Ali cerkvene oblasti delujejo za njeno preživetje ali za njen propad?
Predstojnik neke kontemplativne skupnosti v upadu, povabljen na obletnico enega od svojih sobratov, ob pogledu na mlado in številčno skupnost ironično pripomni: »Mi smo stari, vi ste mladi; nas je malo, vas veliko; kaj je z vami narobe?« Resnica je, da ta skupnost vse bolj prevzema tradicionalne prakse. Skupnost ponudi svojo pomoč pri ponovni oživitvi skupnosti, ki je na robu zaprtja. Odgovor: »Raje umremo, kot pa da vas prosimo za pomoč!«
Škof svojim vernikom pojasni smernice za organizacijo župnijskega življenja v odsotnosti duhovnika. Pri opisu nedeljskih srečanj laikov doda: »Če pa se, bognedaj, zgodi, da je navzoč duhovnik, bi bilo bolje, da svoje identitete ne razkrije.«
Drug škof, ki je enemu od svojih duhovnikov zaupal nalogo, da v kapeli v škofiji daruje mašo po tradicionalnem obredu, doda: »Predvsem poskrbi, da se skupnost ne bi povečala.«
»Bog je ustvaril stvari, da bi bile,« pravi Knjiga modrosti (1,14), vse od najskromnejših do najbolj zapletenih pa si vsa bitja prizadevajo za lastno ohranitev. Samo človek, od svojega padca, zlasti pa od svoje revolucionarne emancipacije, se je pustil očarati ideji o lastnem uničenju: sramota njegove civilizacije, gnus za rojevanje otrok, splav, samomor, evtanazija itd.
Ta bolestni trend je očitno dosegel tudi Cerkev, saj se preganja cvetoče skupnosti. Da bi jih še bolj uspešno obsodili, se skrivajo za merilom, ki je bilo ustvarjeno posebej v te namene[1]:
- Gorečnost za liturgijo, ki ustrezno izraža skrivnost vere in ohranja spoštljivo strahospoštovanje, primerno za Božjo čast, je rubricizem in nerazumno oklepanje starih običajev, znak motenega uma.
- Dejavno vero se karikira kot triumfalizem in prozelitizem (nekaj, česar nihče ne more jasno opredeliti).
- Krščanski ideal se skriva pod krinko politične ambicije.
- Zavezanost natančnemu in popolnemu izražanju katoliškega nauka je zdaj aroganten način zatrjevanja, da poaseduješ resnico.
- Nepopustljivost glede moralnih vprašanj je seveda ostalina posesivnega janzenizma.
Skratka, želja po krščanskem življenju je bolestna drža, proti kateri se je treba boriti! Življenje lahko vodi v resne bolezni, vendar bodite brez skrbi, saj oblasti pazijo na vaše zdravje…
Upajmo, da je Sveti Duh razsvetlil kardinale, da so Cerkvi dali papeža, ki bo odpravil to kulturo smrti!
p. Nicolas Cadiet, FSSPX
Opombe
- Pater Jérôme Kiefer (1907–1985), cistercijanski menih v opatiji Sept-Fons, je že v 50. letih prejšnjega stoletja opazil upad kontemplativnega duha v svojem redu in obsodil zlohotno pesmico, ki je to spremljala: „Ko v verskih krogih ljudje govorijo proti lažni pobožnosti, je to v devetih od desetih primerov zato, da bi odvračali od prave pobožnosti. V naših samostanih lažni misticizem ni pogost. Ni potrebe, da se tako močno borimo proti njemu!“ Pater Jérôme, Valeurs, Ad solem, 2025, str. 29.
