cerkve? Vrnimo se k Jezusovi skušnjavi v puščavi. Jezus se je štirideset dni postil v puščavi in ga je nazadnje skušal hudič, skušnjavec Lucifer. Lucifer skuša vse. Moške in ženske, laike in duhovnike. Skušal je Jezusa. Jezus seveda ni podlegel skušnjavi, vendar mi vsi včasih podležemo skušnjavi zelo majhnega malega greha ali pa žal včasih tudi hujšim grehom.
Vprašanje je torej: ali so to res sistemske zlorabe, zlorabe, povezane z organizacijo Cerkve? Mi pravimo, da ne. Cerkev je pedofilijo vedno strogo obsojala. Katoliški nauk glede tega nikoli ni bil dvoumen. Zlorabe so individualni grehi in osebne moralne kršitve. Te krivde torej niso sistemske, ampak individualne in osebne. Da, posamezni duhovniki so grešili in zapadli v nemilost, in to je zelo hudo. Toda ne nameravamo obtoževati organizacije Cerkve kot take. Nekateri pa ugovarjajo, da duhovniki, katerih krivda je bila znana, niso bili vedno odstranjeni iz službe. V več primerih jih je škof preprosto premestil in jim tako omogočil, da so na drugem koncu škofije ponovno zagrešili kazniva dejanja.
Takšno ravnanje je pohujšljivo. Da, takšni primeri so obstajali. Res je. V preteklosti so bili primeri pohujšljivih duhovnikov in škofje so se odzvali napačno. Zakaj? Ker nekateri škofje niso želeli ne težav ne škandalov in so raje vse skupaj prikrili, da bi se izognili problemom. Predstavljajte si prizor, kakršnega bi lahko videli: škof v svoji škofiji se znajde pred občutljivim primerom krivega duhovnika in ne ve, kaj storiti; skuša ga sam hudič in mu pravi: »Ne, ničesar ne povej, molči, nihče ne sme izvedeti. Če boš ukrepal, boš izgubil denar, uničil svoj ugled, škodoval svoji karieri, skalil mir v škofiji. Izogni se škandalu, ničesar ne povej. Tega pohujšljivega in slabega duhovnika pa premesti drugam; nihče ne bo vedel in stvar bo rešena.«
Takšno ravnanje je zelo hudo. Zelo hudo je zato, ker bi ta slab duhovnik lahko dejanje ponovil. Cerkveni predstojniki, ki duhovnikov, za katere so vedeli, da so nevarni, niso odstranili iz službe, so gotovo hudo grešili. Toda ta huda krivda je osebna; ne bi je smeli pripisovati Cerkvi, ki nikdar ni dovoljevala, da bi takšni ljudje prejeli duhovniško službo. Kaj naj stori cerkveni predstojnik, ko izve, da je eden od njegovih duhovnikov zapadel v takšne gnusobe? Pravo mesto za pedofila, naj bo laik ali duhovnik, moški ali ženska, verujoč ali ateist, je zapor.
Zapreti jih je treba, da ne bi ponovno zapadli v svoje sprevrženo ravnanje. Ne smejo ostati na prostosti, ker so nevarni posamezniki. Če je krivec poleg tega duhovnik, ga mora Sveti sedež odpustiti iz kleriškega stanu. Duhovniško znamenje je neizbrisno. Kdor je duhovnik, ostane duhovnik za vso večnost. Vendar obstajajo primeri, ko Sveti sedež duhovnika odpusti iz kleriškega stanu. Takšen duhovnik postane kakor laik. Prepovedano mu je maševati, podeljevati zakramente in pridigati. Obnašati se mora kakor laik, ker je zagrešil zelo hudo kaznivo dejanje. Zato sleče rimski kolar, če ga je nosil, in talar, če ga je nosil; nima več nobene službe, poleg tega pa bo, če bo sledil sodni postopek, končal v zaporu – in to je upravičena posledica njegovih dejanj.
4. LAŽI, OBREKOVANJA IN LAŽNE OBTOŽBE
Zdaj bi želel nekaj besed nameniti lažem in obrekovanjem. Takšne lažne obtožbe obstajajo. Navedel bom samo dva primera. Prvi se nanaša na Avstralijo. Visoki vatikanski uradnik je bil obsojen zaradi pedofilije. Kardinal George Pell, nekdanji svetovalec papeža Frančiška, je bil obsojen zaradi spolnih zlorab. Minister za gospodarstvo Svetega sedeža se je pritožil in bil nazadnje na prvi stopnji obsojen ter zaprt. Zakaj? Ker ga je neki mladostnik obtožil spolnih zlorab. Ni bilo prič, nobenih fizičnih dokazov. Šlo je za neutemeljeno obtožbo, toda avstralski sodniki so si tako zelo želeli zapreti kardinala svete Cerkve, da pri presoji obtožb niso bili dovolj strogi.
Tako je končal v zaporu, čeprav je bil povsem nedolžen. Kardinal George Pell je bil 7. aprila 2020 dokončno oproščen, potem ko je avstralsko višje sodišče soglasno razveljavilo njegove obsodbe zaradi spolnih zlorab mladoletnikov. Sedem sodnikov najvišjega sodišča v državi je sklenilo, da obstaja razumna možnost, da kardinal teh dejanj ni storil, pri čemer so poudarili pomanjkanje fizičnih dokazov in številne nedoslednosti v tožbenem spisu. Tako je bil v pritožbenem postopku oproščen, vendar je medtem prestajal zaporno kazen. 404 dni, nekaj več kot trinajst mesecev, je po krivici preživel za zapahi. Ta čas je uporabil za pisanje posebno globokih spominov. Izkušnja je bila kljub temu zelo boleča. Pretrpel je resnično krivico, prav kakor Kristus. Zakaj danes sodniki bolj verjamejo otrokom, ki obtožujejo, kakor duhovnikom, ki se skušajo braniti? Resnice pa ni vedno lahko videti.
Drug primer: neki par je lažno obtožil duhovnika. To se je zgodilo leta 2018. Francosko pravosodje je preganjalo par, ki je cerkvenega predstavnika lažno obtožil pedofilije. Nazadnje sta bila obsojena onadva, ker sta lagala. Vprašali so ju: »In zakaj sta lagala? Zakaj sta obtožila tega duhovnika, ko pa ni storil ničesar?« Sramotno sta odgovorila, da sta upala, da bosta na ta način zaslužila denar. Kljub temu pa so škandali, povezani z duhovniki, resničnost.
Kako jih lahko razložimo? Videli smo, da so številke pretirane in da obstajajo obrekovanja, vendar ostaja grozljiva in nesporna resničnost. Ne moremo je prezreti. Gre za resničnost, ki je žalostna in ni lepa. Zato se moramo najprej spomniti, da je izvirni greh ranil človeško naravo. Tudi po ozdravljenju z milostjo ta narava ostaja krhka. Vsi ostajamo duhovno krhki, tudi če smo krščeni. Ranjenost zaradi izvirnega greha, ki nas je na neki način spravil iz ravnotežja, ostaja. Naša narava ostaja ranjena. Zato včasih podležemo skušnjavi.
Da bi pravilno odgovorili na vprašanje, moramo stvari postaviti v pravo perspektivo. In sprašujem se: ali so zločin pedofilije zagrešili tudi služabniki drugih verstev? Kajti ob poslušanju medijev dobimo vtis, da so v te grozote zapadli predvsem katoliški služabniki.
5. ZLORABE V DRUGIH VERSKIH SKUPNOSTIH
Poglejmo drugam. Najprej k protestantizmu: neki protestantski časnik je leta 2019 objavil naslov: V Združenih državah se baptistična Cerkev sooča s problemom spolnih zlorab. Pastorji, kateheti, diakoni in prostovoljci, vsi dejavni v baptističnih skupnostih, predvsem v Teksasu, so bili obtoženi zlorab ali posilstev.
Zdaj poglejmo muslimane. Časnik Le Monde je objavil naslov: Učitelj v mošeji v Mulhousu zaprt zaradi pedofilije. Učitelj arabščine v mošeji v Mulhousu je bil leta 2001 obtožen in zaprt zaradi spolnega nasilja nad mladoletniki, mlajšimi od 15 let, ki ga je zagrešila oseba na položaju oblasti. Moški je bil štiridesetletni alžirski mesar, oče treh otrok itd.
Ostanimo še pri islamu: imam, ki je spolno zlorabil dva fanta, je bil obsojen na šest let zapora. Zdaj pa preidimo k judovski skupnosti. Ultraortodoksni Jud je bil zaradi pedofilije obsojen na 103 leta zapora. Da, to se je zgodilo v New Yorku, in veste, kako delujejo zakoni v Združenih državah: kazni se seštevajo in tako lahko nastanejo izjemno dolge zaporne kazni, ki presegajo pričakovano življenjsko dobo obsojenca. Duhovni svetovalec, ki je služil v ultraortodoksni judovski skupnosti v New Yorku, je bil obsojen na 103 leta zapora zaradi posilstva in spolnega nasilja nad dvanajstletnim dekletom.
Sedaj preidimo k anglikancem. Nekdanji anglikanski škof, osumljen pedofilije, je bil aretiran. V Veliki Britaniji so aretirali dva anglikanska cerkvena predstavnika, med njima nekdanjega škofa, obtoženega spolnega nasilja.
To se je zgodilo leta 2012. Zdaj poglejmo Jehovove priče. V Avstraliji so Jehovove priče obtožene prikrivanja primerov več kot 1.000 pedofilov. Preiskava je razkrila kulturo molka znotraj te verske skupnosti. Na Tajskem je bilo leta 2014 pet budističnih menihov obtoženih pedofilije in odpuščenih iz meniškega stanu. Med pravoslavnimi je drug škandal zadeval duhovnika, ki je bil v Rusiji obsojen na štirinajst let v kazenski koloniji.
6. ALI JE KRIV CELIBAT DUHOVNIKOV?
Rad bi dodal kratko digresijo, povezano z mojo knjigo. Nekateri trdijo, da so katoliški duhovniki zapadli v te grozote zato, ker jih zavezuje celibat. Če bi se smeli poročiti, takšnih dejanj ne bi zagrešili, pravijo nekateri. Zato so mnogi prepričani, da je duhovniški celibat priložnost za ali celo vzrok za ostudne in nenaravne nagibe.
Odgovor mora biti, da v vseh verstvih, ki sem jih pravkar omenil in v katerih prav tako prihaja do škandalov pedofilije, imajo verski služabniki pravico do poroke in se pogosto poročajo, vendar jim to ne preprečuje, da bi zapadli v te grozote. Prav zato celibat nima prav nič opraviti s pedofilijo. Veliko poročenih ljudi je zapadlo v te gnusobe in po statističnih podatkih je velika večina pedofilov poročenih in ima otroke.
Velika večina primerov pedofilije se zgodi znotraj družin. To je zelo neprijetno, tragično, vendar gre za očeta, strica ali deda: to so poročeni moški. Trditi, da bi pedofilijo lahko povzročal celibat, pomeni zanikati stvarnost.
Pokazal sem vam na primer fotografijo pravoslavnega duhovnika z ženo in otroki. Veste, da lahko poročeni moški v pravoslavnih Cerkvah prejmejo duhovniško posvečenje, vendar se duhovnik po posvečenju ne sme poročiti. Torej ne samo v pravoslavni veri, ampak tudi v islamu, judovstvu, budizmu, v vseh drugih verstvih, ki sem vam jih predstavil, in v vseh protestantskih ločinah od služabnikov ni zahtevano, da živijo v celibatu, pa so vendarle zapadli v te gnusobe.
To je dokaz, da duhovniški celibat nima prav nič opraviti s pedofilijo.
7. V KAKŠNEM SMISLU JE CERKEV SVETA?
Vrnimo se k bistvu vprašanja. Kaj mislimo, ko pravimo, da je Cerkev sveta? Ne mislimo, da so vsi njeni služabniki sveti niti da je večina njenih duhovnikov in članov svetih; tega ne mislimo. Ko pa pravimo, da je Cerkev sveta, mislimo, da je njen nauk svet, njen zakon svet in njeni zakramenti sveti. Mislimo tudi, da vsi, ki ubogajo te zapovedi, postanejo sveti. Ta točka je za nas pomembna in dragocena. Nismo sveti, vendar vemo, da bomo postali sveti, če bomo ubogali Božje in cerkvene zapovedi. V tem smislu pravimo, da je Cerkev sveta. Kdor pa noče ubogati Božjih in cerkvenih zapovedi, ne bo svet in tvega, da zapade v grozoto.
To nikakor ne postavlja pod vprašaj svetosti Cerkve. Cerkev je sveta v smislu, da pri tistih, ki ubogajo njen nauk, uresničuje svetost. Grehov katoličanov, ki nočejo ubogati teh zakonov, pa ni mogoče pripisati Cerkvi. Takšnih grehov ne povzroča Cerkev, ampak nepokorščina Cerkvi. In sprašujem se: ali se svetost Katoliške Cerkve kaže v kreposti čistosti njenih služabnikov? Danes želijo mediji trditi nasprotno: služabniki ne spoštujejo čistosti, vidimo, da Cerkev ni sveta. Obrnimo vprašanje. Ali ne bi bilo nasprotno znamenje svetosti videti vse te krepostne, čiste in nedolžne služabnike?
Da bi odgovoril na to vprašanje, bom postavil drugo. Katere religije poleg Katoliške Cerkve od svojih služabnikov zahtevajo celibat in popolno čistost? To moramo raziskati. Sam sem raziskal in odgovor je: nobena. Da, obstajajo budistični menihi, to je res. Nekateri budistični menihi, ne pa vsi, živijo v celibatu. Bilo je veliko škandalov. Zato je težko vedeti, ali se med budističnimi menihi celibat zares spoštuje. Pojdimo naprej. Nobena druga religija od svojih služabnikov ne zahteva celibata. Zakaj? Zakaj ima to disciplino samo Katoliška Cerkev? Odgovor: ker je popolno čistost brez milosti nemogoče živeti.
V sveti Cerkvi prejemamo milost v obilju po zakramentih. Če pa nimamo milosti za življenje v čistosti, je to pretežko. Skušnjavam se lahko občasno upremo. Da, vendar se brez milosti ni mogoče upreti vsem skušnjavam. Tudi z milostjo ni vedno lahko, brez milosti pa … In rad bi vam postavil zelo podobno vprašanje. Katera religija poleg Katoliške Cerkve prepoveduje ločitev v vseh okoliščinah? Ne gre samo za pravno ločitev, ampak tudi za moža, ki zapusti ženo, da bi se poročil z drugo žensko, ali za ženo, ki zapusti moža, da bi se poročila z drugim moškim.
V Katoliški Cerkvi je to prepovedano. Ali je v drugih verstvih dovoljeno? Ali obstajajo druga verstva s tako strogo, zahtevno in nepopustljivo moralo? Preučil sem vsa verstva in odgovor je ne. Drugih ni. Samo Katoliška Cerkev. Med protestanti na primer obstajajo primeri, ko ima človek pravico do ločitve in ponovne poroke. To naj bi bilo v primeru prešuštva zakonca. To izhaja iz napačne razlage odlomka iz Matejevega evangelija, v katerem naš Gospod pravi, da kdor zapusti svojo ženo in se poroči z drugo, prešuštvuje, razen v primeru nečistovanja drugega zakonca. V resnici ta odlomek pomeni, da ima zakonec, če je drugi zakonec prešuštvoval, pravico oditi, nima pa pravice do ponovne poroke.
Fizična ločitev je v nekaterih primerih dovoljena, če je eden od zakoncev prešuštvoval, vendar se človek nikdar nima pravice ponovno poročiti, ker zakonska vez ostaja in človek ne more biti hkrati poročen z dvema osebama. Tudi pravoslavni kristjani imajo določene primere, v katerih je ločitev dovoljena. Zakaj je Katoliška Cerkev edina, ki ima tako stroga, zahtevna in visoka merila zakonske discipline? Zakaj? Odgovor je enak kakor pri duhovniškem celibatu. Zakonsko čistost je brez milosti nemogoče živeti. Da, kajti čistost duhovnika in čistost zakoncev sta različni, vendar imata nekatere skupne točke. Duhovnik se mora odpovedati vsem ženskam. Mož se mora odpovedati vsem ženskam razen eni.
Ni prav lahko, kajne? Zato je potrebna milost, kajti brez milosti človeka skušajo druge ženske in enako velja za ženske. Brez milosti bodo skušane z drugimi moškimi. Od tod potreba po zakramentu zakona in potreba, da zakonca ostaneta v stanju milosti.
8. MNOŽICA SVETIH DUHOVNIKOV
Preidimo zdaj k osrednji točki: pohujšljivi duhovniki predstavljajo samo majhno manjšino. Na to ne smemo pozabiti. Mediji nas skušajo prepričati, da so pohujšljivi duhovniki večina. So manjšina. Ali bo zaradi te majhne manjšine morda pozabljena množica svetih duhovnikov? Pomislimo na dvanajst apostolov. Ali bomo zaradi Judovega greha pozabili na svetost drugih enajstih apostolov? Juda je bil zelo slab in pohujšljiv duhovnik. Toda drugih enajst je svetih. Eden od dvanajsterih je bil zelo slab, grešen in pokvarjen, toda vseh drugih enajst je bilo svetih duhovnikov, svetih škofov. Res bi bilo zavajajoče osredotočiti se na Juda in pozabiti drugih enajst. Prav k temu nas želijo pripraviti mediji.
Tako zelo se osredotočajo na slabe duhovnike, da pozabljamo na dobre duhovnike, ki jih je neprimerno več. Rad bi vam na kratko predstavil nekaj dobrih duhovnikov, kajti začetek tega predavanja je bil precej temačen, poln škandalov. Predlagam, da ga sklenemo z nekoliko bolj optimističnim pogledom, z nekaj primeri krepostnih duhovnikov.
V štiridesetih letih 13. stoletja je na primer sv. Tomaž Akvinski njegova družina zaprla, ker ga je hotela prisiliti, da bi se odpovedal dominikanskemu življenju. Njegovi bratje so mu poslali neko vlačugo. Da bi se uprl skušnjavi, je osemnajstletni Tomaž z ognjišča zagrabil žareče poleno in z njim na steni narisal križ; tako si je pridobil neomajno čistost, ki jo na sliki simbolizira pas, ki mu ga je podaril angel.
Drug primer je sveti arški župnik. Ko je bil poslan v Ars, je bilo jutro zelo megleno in vlažno; izgubil je pot. Zagledal je dečka in ga vprašal: »Otrok, mi lahko pokažeš, kje je vas Ars?« Deček mu je pokazal: »Je tamle?« Sveti arški župnik pa mu je odgovoril: »Ti si mi pokazal pot v Ars, jaz pa ti bom pokazal pot v nebesa.« To povzema poslanstvo duhovnika: dušam pokazati pot v nebesa. In to počne večina, velika večina duhovnikov.
Apostol otrok je sv. Janez Bosko, zgled ljubezni do otrok, ki je rešil na tisoče in tisoče duš pred peklom. Pomislimo tudi na ne tako davnega patra Pija.
Na rokah je imel stigme. Svet duhovnik, popolnoma predan dušam. Pomislimo na patra Maksimilijana Kolbeja, poljskega kapucinskega redovnika. Nemci so ga aretirali in zaprli v koncentracijsko taborišče. Tam je videl, da je bil neki družinski oče, ki je bil nedolžen, obsojen na smrt, zato se je ponudil zanj in rekel: »Hočem umreti namesto tega človeka.« Nemški častnik je pristal na zamenjavo, tako da je ta sveti duhovnik dal svoje življenje, da bi rešil življenje družinskega očeta.
Pojdimo v Mehiko. Pater Miguel Pro, mehiški jezuit, je bil leta 1927 ustreljen, ker je med katoličani še naprej opravljal svojo duhovniško službo.
Osemdeset mučencev španske državljanske vojne in maronitski patriarh Elias Hoayek bodo razglašeni za blažene. Bili so preganjani. Ostali so zvesti do konca. Tega vidika ne bom podrobneje obravnaval. Obstajajo tudi duhovniki, ki so bili mučeni pod nacizmom in komunizmom.
Leta 1861 so ostali zvesti v Hanoju, v Tonkinu v Vietnamu. Sveti Jean-Théophane Vénard, duhovnik Družbe za zunanje misijone v Parizu, je bil mučenec. Po šestih letih skrivnega duhovnega delovanja, zaznamovanega s težavami in trpljenjem, ga je izdal izdajalec. Ker ni hotel poteptati križa, so ga zaprli v kletko. Z veselim srcem je sprejel usmrtitev pod cesarjem Tự Đứcom. Drug primer je pater Édouard Poppe, belgijski duhovnik, ki je umrl leta 1924 in je bil zgled ljubezni in uboštva.
Pojdimo zdaj v Afriko. Od binkošti dalje so nešteti duhovniki zapustili vse, da bi evangelizirali pogane. Ti duhovniki so se posvečali zveličanju duš, ne da bi pričakovali kakršnokoli zemeljsko plačilo. [Na predavanju so prikazane fotografije, op. ur.]
Od binkošti dalje se je več sto tisoč mož odpovedalo zakonu in zemeljskemu bogastvu, da bi se popolnoma posvetili Kristusu in dušam. Tukaj bom končal opisovanje apostolata duhovnikov, vendar vas vabim, da si ogledate dokumentarni film v treh delih z naslovom Traditio. Je izjemen. Ti videoposnetki Traditio prikazujejo apostolat Duhovniške bratovščine sv. Pija X. po vsem svetu. In vidimo, kaj pomeni biti duhovnik. Duhovnik je človek, ki se posveča zveličanju duš.
Navsezadnje, kaj je v Katoliški Cerkvi sistemsko? Svetost.
Cerkev svojim članom zares podeljuje milost, da lahko postanejo sveti. Zato bo vsakdo, ki se prepusti vzgoji svete Cerkve ter sledi njenim nasvetom in zapovedim, neizogibno postal svet.
Viri:
- YouTube kanal Mediator Dei
- FSSPX Actualités
Naslovna slika: posnetek zaslona z YouTuba.
