Na sliki papež Leon XIV. pred umetniško instalacijo Diluvium francoskega umetnika JR v Apostolski vatikanski knjižnici, 14. septembra 2026.
Članek Roberta Morrisona, objavljen 4. septembra na spletni strani The Remnant, poroča, da je Leon XIV. svoj cikel katehez za leto 2026–2027 začel s spominom na Janeza XXIII., ki je na začetku Drugega vatikanskega koncila obsodil tiste »preroke nesreče«, ki, »čeprav jih vodi verska gorečnost, […] nenehno ponavljajo, da je naša doba v primerjavi s preteklimi stoletji precej slabša …«. Sedanji papež se strinja s to presojo in vernike spodbuja k družbenemu udejstvovanju: »V Kristusu in ob podpori moči njegovega Duha so verniki poklicani, da prevzamejo odgovornost za težave svojih bratov in sester, zlasti tistih, ki jih tlačijo krivica, diskriminacija in nasilje.«
V podporo tej trditvi papež izreče zelo osebno molitev: »Gospod življenja, podaril si nam vodo, vir rodovitnosti, svežine in upanja. Gasi žejo, oplaja zemljo in zdravi rane. […] Naj bo naša skrb za vodo znamenje ljubezni do Stvarnika in zavzetosti za življenje ubogih ter naj vzgaja nove generacije, da jo bodo cenile in varovale. Amen.«
Ko to slišimo, bolje razumemo, kdo so »preroki nesreče« 21. stoletja. Po mnenju Leona XIV. jih zaznamujeta zgolj »pasivnost in brezbrižnost do dogodkov, zgodovine in življenja ljudi, predvsem pa do hitrih in velikih sprememb, ki jih doživljamo danes«.
Po drugi strani pa je p. Yves Congar o pastoralni konstituciji Gaudium et spes zapisal, da se je »Cerkev Drugega vatikanskega koncila […] odkrito umestila v današnji pluralistični svet; in ne da bi se odrekla čemurkoli od svoje veličine, je pretrgala vezi, ki so jo zasidrale na obalah srednjega veka«. Nedvoumno je še dodal: »Ne moremo ostati zasidrani v določenem zgodovinskem trenutku. Msgr. Lefebvre govori o ‘kraljestvu našega Gospoda Jezusa Kristusa nad posamezniki, družinami in civilnimi družbami’. Človek bi mislil, da posluša Pija X. ali Pija XI.«[1]
Pij XI. je namreč v okrožnici Quas primas izjavil, da je »izlivanje zla na svet posledica dejstva, da je večina ljudi Jezusa Kristusa in njegov najsvetejši zakon odstranila iz navad svojega osebnega, družinskega in javnega življenja«. Zato »trdno upanje na trajni mir med narodi nikdar ne bo moglo zasijati, dokler posamezniki in narodi ne bodo hoteli priznati in razglašati suverenost našega Odrešenika«.
Njegov naslednik Leon XIV. tega pogleda ne deli. O družbenem kraljevanju Jezusa Kristusa molči, vernike pa vabi, naj prosijo Boga za milost, da bi mogli pravično varovati vodo. V istem duhu je 1. oktobra 2025 blagoslovil taljenje ledenega bloka, da bi svet opozoril na nevarnost globalnega segrevanja.
Včeraj blagoslov zamrznjene vode v obliki ledu, danes molitev za pravično razdeljevanje tekoče vode, jutri pridiga o vodni pari … Takšno je »sinodalno« učiteljstvo: podobno vodi, ki jo s tolikšno vnemo varuje. Vse manj trdno, vse bolj izmuzljivo.
Don Alain Lorans
[1] P. Congar, La crise dans l’Église et Mgr Lefebvre, Cerf, 1976.
