Sveti Janez Bosko in »preroške sanje« o čarobni svetilki

Zahvala uredništvu RadioSpada. Sveti Janez Bosko je imel »preroške sanje« o čarobni svetilki, predmetu, zelo podobnem mobilnim telefonom in družbenim omrežjem v rokah mladih

Sveti Janez Bosko je znan po svojih preroških sanjah. Čeprav je treba pri tej temi vedno ravnati previdno, da zasebnim razodetjem ne bi pripisovali sklepov, ki jih ta sama po sebi ne morejo dati, je vendarle mogoče opaziti, da so številni dogodki, ki jih je svetnik opisal, pozneje pokazali presenetljivo ujemanje z dejanskimi razmerami. Eno takšnih sanj je imel 1. maja 1865. V njih se pojavi nenavadna podoba čarobne svetilke, s katero hudič mladim kaže različne podobe in jih tako odvrača od pozornosti, molitve in predvsem od svetega obhajila.

Sanje z dne 1. maja 1865

Sanjalo se mi je, da sem v cerkvi. Bila je polna fantov, toda le malo jih je pristopilo k sv. obhajilu. Ob obhajilni mizi je bil zelo dolg in zelo črn moški in iz glave sta mu gledala dva rogova. Imel je v roki čarobno svetilko in je kazal fantom najrazličnejše stvari. Enemu je kazal razigran odmor z njegovo najbolj ljubljeno igro, drugemu pretekle igre, ki jih je izgubil, in nakazoval prihodnje zmage; temu je kazal domači kraj s polji in domačo hišo, drugemu učilnico, knjige, domače naloge; spet drugemu najrazličnejše sadje, sladkarije, vino, ki ga je hranil v kovčku, drugim starše in sorodnike, prijatelje in še kaj hujšega: grehe, pa tudi neoddan denar. Tako jih je le malo šlo k obhajilu. Nekateri so videli počitnice, izlete. Pustili so ob strani vse, gledali svoje stare prijatelje in njihove zabave.

Ali veste, kaj pomenijo te sanje? Pomenijo, da hudič stori vse mogoče, samo da bi fante v cerkvi raztresel in jih oddaljil od zakramentov. In fantje so tako nespametni, da se dajo voditi. Sinovi, treba je hudiču razbiti to svetilko. Veste, kako? Tako, da pogledamo križ in pomislimo, da opustiti obhajilo pomeni iti v naročje hudiču.

Sveti Janez Bosko, Biografski spomini sv. Janeza Boska, VIII. zvezek, Ljubljana 2017, str. 85–86, prev. Valter Dermota.

Mogoča vzporednica z današnjim časom

Vzporednica med videnjem svetega Janeza Boska in sodobnim svetom je presenetljiva, če upoštevamo dinamiko, opisano v sanjah iz leta 1865. Črni mož s »čarobno svetilko« na osupljiv način spominja na človeka, ki je hipnotiziran z zaslonom mobilnega telefona, po katerem se pomika neprekinjeno zaporedje podob in njemu prilagojenih obvestil.

Prva podoba je rekreacija, polna iger, s katero hudič pritegne mladeniča k njegovi najljubši zabavi. Ali ni mogoče v tem prepoznati današnjega nenehnega toka videoposnetkov za zabavo in prosti čas, ki človeka zadržujejo pred zaslonom? Drugi mladenič vidi pretekle igre, izgubljene priložnosti in upanje na prihodnje zmage. Ali to ne spominja na dinamiko videoiger in digitalnih stav, ki človeka nenehno držijo v pričakovanju prihodnjega dobitka?

Tretjemu je prikazan domači kraj s polji in domačo hišo. Danes bi lahko v tem videli nenehno gledanje fotografij s potovanj, krajev, vsakdanjega življenja in vsega, kar drugi objavljajo na družbenih omrežjih. Četrtemu je prikazana učilnica, knjige in domače naloge. Danes bi temu lahko ustrezala neprestana povezanost z delom in šolo, obvestila, elektronska pošta, dokumenti ter zahteva, da smo dosegljivi praktično ves čas.

Nato pridejo sadje, sladkarije in vino. Tudi tu je mogoče videti zanimivo vzporednico s sodobnim svetom, v katerem se hrana, pijača in potrošnja pogosto spremenijo v predmet razkazovanja, fotografiranja in takojšnjega uživanja. Končno so tu starši, sorodniki, prijatelji in »še kaj hujšega: grehi, pa tudi neoddan denar«. To lahko spomni na današnje takojšnje sporočanje, digitalno voajerstvo, dostop do neprimernih vsebin in tudi na finančne transakcije, ki so danes oddaljene le en klik.

Seveda ne moremo trditi, da je sveti Janez Bosko leta 1865 dobesedno videl mobilni telefon, internet ali družbena omrežja. Takšna razlaga bi šla onkraj tega, kar lahko upravičeno sklepamo iz zasebnega razodetja. Toda vzporednica med strukturo njegovih sanj in delovanjem sodobnih zaslonov je vendarle vredna razmisleka.

Kajti bistvo sanj ni v samem predmetu, ki ga hudič drži v roki. Bistvo je v razpršitvi pozornosti. Mladenič je v cerkvi, vendar ne gleda proti oltarju. Je na kraju, kjer naj bi se srečal s Kristusom, toda njegova pozornost je usmerjena drugam. Pred njim se pojavljajo podobe stvari, ki so mu všeč, stvari, ki jih pozna, stvari, ki si jih želi, stvari, ki jih je izgubil, in stvari, ki jih pričakuje. Svetilka ga zabava, vendar ga hkrati odvrača od bistvenega.

Prav to je morda najbolj presenetljiva vzporednica s sodobnim digitalnim svetom. Problem mobilnega telefona ni zgolj v tem, da človeku pokaže določeno vsebino. Problem je, da mu lahko neprestano kaže nekaj novega. Pozornost je zato nenehno razdrobljena. Ena podoba sledi drugi, eno obvestilo drugemu, eno sporočilo naslednjemu. Človek se težko ustavi, težko molči in težko zbere misli.

Prav tu pa don Boskove sanje dobijo svojo posebno težo. Njihov končni rezultat ni samo zabava. Rezultat je, da mladeniči ne pristopijo k svetemu obhajilu. Zunanje stvari so prevzele mesto duhovne stvarnosti. Človek je fizično v cerkvi, toda njegova pozornost in njegovo srce sta drugod.

Zato je don Boskov odgovor tako preprost in tako radikalen: »Treba je hudiču razbiti to svetilko.« Ne gre samo za to, da bi morali uporabljati tehnologijo bolj zmerno. Gre za vprašanje, komu pripada naša pozornost. Če je človek sposoben ure in ure gledati v zaslon, ne more pa nekaj minut vztrajati v tišini pred Najsvetejšim, potem težava ni več zgolj tehnološka. Postala je duhovna.

Don Bosko mladim pokaže tudi sredstvo, s katerim se je mogoče temu upreti: pogled na križ. Namesto da bi gledali neštete podobe, ki jih ponuja svet, moramo znova pogledati Kristusa. Namesto neprestane raztresenosti potrebujemo zbranost. Namesto nenehnega iskanja novega potrebujemo sposobnost ostati pri enem samem bistvenem: pri Kristusu.

Njegov sklep pa je tudi zelo resen: oddaljiti se od svetega obhajila pomeni iti v naročje hudiču. Zato težava ni samo v tem, koliko časa mladi preživijo na telefonih ali družbenih omrežjih. Pravo vprašanje je, kaj se zaradi tega dogaja z njihovo dušo. Ali jih zasloni vodijo k večji zbranosti, k večji čistosti, k molitvi in k Bogu – ali pa jim jemljejo sposobnost tišine, zbranosti in duhovnega življenja?

Čeprav med don Boskovimi sanjami iz leta 1865 in današnjimi mobilnimi telefoni ne moremo absolutno poistovetiti, je podobnost v njihovem učinku dovolj očitna, da si zasluži resen premislek. Čarobna svetilka je bila v don Boskovih sanjah sredstvo, s katerim je hudič mladim pred oči postavljal vse mogoče podobe, da bi jih odvrnil od Kristusa. Danes imamo naprave, ki lahko v vsakem trenutku storijo nekaj zelo podobnega.

Zato je morda don Boskov nasvet danes še posebej aktualen: treba je razbiti hudičevo svetilko. In prvi korak pri tem je, da znova pogledamo križ.

Izvirni članek na Radio Spada: San Giovanni Bosco e il “sogno profetico” sulla lanterna magica