Med dostojanstvom žene in duhom časa
V zadnjem času se je v hrvaški javnosti pojavila pridiga, ki je pritegnila precejšnjo medijsko pozornost zaradi načina, kako govori o položaju žene v zakonu. V njej se ženam med drugim priporoča, naj bodo pred sklenitvijo zakona izobražene, zaposlene in materialno neodvisne, ob tem pa se poudarja potreba, da se osvobodijo tradicionalne odvisnosti od moškega. Hkrati je tradicionalna ureditev družine predstavljena skoraj izključno kot odnos, v katerem moški ukazuje, služi denar in odloča, ženska pa je reducirana na pokorščino in molk.
Takšen govor lahko v današnjem sekularnem okolju zlahka pridobi priljubljenost, saj se predstavlja kot obramba ženskega dostojanstva. Nihče, ki resno jemlje katoliški nauk, ne bo zagovarjal nasilja, poniževanja ali krivice do žena in tudi ne bo trdil, da ženska sama po sebi nima pravice do izobrazbe, dela ali sodelovanja v javnem življenju. Vendar je eno zavrniti krivico, nekaj povsem drugega pa je sprejeti antropološke predpostavke moderne ideologije kot dokončno rešitev. Prav zato je treba znova postaviti temeljno vprašanje, ki se danes pogosto obide: kaj je zakon in kakšna je po Božjem načrtu vloga moškega in žene v njem?
Kajti kadar na ta vprašanja odgovarjamo izhajajoč iz sodobnih družbenih kategorij in nato tak odgovor predstavljamo kot katoliškega, se dogaja nekaj precej resnejšega od navadne spremembe poudarka. Merilo ni več trajni nauk Cerkve, ampak se nauk začne razlagati glede na to, kar sodobni človek šteje za sprejemljivo.
Zakon ni sodobna pogodba med dvema avtonomnima osebama
Katoliški nauk ne izhaja iz predpostavke, da moški in ženska najprej obstajata kot dve popolnoma avtonomni osebi, ki nato po lastni volji skleneta nekakšno življenjsko partnerstvo. Zakon je ustanova, ki jo je ustanovil sam Bog. Leon XIII. v okrožnici Arcanum divinae sapientiae iz leta 1880 spominja, da je Bog že pri stvarjenju ustanovil skupnost moškega in žene, Kristus pa jo je povzdignil v dostojanstvo zakramenta. Papež pri tem govori o medsebojnih pravicah in dolžnostih zakoncev ter potrjuje prvenstvo moža pri vodenju družine. Toda hkrati odločno zavrača vsako pojmovanje, po katerem bi bila žena zaradi tega sužnja ali manj vredna. Ona je moževa družica in življenjska sopotnica, ki ji pripada polno človeško dostojanstvo.
Katoliški nauk torej ne uči, da je moški gospodar, žena pa sužnja. Prav tako pa ne uči sodobne ideje, po kateri med možem in ženo v družini ne sme obstajati nikakršen red avtoritete, ker naj bi bila vsaka razlika v vlogah že sama po sebi kršitev človeškega dostojanstva. Enako dostojanstvo ne pomeni istovetnosti vlog. Mož in žena sta enako ustvarjena po Božji podobi, enako poklicana k večni blaženosti in imata enako človeško dostojanstvo, vendar zato nista medsebojno zamenljiva. Bog ju je ustvaril kot moža in ženo, z različnimi naravnimi sposobnostmi ter različnimi, čeprav med seboj povezanimi nalogami.
Prav tu se pokaže problem sodobnega jezika »enakopravnosti«. Če enakopravnost pomeni enako dostojanstvo pred Bogom in zakonom, ji katoličan nima česa očitati. Če pa pomeni, da je vsaka razlika med moškim in žensko krivica in da je treba vsako hierarhijo v družini odpraviti, potem ne govorimo več o katoliškem nauku, ampak o sekularni ideologiji.
Mož je glava, žena pa srce družine
Na tem mestu je posebej pomembna okrožnica Pija XI. Casti connubii. Ko govori o ureditvi krščanskega zakona, papež govori o »redu ljubezni« (ordo amoris), ki mora vladati v družini. Ta red predpostavlja prvenstvo moža v odnosu do žene in otrok ter pripravljenost žene na podrejenost in pokorščino možu. Toda Pij XI. hkrati izrecno zavrača pojmovanje, da bi takšna pokorščina ženo naredila manj vredno ali ji odvzela osebno svobodo. Ni poklicana pokoravati se moževi samovolji, še posebej ne, kadar bi od nje zahteval nekaj, kar je v nasprotju z razumom ali njenim dostojanstvom.
Papež pri tem uporablja zelo močno podobo: če je mož glava družine, je žena srce družine. To ni zgolj lepa metafora, ampak izraz celostnega katoliškega pojmovanja družine. Glava in srce nista tekmeca, ki bi se borila za prevlado. Oboje pripada istemu telesu in deluje v njegovo dobro. Tako imata tudi mož in žena različne naloge, vendar njuna različnost ni usmerjena drug proti drugemu, ampak v skupno dobro družine.
Zato je povsem napačno tradicionalni katoliški nauk prikazovati kot versko opravičevanje moške tiranije. Avtoriteta moža ni absolutna oblast gospodarja nad podložniki. On je mož, oče in glava družine, prav zato pa ima večjo odgovornost. Njegova oblast ni privilegij, ki bi mu omogočal zahtevati, karkoli želi, ampak breme, za katero bo moral nekega dne odgovarjati pred Bogom.
Kaj pravzaprav pomeni »pokorščina« žene?
Ena od besed, ki jih sodobni človek najtežje sprejema, je prav beseda »pokorščina«. Takoj ko se omeni, da je žena po tradicionalnem katoliškem nauku pokorna možu, si mnogi predstavljajo ponižano osebo, ki nima pravice do lastnega mnenja in mora izpolniti vsako njegovo zahtevo. Takšna podoba pa ni katoliška.
Pokorščina ni isto kot suženjstvo. Otrok je pokoren staršem, vojak zakonitemu poveljniku, državljan pravični oblasti in vernik cerkveni avtoriteti v zadevah vere. Dejstvo, da je nekdo podrejen legitimni avtoriteti, samo po sebi ne pomeni, da je manj vreden. Urejena družba pravzaprav temelji na tem, da ne morejo biti vsi hkrati vrhovna avtoriteta.
Pij XI. pri tem jasno omejuje moževo avtoriteto. Žena ni dolžna ubogati zahteve, ki bi bila v nasprotju z razumom, njenim dostojanstvom ali Božjim zakonom. Mož od Boga ne prejema pravice do samovolje. Njegova oblast je omejena že s samim namenom, zaradi katerega obstaja: z dobrim družine.
Tradicionalni katoliški red zato moškemu ne pravi: »Imaš oblast, zato lahko počneš, kar hočeš,« ampak: »Imaš oblast, zato imaš večjo odgovornost.« Ženi pa ne pravi: »Manj vredna si,« ampak: »Tvoje dostojanstvo ni odvisno od tega, ali lahko prevzameš moževo mesto.«
»Emancipacija« žene po Piju XI.
Tu pridemo do vprašanja feminizma. Zanimivo je, da prav Pij XI. skoraj sto let pred današnjimi razpravami v Casti connubii neposredno govori o tako imenovani emancipaciji žene. Papež opozarja na pojmovanje, po katerem naj bi bila žena osvobojena svojih posebnih dolžnosti v družini, da bi postala enaka moškemu. Takšnega pojmovanja ne šteje za pravo osvoboditev žene, ampak za nevarno opuščanje naravnega reda.
To je še posebej pomembno, ko danes slišimo, da se žena ne bi smela poročiti, dokler ni zaposlena in materialno preskrbljena. Takšna trditev ni nevtralna. Predpostavlja določeno filozofijo človeka: da je posameznik svoboden toliko, kolikor je neodvisen od drugih. Toda to ni katoliško pojmovanje svobode.
Katoliška svoboda ni svoboda od vseh vezi, ampak svoboda za dobro. Človek ni ustvarjen kot izoliran posameznik, ki svojo vrednost dokazuje s tem, da nikomur ničesar ne dolguje. Ustvarjen je za Boga, družino in družbo. Otrok je odvisen od staršev, bolnik od zdravnika, državljan od pravične oblasti, vernik pa od Cerkve v zadevah vere. Odvisnost sama po sebi ni suženjstvo. Vprašanje je, ali je odnos pravičen, razumen in usmerjen v dobro osebe.
Ni treba, da ima vsaka žena kariero, da bi bila izpolnjena
Katoliška Cerkev nikdar ni učila, da ženska ne sme poklicno delati. Prav tako ni učila, da žena ni sposobna za izobrazbo, znanost, umetnost ali poklicno delo. Problem nastane, ko se zaposlitev in gospodarska samostojnost začneta spreminjati v merilo ženskega dostojanstva.
Po sodobnih merilih je žena pogosto »uresničena« takrat, ko ima diplomo, kariero, lasten dohodek, lastno stanovanje in čim večjo ekonomsko samostojnost. Toda kaj je z materjo, ki je rodila in vzgojila pet ali deset otrok, ki morda nikdar ni imela kariere in katere največji življenjski trud se je odvijal v lastnem domu? Je takšna žena manj uresničena? Po katoliškem nauku – nikakor. Prav nasprotno: naredila je nekaj neprimerljivo večjega od mnogih ljudi, ki so dosegli pomembne uspehe v poklicnem svetu.
Človekove vrednosti ne določa višina njegove plače niti družbeni položaj. Materinstvo ni poklicni neuspeh. Vzgoja otrok ni »neplačano delo«, ki bi ga bilo treba opravičevati pred ekonomijo. Družina ni zasebni hobi. Če se človek zaveda, da je vsak otrok nesmrtna duša, ustvarjena za Boga, bo razumel, da je vzgoja otroka v krščanski veri neprimerljivo vrednejša od katerekoli posvetne kariere.
Družba, ki mater sili iz doma
To je tudi razlog, zakaj tradicionalni katoliški nauk žensk preprosto ni pozival, naj zapustijo svoje družine zaradi sodelovanja v gospodarskem življenju. Leon XIII. v Rerum novarum opozarja na delovne pogoje, ki bi žene oddaljili od doma in vzgoje otrok, Pij XI. pa v Quadragesimo anno govori o velikem družbenem neredu, ki nastane, kadar so matere zaradi nezadostne moževe plače prisiljene delati zunaj doma na način, ki jim onemogoča izpolnjevanje njihovih posebnih dolžnosti do družine.
To je bistveno drugačna družbena filozofija od tiste, ki ženskam preprosto sporoča, da morajo imeti lastno kariero, da nikoli ne bi bile odvisne od moškega. Tradicionalni katoliški nauk postavlja vprašanje prav nasprotno: zakaj je družba urejena tako, da mora mati zapustiti svoje otroke, da bi družina lahko preživela?
Če je mož poklican biti preskrbovalec družine, mora družba zagotoviti pogoje, v katerih je to mogoče. Pravična plača ni samo tista, ki posamezniku omogoča preživetje, ampak tista, ki družini omogoča dostojno življenje. Tu se pokaže, kako daleč je katoliški družbeni nauk tako od marksističnega kolektivizma kot od liberalnega individualizma.
Ironija sodobne emancipacije
V tem je tudi ena od velikih ironij sodobne emancipacije. Ženi se govori, da jo je treba osvoboditi tradicionalne družine, nato pa se ji naloži dvojno ali trojno breme: delati mora kakor moški, hkrati biti mati, vzgajati otroke, voditi gospodinjstvo, ohranjati poklicni uspeh in poleg vsega še dokazovati svojo samostojnost.
Če se pod tem bremenom izčrpa, ji sistem nato ponudi celo industrijo izdelkov in storitev, ki ji bodo pomagali lažje »usklajevati kariero in družino«. Vse to se imenuje osvoboditev. Toda vsaka plača ni svoboda, kakor tudi vsaka materialna odvisnost ni suženjstvo. Človek je lahko v ekonomskem smislu popolnoma samostojen, hkrati pa suženj kariere, denarja, družbenega položaja ali lastnega ega. Prav tako lahko žena živi od moževega dohodka, hkrati pa živi v odnosu globoke ljubezni, spoštovanja in medsebojne žrtve.
Finančna avtonomija ni isto kot človeška svoboda.
Kaj pa, če je mož slab?
Seveda je treba tu postaviti tudi resno vprašanje: kaj, če je mož slab? Kaj, če je nasilen, neodgovoren ali tiranski? Katoliški nauk o prvenstvu moža v družini nikoli ni bil dovoljenje za takšno ravnanje.
Mož ni glava družine zato, da bi lahko počel, kar hoče, ampak zato, ker nosi večjo odgovornost. Biti glava pomeni prvi služiti, prvi nositi breme, se žrtvovati, varovati družino in prvi odgovarjati pred Bogom za to, kar mu je bilo zaupano. Kristus je glava Cerkve, vendar je svojo oblast nad Cerkvijo pokazal predvsem na križu.
Zato moški, ki svojo ženo ponižuje, pretepa, vara ali izkorišča, ni nič drugega kot človek, ki je izdal svojo lastno vlogo. Tradicionalni nauk o avtoriteti nikdar ni bil nauk o tiraniji. Nasprotno: večja ko je oblast, večja je tudi odgovornost pred Bogom.
Zakon ni pogodba med dvema neodvisnima posameznikoma
Trditev, da se žena ne bi smela poročiti, dokler ni materialno preskrbljena, razkriva še globlji problem: zakon se začne obravnavati predvsem skozi kategorijo ekonomske varnosti posameznika.
Toda zakon ni pogodba med dvema človekoma, ki se združita, dokler se jima to izplača. Mož in žena ne živita več zgolj kot dva ločena projekta posameznih interesov, ampak postaneta eno telo in skupaj prevzemata odgovornost za svoje življenje in svoje otroke.
Krščanska žena zato v zakon ne vstopa z vprašanjem: »Kako sem lahko popolnoma neodvisna od svojega moža?«, ampak z vprašanjem: »Kako lahko skupaj s svojim možem zgradim krščansko družino?« Prav tako se krščanski mož ne bi smel spraševati: »Kako lahko imam nad svojo ženo nadzor?«, ampak: »Kako lahko svojo ženo in otroke vodim k Bogu in zanje odgovarjam pred Bogom?«
Tu se pokaže razlika med individualističnim liberalizmom in katoliškim pojmovanjem družbe. Liberalni individualizem izhaja iz avtonomnega posameznika, ki svojo svobodo prvenstveno razume kot svobodo od drugih. Katoliški nauk pa izhaja iz osebe, ki je ustvarjena za družino, za družbo in končno za Boga.
Ko se ideologija naseli v Cerkvi
Še resnejši problem nastane, ko se sodobne ideologije začnejo vnašati v samo Cerkev in predstavljati kot legitimni razvoj katoliškega nauka. Cerkev ni poklicana “krstiti” vsako novo ideologijo. Njena naloga je svetu oznanjati resnico, četudi je ta resnica nepriljubljena.
Prav tu je nevarnost modernističnega duha, ki se ne kaže vedno v neposrednem zanikanju kakšne katoliške dogme. Veliko bolj prefinjen je: spreminja način, kako razumemo katoliške resnice, tako da se njihova vsebina postopoma prilagaja duhu časa. Tako »enakost« začne pomeniti isto kot istovetnost, »svoboda« neodvisnost od vsake avtoritete, »dostojanstvo žene« osvoboditev žene od njene naravne vloge, »sodelovanje« odpravo hierarhije, »ljubezen« pa odsotnost vsake obvezujoče moralne norme.
Takrat se tradicionalni katoliški nauk začne prikazovati kot nekaj, kar mora Cerkev »preseči«, da bi bila v skladu s sodobnim človekom. Kar je bil nekoč jasen katoliški nauk, se razglasi za »kulturno pogojenega«, medtem ko se tisto, kar je še včeraj prihajalo iz sekularne ideologije, začne predstavljati kot nov izraz evangelija.
Toda to ni razvoj nauka, temveč njegovo prilagajanje duhu tega sveta.
Največja žrtev je lahko prav žena
Največja žrtev takšnega pristopa je lahko prav žena. Svet, ki človeka prvenstveno meri po njegovi ekonomski produktivnosti, težko razume veličino žene, ki svoje življenje posveti otrokom in družini. Katoliška Cerkev to lahko razume, ker človeka ne meri po istih merilih kakor svet.
Pij XII. v svojih govorih o ženah in materinstvu prav tako poudarja posebno vlogo žene v družini in družbi ter njeno sposobnost, da s svojo ljubeznijo, žrtvijo in materinskim poslanstvom globoko oblikuje družino. Najvzvišenejši dokaz krščanskega pojmovanja žene pa vendar ni neka družbena teorija, ampak sama preblažena Devica Marija.
Najvzvišenejša žena, ki je kdaj živela, ni bila direktorica korporacije, ni imela politične funkcije in ni zahtevala oblasti nad moškimi. Bila je Božja Mati. In prav ona je postala Kraljica nebes in zemlje.
Če se veličina žene ne prepoznava v dostojanstvu materinstva in svetosti, ampak jo iščemo v karieri in družbenem uveljavljanju, potem je očitno, da smo sprejeli merila sveta namesto meril evangelija.
Ne potrebujemo feministične, ampak katoliško Cerkev
Katoliški odgovor na feminizem zato ne sme biti niti prezir do žene niti sprejemanje feministične ideologije pod katoliškim imenom. Ženo je treba varovati pred nasiljem, krivico in izkoriščanjem; priznati ji je treba pravico do izobrazbe, pravičnega plačila za njeno delo in polnega dostojanstva človeške osebe. Toda hkrati je treba znova povedati tisto, kar je Cerkev vedno učila: žena ni moški z drugačnim telesom. Ima svoje lastno poslanstvo, svoj lastni poklic in svoje dostojanstvo.
Mož in žena nista tekmeca niti dve nasprotujoči si interesni skupini. Ustvarjena sta, da se dopolnjujeta. Zakon ni kraj boja za oblast, ampak skupnost, v kateri se različne službe in različne avtoritete združujejo v ljubezni. Mož ni poklican, da bi gospodoval nad ženo, ampak da ji služi s svojo odgovorno oblastjo; žena ni poklicana, da bi tekmovala z možem za oblast, ampak da skupaj s svojim možem zgradi družino, usmerjeno k Bogu.
Zato ženske ni treba »emancipirati« od njenega ženskega poklica. Potrebuje svobodo, da ga živi sveto. Moža pa ni treba osvoboditi odgovornosti za njegovo družino; znova se mora naučiti, kaj pomeni biti mož in oče.
Kadar se moški noče obnašati kot mož, bo žena prisiljena prevzeti tisto, kar ji po naravnem redu ne pripada. Ko se materinstvo začne obravnavati kot ovira osebnemu uresničenju, bodo otroke vse bolj vzgajali drugi. Ko družina oslabi, bosta država in trg prevzela tisto, kar je nekoč pripadalo družini. In ko bo Cerkev začela govoriti jezik sveta namesto jezika evangelija, ne bo več jasno, zakaj jo sploh potrebujemo.
Prava nevarnost torej ni v tem, da ženske govorijo, delajo ali se izobražujejo, ampak v tem, da se Kristusov nauk začne preoblikovati po merilih sveta, namesto da bi svet presojali po nespremenljivi resnici evangelija.
Cerkev ni poklicana ženskam ponuditi krščanske različice feminizma, ampak jim oznaniti resnico o njihovem dostojanstvu in poklicu. Ta resnica ni nastala v modernem svetu in ni odvisna od njegovega odobravanja. Najdemo jo v redu stvarstva, v Svetem pismu, v trajnem učiteljstvu Cerkve in na najvzvišenejši način v zgledu Blažene Device Marije.
p. Marko Tilošanec



