30. avgusta 2026 je bilo na blogu vatikanista Alda Marie Vallija mogoče prebrati komentar Carla Forestija z zgovornim naslovom: »Papeževanje Leona XIV. in vse večje nezadovoljstvo tistih, ki so žejni Resnice«.
Izgubljene iluzije
»Komaj leto dni po izvolitvi se zdi, da sta začetna radovednost ali navidezni optimizem v širših krogih laikov in bolj pozorne duhovščine odstopila mesto globokemu občutku zbeganosti in izgubljenosti,« piše Carlo Foresti, ki navaja tri razloge za to nezadovoljstvo.
»Prvi in najpomembnejši razlog je zlom velike iluzije. Dan po izvolitvi papeža Prevosta je velik del konservativnega in tradicionalističnega sveta upal na korenit preobrat v primerjavi s prejšnjim pontifikatom ter sanjal o obnovi dostojanstva papeške službe. To upanje so spodbujale nekatere pomembne spremembe v slogu: opustitev bivanja v Domu svete Marte v korist vrnitve v apostolsko palačo, ponovna uvedba poletnih počitnic v Castel Gandolfu in celo formalne podrobnosti, kot je osebna izročitev palija metropolitanskim nadškofom.
Toda, kakor so trpko pripomnili številni komentatorji, šlo je zgolj za estetsko in površinsko revolucijo. Za temi dejanji s pridihom starega je bistvo cerkvenega vodenja ostalo nespremenjeno. Leon XIV. je na ključnih položajih potrdil močno sporne osebnosti, kakor sta kardinal Fernández in kardinal Zuppi, ter ni pokazal nobene resnične volje, da bi zajezil destabilizirajoča doktrinalna odstopanja, kakršna predstavlja kontroverzna nemška Sinodalna pot. Prav tu se rojeva nestrinjanje: verniki zaznavajo nedoslednost papeževanja, ki se ogrinja v izročilo, v praksi pa še naprej dopušča razgrajevanje nauka.«
Carlo Foresti nadaljuje, da »če upravna kontinuiteta povzroča zbeganost, pa so konkretna dejanja in opustitve Leona XIV. tiste, ki razplamtevajo komentarje vernikov. Splet papežu ni odpustil nekaterih javnih in diplomatskih izjav, ki jih je razumel kot pravo potrjevanje zmote. Najodmevnejši primer je bilo uradno sporočilo, poslano marca letos Sarah Mullally, ki je nedavno prevzela položaj primasa anglikanske Cerkve v Canterburyju. Nasloviti žensko z nazivom ‘presvetost’ oziroma ‘prečastita’ (Reverendissima) v škofovski vlogi – kar je v očitnem nasprotju s dokončnim učiteljstvom dokumenta Ordinatio sacerdotalis.* [dokument Janeza Pavla II. z dne 22. maja 1994, ki določa, da je posvečenje pridržano izključno moškim; op. ur.] – in izkazati takšno spoštovanje osebi, ki javno podpira splav in istospolne zveze, je povzročilo silno ogorčenje. Številni komentatorji so odkrito govorili o izdaji Petrovega poslanstva in postopni ‘protestantizaciji’ Cerkve.«
In nadaljuje: »K temu se pridružujejo liturgične in pastoralne posebnosti, ki zbujajo začudenje, denimo nenavadni blagoslov ledenega bloka ali odsotnost odziva na odločitev, da se nagradijo politiki, ki podpirajo splav. Ko se papež odloči za molk ali se umakne v Castel Gandolfo, medtem ko se v Rimu vrstijo dvoumni dogodki, ki so odkrito v nasprotju s katoliško moralo, verniki doživljajo občutek pastoralne zapuščenosti in osirotelosti (naj mi bo odpuščeno to barbarstvo).«
Drugi razlog za vse večje nezadovoljstvo je po mnenju Carla Forestija bolj sociološke narave:
»Leon XIV. se je že od začetka predstavil kot papež ‘zlate sredine’, kot zmernež, ki skuša graditi mostove med nasprotujočimi si stranmi. Tudi njegovo papeško geslo In Illo uno unum [V Njem, ki je Eden, smo eno] izraža to željo po spravi. Toda v času skrajne polarizacije obstaja nevarnost, da sredinska drža razočara vse. Za naprednjake je Leon XIV. nostalgik po preteklosti, ki zavira potrebne reforme (žensko posvečenje, celibat, spolna morala); za tradicionaliste pa prikriti nadaljevalec modernizma, ki nima poguma, da bi branil objektivno Resnico. Ko skuša papež preprečiti, da bi kogarkoli razočaral, nazadnje deluje dvoumno, če ne celo brezbrižno do usode vere.«
Tretji razlog za razdraženost duhovnikov in vernikov je dejstvo, da »liturgična rana, ki jo je odprl motuproprij Traditionis custodes, še naprej krvavi. Mnogi so upali, da bo Leon XIV. preklical Frančiškove omejitve in tradicionalni maši povrnil polno svobodo. Njegov molk in zadržanost glede tega vprašanja, skupaj z zaostritvijo spora z Duhovniško bratovščino sv. Pija X. – ki je bila zdaj potisnjena v dokončni razkol, saj je bilo ob novih škofovskih posvečenjih razglašeno izobčenje –, še bolj zaostrujeta razmere. Verniki, navezani na stari obred, se čutijo obravnavani kot izobčenci in izgnanci s strani hierarhije, ki se razglaša za vključujočo do vseh, razen do svojih najbolj zvestih otrok.«
Papeževanje v znamenju »bomo videli« ali »žepni veto«
Na spletni strani v španskem jeziku InfoVaticana je Carlos Balén 29. avgusta zapisal, da je po petnajstih mesecih papeževanja »metodo vodenja Leona XIV. že mogoče opisati: gre za to, da se konfliktov ne rešuje. Vroča vprašanja ostajajo natanko tam, kjer jih je pustil Frančišek, pri čemer je donec aliter provideatur [do nadaljnje odločitve] z dne 9. maja 2025 [dan po izvolitvi Leona XIV.] postalo neuradno geslo pontifikata. Kar se je tedaj zdelo začasna previdnost, je zdaj že sistem: stava, da bodo težave izginile, še preden jih bo potrebno rešiti.«
Carlos Balén pojasnjuje:
»V Združenih državah obstaja pravni mehanizem, ki deluje na podoben način: žepni veto. Predsednik, ki ne želi podpisati zakonskega predloga, obenem pa se želi izogniti političnim posledicam veta, predlog preprosto zadrži v žepu in počaka, da se zakonodajno zasedanje konča. S tem je predlog samodejno zavrnjen.«
Navaja nekaj primerov iz vodenja Leona XIV.:
»Prefekt Dikasterija za nauk vere Víctor Manuel Fernández je nedotakljiv: ostaja na svojem položaju, kar je najpreprostejši način, da ga papež potrdi. […] Papež ga sprejema, ga ščiti pred polemikami glede Marije in mu zaupa vodenje zadeve Écône, pri čemer ga podpira. Česar pa ne stori, je vsebinska opredelitev. Dokument Fiducia supplicans ostaja v veljavi, ne da bi ga Leon XIV. potrdil ali spremenil; zahteve po Fernándezovi zamenjavi se kopičijo brez odgovora, kardinal pa vodi najobčutljivejši dikasterij rimske kurije z začasnim nazivom, ki traja že petnajst mesecev. Septembra je papež kritiziral obredne blagoslove istospolnih parov v severni Evropi, toda dokument, ki jih je uvedel, ostaja nespremenjen. Ohraniti obstoječe stanje pomeni tudi odločati, vendar brez izrecnega pravnega akta – in položaj se slabša. Vse je začasno …
Tudi Nemčija je očiten primer. Nemški škofje so februarja s skoraj soglasno dvotretjinsko večino potrdili ustanovitev Sinodalnega zbora. […] Mons. Heiner Wilmer [predsednik Nemške škofovske konference] je 31. marca odpotoval v Rim, izročil statute msgr. Filippu Iannoneju [prefektu Dikasterija za škofe] in zaprosil za priznanje Svetega sedeža. Pet mesecev pozneje je uradni odgovor še vedno, da Rim ‘potrebuje več časa’. Ustanovno zasedanje je bilo predvideno za 6. in 7. november v Stuttgartu, zdaj pa celo Wilmer priznava, da ga verjetno ne bo. […] Ko so papeža o tem vprašali med njegovim prvim potovanjem, se je izmuznil z odgovorom ‘bomo videli’, ki bi si zaslužil mesto v priročnikih papeške diplomacije.«
Balén sklene:
»Traditionis custodes ponuja še en primer, kako nedelovanje vodi v eksplozijo: FSSPX, ki si prizadeva zagotoviti svoj duhovni obstoj, je sprožila eksplozijo nečesa, kar je bilo po svoji naravi tempirana bomba. […] ‘Odločanje ima svojo ceno, čakanje pa se zdi brezplačno,’ razmišlja Leon. To je računica birokrata, ne pastirja, in ima usodno pomanjkljivost: težave Cerkve ne izginejo same od sebe, temveč eksplodirajo. ‘Bomo videli,’ je dejal papež. Zdaj to že vidimo.«
*Opomba uredništva k dokumentu Ordinatio sacerdotalis: Nezmožnost podeljevanja zakramentalne oblasti svetega reda ženskam je resnica, ki pripada zakladu vere. Izročilo jo je nenehno potrjevalo, cerkveno učiteljstvo pa jo uči že od najstarejših časov. Dokument Ordinatio sacerdotalis tega stalnega nauka ni uvedel na novo, temveč ga je zgolj ponovil.
Viri:
- DICI, št. 472
- FSSPX Aktualno
Slika: AP photos
