Pri presoji Halloweena se moramo izogniti dvema skrajnostma: nekritičnemu sprejemanju sodobne kulture in pretiranemu puritanizmu, ki v vsaki maski ali ljudskem običaju vidi poganstvo. Katoličan mora razlikovati med zgodovinskim izročilom, današnjo vsebino praznovanja in resničnimi nevarnostmi okultizma.
Vsako leto ob koncu oktobra se ponovi ista razprava. Na eni strani so zabave ob noči čarovnic, kostumi čarovnic, vampirjev in pošasti ter podobe smrti in groze. Na drugi strani so opozorila pred poganstvom, satanizmom in okultizmom. Toda ali moramo vse, kar se danes povezuje s Halloweenom, zavrniti brez razlikovanja? In ali je mogoče vsako njegovo obliko upravičiti s sklicevanjem na zgodovino?
Italijanski katoliški portal Radio Spada je v pregledu razprav o Halloweenu opozoril prav na nevarnost poenostavljanja. Njegov izbor člankov obravnava tako krščansko-liturgične korenine predvečera vseh svetih kot problematične vidike sodobnega praznovanja. Ključno je torej, da vprašanje presojamo zgodovinsko pošteno in v luči katoliške vere.
1. Halloween in predvečer vseh svetih
Ime Halloween izvira iz izraza All Hallows’ Eve, torej predvečera vseh svetih. Prvotno nas zato usmerja k slovesnosti 1. novembra, ko Cerkev časti vse svetnike, znane in neznane, ki že uživajo večno blaženost pri Bogu.
Radio Spada v članku »Halloween v tradicionalnih liturgičnih knjigah pred letom 1955« opozarja na pogosto prezrto dejstvo: 31. oktober je imel v tradicionalnem rimskem bogoslužju svoje mesto kot vigilija vseh svetih. Njena vsebina ni bila povezana s čarovništvom, temveč s pripravo na praznik nebeške Cerkve in z razmišljanjem o svetosti ter večnem življenju. Tudi sedaj, ko načeloma sledimo liturgičnim knjigam iz 1962, pa si nekaj od tega lahko kot neobvezno vzamemo kot lepo pripravo na praznik – recimo prostovoljni zdržek od mesa na čast svetnikom.
Zgodovina Halloweena je sicer zapletena. V različnih evropskih deželah so se prepletali različni cerkveni prazniki, krajevni običaji in ljudske predstave o smrti. Današnja ameriška različica se je oblikovala pod vplivom priseljevanja, popularne kulture in komercializacije. Najprej je bil praznik samo stvar katoliških priseljencev, kasneje pa so ga protestanti vzeli in sprevrgli, nato pa se ga je izkoristilo kot učinkovito potrošniško orodje. Ni upravičeno celoten pojav brez razlikovanja razglasiti za izvorno satanski praznik, prav tako pa njegovih krščanskih korenin ne moremo uporabiti kot opravičilo za vsako današnjo obliko praznovanja, ki je večinoma tako ali tako le še ena priložnost za prazno veseljačenje bolj kot kaj drugega. Seveda z nevarnostjo iz naslednje točke.
2. Od ljudskih običajev do hollywoodske groze
Sodobni Halloween pogosto zaznamujejo čarovnice, vampirji, zombiji, okostnjaki in druge podobe grozljivk. Smrt postane predmet zabave, okultizem pa se predstavlja kot nekaj skrivnostnega in privlačnega. Temu se pridružuje komercializacija, ki je iz praznika ustvarila donosen posel.
To še ne pomeni, da je vsak otrok v čarovniškem kostumu častilec hudiča ali da vsaka maska dokazuje povezavo z okultizmom. Takšne posplošitve so zgodovinsko in pastoralno neupravičene. Vendar pa tudi ni vseeno, kakšne vsebine posredujemo otrokom.
Če praznovanje poveličuje čarovništvo, demonske podobe ali zlo predstavlja kot nekaj privlačnega, ima katoliški starš razlog za zadržanost. Krščanska vera se zla ne boji v smislu vraževerja, vendar ga tudi ne olepšuje. Kristjan ve, da je Kristus premagal greh in smrt, zato ni treba, da bi ga privlačila tema.
Pri tem je treba razlikovati med zgodovinskim izvorom običaja, njegovim poznejšim razvojem in današnjim pomenom. V razpravah o Halloweenu se pogosto omenja keltski praznik Samhain in domnevna povezava s predkrščanskimi predstavami o mrtvih. Nekatere povezave so mogoče, druge razlage pa so poenostavljene ali slabo dokazane. Za katoliško presojo zato ni dovolj vprašanje, od kod neki običaj izvira. Pomembno je tudi, kaj danes izraža in spodbuja.
3. Katoličan ni puritanec
Eden od prispevkov, ki jih navaja Radio Spada, nosi pomenljiv naslov: »Nekaj besed za razjasnitev Halloweena, onkraj puritanstva in konformizma«. Ta poudarek je bistven.
Katolištvo ni protestantsko puritanstvo. Katoliška vera ne zahteva zavračanja vsake ljudske navade, vsakega praznovanja ali vsake oblike veselja. Krščanska kultura je skozi stoletja poznala igre, kostume, humor in raznovrstne ljudske običaje. Tudi govorjenje o smrti in hudiču samo po sebi ni prepovedano; kristjan lahko o njiju govori resno, v primernem kontekstu pa tudi s humorjem, saj ve, da zlo nima zadnje besede.
Toda nasprotna skrajnost je prav tako napačna. Sklicevanje na zabavo ali ljudsko izročilo ne more upravičiti vsebin, ki poveličujejo okultizem ali otroke navajajo k občudovanju demonskih podob. Krščanska svoboda ni brezbrižnost do zla.
Zato ni razumno vsako izrezljano bučo, otroško masko ali sladkarijo razglasiti za nekaj poganskega. Prav tako pa ni razumno vse vidike sodobnega Halloweena odpraviti kot nedolžno zabavo. Pretirano vznemirjanje zaradi obrobnih vprašanj lahko povzroči izgubo občutka za sorazmerje, zlasti če ob tem ostajamo ravnodušni do resnejših težav v verskem in moralnem življenju.
Pravo katoliško stališče ni niti slepo posnemanje sodobne kulture niti življenje po seznamu prepovedi. Potrebujemo razločevanje, ki združuje vero, zdravi razum in moralno presojo. Ne puritanstvo (ki je pri nas v prevelikem rigorizmu), temveč katoliška razsodnost; ne konformizem, temveč svoboda, urejena na temelju resnice.
4. Buče in ljudsko izročilo
Tudi izrezljana buča, danes eden od najbolj prepoznavnih simbolov Halloweena, ima svojo zgodovino. V evropskem ljudskem izročilu so poznali različne običaje z izdolbenimi plodovi in prižganimi lučmi. Ponekod so se takšne navade povezovale tudi z zimskim obdobjem in praznikom svete Lucije, ki ga obhajamo 13. decembra.
Vendar se je ljudsko izročilo razlikovalo od pokrajine do pokrajine. Prav tako ni upravičeno vsak tak običaj razglasiti za poganski. Navade se spreminjajo in dobivajo nove pomene.
Izrezljana buča je v sodobni ameriški kulturi postala eden od osrednjih simbolov Halloweena, od tam pa se je razširila po svetu. Toda današnja povezava še ne dokazuje, da je bila buča od nekdaj neločljivo povezana s tem praznovanjem. Tudi tu je treba razlikovati med starejšimi krajevnimi navadami in njihovo današnjo uporabo. Konec koncev se pa bučo da izrezati tudi z lepimi simboli, kot recimo križ, angel in podobno, kot priprava in počastitev zmagoslavne Cerkve v nebesih. Sedaj si poglejmo praktične zadeve.
5. Kako naj ravnajo katoliške družine?
Odgovor ne sme biti zgolj prepoved brez razlage. Otroci morajo razumeti, zakaj je za katoličana pomembnejša vsebina praznika kot zunanja privlačnost običajev.
Družine lahko ponovno odkrijejo bogastvo katoliškega koledarja. Slovesnost vseh svetih nas spominja, da je človek poklican k svetosti in večnemu občestvu z Bogom. Spomin na verne rajne 2. novembra pa nas vabi k molitvi za pokojne in k darovanju za svete maše zanje ter trudom za pridobitev popolnega odpustka zanje v osmini praznika. Smrt za kristjana ni konec človekovega obstoja, temveč resničnost, ki jo razsvetljujeta Kristusova smrt in vstajenje.
Namesto da bi večer prepustili podobam groze, se lahko družina posveti življenjepisom svetnikov, skupni molitvi in spominu na pokojne sorodnike. Otroci lahko spoznajo svetnike, katerih kreposti bi radi posnemali. Tako predvečer postane priprava na slovesnost vseh svetih, ne pa zgolj odziv na kulturni pojav.
Pri tem je treba ohraniti sorazmerje. Če družina uporablja bučo kot jesenski okras, iz tega še ne sledi, da sodeluje pri okultizmu. Če pa se praznovanje vrti okoli čarovništva, demonskih podob ali poveličevanja zla, je razlog za zavrnitev bistveno resnejši. Cilj ni ustvarjanje strahu pred vsako zunanjo podobo, temveč vzgoja v veri in razločevanju. Zato je lahko primerno izrezljana buča tudi dobra zadeva.
Sklep: ne panika ne brezbrižnost
Halloween zahteva zgodovinsko poštenost in katoliško razsodnost. Ni upravičeno vsega, kar se danes povezuje s tem praznovanjem, brez razlikovanja razglasiti za demonsko. Prav tako pa ni mogoče prezreti problematičnih vsebin, ki so postale del njegove sodobne podobe.
Krščanski izvor predvečera vseh svetih ne opravičuje vsake današnje različice Halloweena, kakor tudi ne upravičuje, da bi vse njegove običaje zavračali brez razlikovanja. Katoličan mora znati presoditi, kaj je nedolžna ljudska navada in kaj nasprotuje veri.
31. oktober naj bo za katoliško družino predvsem priprava na slovesnost vseh svetih. Namesto da bi se ukvarjali zgolj s podobami teme, se obrnimo k svetnikom, ki pričujejo o Kristusovi zmagi nad grehom in smrtjo. To ni sezonski okras, temveč bistvo krščanskega upanja.
Vir: RadioSpada
