Mlajše generacije le malo poznajo boj, ki so ga njihovi predhodniki bíli za ohranitev tradicionalne maše. S pričevanjem laika, ki je dejavno sodeloval v tem odporu in ga je avtorica osebno poznala, se vračamo k začetnemu obdobju boja, ki so ga vodili duhovniki in katoliške družine.
Gospod Vincent je zaprl računalnik, potem ko je prebral zadnje novice, zlasti kanonične kazni, ki jih je Rim izrekel po škofovskih posvečenjih julija 2026. Za polno občestvo z Rimom se je znova zahtevalo sprejetje Drugega vatikanskega koncila in nove maše. Vse to ga je vrnilo petdeset let v preteklost, k mašniškim posvečenjem leta 1976, v čas znamenitega »vročega poletja«, pa tudi še dlje nazaj, k začetkom tistega »boja za mašo«, pri katerem je imel privilegij sodelovati.
V tistem času je bil gospod Vincent naročnik revije Itinéraires, tako kot mnogi katoličani njegove generacije, ki so bili tradicionalno usmerjeni. Z zanimanjem je prebral uvodnik Jeana Madirana z naslovom Mala rdeča knjižica, objavljen v decembrski številki leta 1969. Veliki novinar je o programu avtorjev in zagovornikov nove maše zapisal: »Nov katekizem, ker je svet nov; nova maša, ker se svet razvija. Pod še vedno ohranjenim imenom “katoliški” učijo vero sveta … Pohujšanje za vero. Skrivnost zla.«¹
Gospod Vincent se je gibal v krogih Cité catholique. Zato je dobro poznal pojem revolucije in razumel, da je nova maša žal eden od njenih sestavnih delov. Liturgična revolucija je bila namreč del programa modernistov, ki so se infiltrirali v Cerkev.
V isti številki revije Itinéraires je Jean Madiran objavil pismo kardinala Ottavianija Pavlu VI., v katerem je zahteval razveljavitev Novus Ordo Missae, saj se ta »v celoti in v posameznih podrobnostih osupljivo oddaljuje od katoliške teologije svete maše«. Kratki kritični pregled (Breve esame critico), ki je spremljala to pismo, je postala eno najljubših orožij laikov, ki so sodelovali v boju za mašo. Jean Madiran je svoje bralce spodbujal: »Kratki pregled je treba temeljito preučiti, preučiti osebno, poskrbeti, da ga preučujejo krožki, in jo širiti med verniki.«²
Gospod Vincent je z zanimanjem prebral tudi znamenito izjavo patra Calmela. Objavljena je bila januarja 1970 v naslednji številki revije Itinéraires, ravno v času, ko se je nova maša v Franciji začela uveljavljati. Bila je nedvoumna: »Zavračam mašni obred Pavla VI.« Zakaj? Dominikanec je pojasnil: »Menim, da je moja duhovniška dolžnost zavrniti obhajanje maše po dvoumnem obredu […] novem obredu, ki spodbuja zmedo med katoliško mašo in protestantsko večerjo.«
Jean Madiran je pred to izjavo objavil skoraj štirideset strani dolg članek: »Novi katekizem in nova maša sta del te gibljive, prilagodljive celote z nejasnimi obrisi, ki se vse bolj uveljavlja kot nova religija, ločena od Cerkve pred koncilom.«³
Zapustiti svojo župnijo, da bi ohranili mašo
Gospod Vincent se je moral odločiti za nekaj bolečega. Ali naj sledi cerkveni hierarhiji pri novostih, ki jih uvaja? Ali pa naj ostane zvest temu, kar je Cerkev vedno učila in prakticirala pred reformo?
Kot družinski oče se je odločil, da zaradi svoje vesti ne more več skupaj z ženo in otroki obiskovati nove maše, saj je menil, da bi s tem ogrozil svojo vero in vero svojih domačih. Pojasnil jim je razloge za svojo odločitev. Ta izbira ni bila lahka! Zapustiti so morali ljubo župnijo in njenega dobrega podeželskega župnika, da bi se udeleževali maše pri »nepokornem duhovniku« v dnevni sobi neke hiše v sosednjem mestu.
Zbranost pri maši so oteževali otroški glasovi. Ni bilo več čudovite cerkve, gregorijanskega petja in kadila. Toda bila je tridentinska maša z rimskim kanonom in veličastnim darovanjem, ki tako dobro izraža katoliški nauk o sveti daritvi. To je bilo edino, kar je štelo! Še danes se gospod Vincent čudi, ko sliši nekatere občudovalce »izredne oblike rimskega obreda«, ki svojo naklonjenost do Vetus Ordo upravičujejo z njegovim »bolj kontemplativnim značajem«. Kakor da bi šlo za vprašanje osebne občutljivosti!
Ne, za laike iz sedemdesetih let, ki so sledili Jeanu Madiranu v boju za mašo, je šlo zares za vprašanje vere. P. Dulac jim je v reviji Itinéraires to jasno pojasnil: »Zavrnitev papeškega akta je treba utemeljiti z zelo tehtnimi razlogi, ki presegajo pomisleke, povezane zgolj z osebno izbiro.«⁴
Boj za mašo je zadel družine in kroge prijateljev, tudi krog gospoda Vincenta. Eden od njegovih znancev mu je ugovarjal, da ima papež pravico z novim liturgičnim zakonom uvesti nov obred. Konec koncev, ali ni mogel Pavel VI. storiti tega, kar je storil sv. Pij V.?
Naš sogovornik mu je odgovoril v pismu: »Izročilo nas uči, da je bogoslužje izraz dogme. To opredelitev že dolgo, še posebej pa danes, izpodbija pojmovanje zakona kot normativnega predpisa, ki trdi, da je bogoslužje v celoti odvisno od pozitivnega prava, tako da naj bi bilo zgolj veja cerkvene discipline in bi se spreminjalo skupaj s predpisi. In prav to je zmota. Danes se z zakonom vsiljuje pot, ki vernike oddaljuje od izročila.«
Pavel VI. se ni mogel odvezati od izročila in vedno veljavnih obredov, da bi ustvaril novo mašo. Bogoslužje bi moralo ostati zvest izraz katoliške vere. Toda možje, ki so pripravili novi misal, so bili ideološko nasprotni izročilu. Ali bi sploh lahko sestavili obred nove religije? Žal se je zgodilo prav to.
Od dnevnih sob do prvih kapel
Čez nekaj časa so verniki, ki so se zbirali po dnevnih sobah različnih družin, kupili staro skladišče. Preuredili so ga v zasilno kapelo za duhovnika, ki je vsako nedeljo prevozil več kilometrov, da bi zanje obhajal sveto mašo.
Pokloniti se moramo tistim župnikom, ki so včasih sami, v nasprotju z množico svojih sobratov in lastno hierarhijo, ostali zvesti maši svojega duhovniškega posvečenja. Šele pozneje je štafeto prevzela Bratovščina sv. Pija X. Vendar je ugled msgr. Lefebvra že tedaj vzbujal velika pričakovanja. Verniki z začetka sedemdesetih let so vsi upali, da bodo nekega dne dobili duhovnike iz Écôna.
Ti duhovniki v talarjih naj bi prišli in ustanovili priorate, ki bi lahko postali nekakšne »nadomestne župnije« ter nadomestili tiste, ki so jih bili verniki prisiljeni zapustiti. Medtem so pogumni laiki z lastnimi rokami vzdrževali svoje majhne otoke izročila, izgubljene v modernističnem morju. Darovali so prispevke za »divje semenišče«, kakor so ga imenovali francoski škofje.
Msgr. Lefebvre se jim je zahvaljeval in jih spodbujal. Gospod Vincent je tako skrbno ohranil pismo, v katerem se je nadškof veselil novice, da se v njihovi majhni skupnosti daruje »prava maša«, ki je bila resnično predstraža izročila.
Odločilna vloga katoliških pisateljev
V prvih letih so se v boj vključili predvsem laiki. Seveda je bil med njimi Jean Madiran, ki se mu imamo veliko zahvaliti, pa tudi drugi veliki pisatelji, ki so se mu pridružili v tej plemeniti zadevi.
Henri Charlier je v reviji Itinéraires zapisal, da nova maša predstavlja »novo teologijo, ki nasprotuje tisti, ki jo je Cerkev ohranjala od apostolov naprej«. Po njegovem mnenju »želijo spremeniti vero tako, da spreminjajo bogoslužje«.⁵
Louis Salleron je v isti reviji objavil posebno razsvetljujočo serijo treh člankov: »V čem je nova maša dvoumna«, »V čem spodbuja krivoverstvo« in »V čem je neuspešna«. Tudi Marcel De Corte se je zavzel za tisto, kar so tedaj imenovali »maša sv. Pija V.«.
Ti članki, tehtni, globoki in predvsem resnični, so bili dragocena pomoč, kakor luč v noči, za katoličane, ki so se odločili, da ne bodo opustili boja.
Današnji mladi si sploh ne morejo predstavljati, kakšno preganjanje so doživljali dobri duhovniki, ki so zavrnili Novus Ordo, da bi ostali zvesti maši, za katero so bili posvečeni in ki so jo imenovali »maša vseh časov«. Na desetine župnikov so odstranili iz njihovih župnij ali jih predčasno upokojili. Nekateri so bili celo kaznovani s kanonskimi sankcijami.
Lep primer je pater André, spiritanski misijonar na Martiniku, v Gvineji-Conakryju in Argentini. Papežu Pavlu VI. je poslal prošnjo, katere bistvo je bilo izraženo v enem stavku: »Moja vest mi preprečuje, da bi obhajal mašo, zaradi katere bodo moji verniki prej ali slej izgubili vero.« Papež mu je zavrnil zahtevani spregled. Ubogi duhovnik je moral zapustiti svoje argentinske župljane in se s težkim srcem vrniti v Francijo.
Da bi pomagal tradicionalističnim duhovnikom, ki so bili, kot je dejal, »preganjani in jih njihovi škofje pogosto prepuščajo samim sebi«, je pater André ustanovil združenje Association Noël Pinot, ki je sčasoma združevalo do 750 članov. In ni bil edini, ki je ukrepal.
Izobraževati se, da bi prenašali vero
Gospod Vincent je razumel, kako pomembno je, da imajo laiki trdno doktrinalno izobrazbo, če želijo voditi ta boj. Z nekaj prijatelji je ustanovil krožek, v katerem so se pari zbirali vsak ponedeljek zvečer, da bi preučevali velike papeške okrožnice in dela, kot je knjiga Jeana Ousseta Pour qu’Il règne (»Da bi On kraljeval«), znameniti »PQR«. To izobraževanje so dopolnjevali z branjem, namenjenim poglabljanju duhovnega življenja, zlasti s preučevanjem pisem sv. Pavla ob pomoči komentarja dom Delatta.
Naš sogovornik še ni dopolnil štirideset let, ko je izbruhnila ta strašna kriza v Cerkvi. Ni mu bilo lahko nameniti dela konca tedna pripravi tedenskega predavanja, namesto da bi ta čas preživel z ženo in majhnimi otroki. Toda nobena žrtev se mu ni zdela prevelika. Pravzaprav je vse, kar je počel, počel zanje! Vložek je bil velik: zagotoviti prenos celovite vere in obvarovati majhno jedro družin pred okužbo z modernizmom, ki je pustošil po župnijah.
Dobri pater Calmel je vernike še naprej spodbujal s svojimi članki v reviji Itinéraires. Veliki dominikanec jih je spominjal na bolečo dolžnost, da je treba bolj poslušati Boga kot ljudi: »Naš odpor je težak, ker nas sili, da rečemo ne celo samemu papežu, ko gre za novo mašo, toda ta spoštljivi odpor nam narekuje zvestoba izročilu … Naše stališče je vzdržno samo, če imamo dušo mučencev. To ni prijetno, toda Božja ljubezen od nas zahteva prav to: tako trdo in izčrpavajoče pričevanje, povezano z vsemi lažnimi vprašanji oblasti in pokorščine. Božja ljubezen je ustvarila mučence, pričevalce vere. Naše pričevanje, naš boj, pomeni ohranjati obred, zvest izročilu. Biti v naših časih spoznavalci vere je velika čast, ki nam jo izkazuje Bog.«
Takšen je bil gospod Vincent: borec za vero v teh prvih letih, vse do leta 1974. Novembra tega leta je boj za izročilo dobil novo smer.
Marie de Clermont
Opombe in viri
- Jean Madiran, Itinéraires, št. 138, str. 15.
- Jean Madiran, Itinéraires, št. 142, str. 17.
- Jean Madiran, Itinéraires, št. 139, str. 38.
- Pater Dulac, Itinéraires, št. 146, str. 89.
- Henri Charlier, Itinéraires, št. 168, str. 132.
Vir: FSSPX Attualità
Sika: posnetek zaslona z YouTuba
