Smiljana Rendić, hrvaška novinarka-vatikanistka in še marsikaj (Split, 1926-Reka, 1994) je leta 1970 v članku ‘Katedrala, ki je v nas’ (objavljenem v reviji Služba Božja – tu je povezava do članka v hrvaščini v celoti: https://archive.org/details/katedrala_koja_je_u_nama-smiljana_rendic) zapisala eno redkih odkrito kritičnih misli o pokoncilski liturgični reformi, ki jih je mogoče najti v verskem tisku na tem prostoru. Redkih zato, ker takšna kritika v uradnih medijih ni bila dovoljena, pa ne samo na ozemlju nekdanje skupne jugoslovanske države, ampak širše. Čudno je, da so ji sploh dovolili objavo tega besedila.
Za naše bralce navajamo nekaj navedkov, ki veljajo pravzaprav za vse katoliške dežele:
»Liturgično reformo sta pri nas izvajala dva konformizma: aktivni in pasivni. Razlika med njima je le v tem, da je prvi to reformo navdušeno, celo nekoliko agresivno vsiljeval, opirajoč se na koncilsko konstitucijo o liturgiji in dekrete Svetega sedeža o izvajanju te konstitucije; drugi pa je to vsiljevanje sprejemal, čeprav z notranjimi zadržki, od katerih se je le redkokdaj slišala vsaj polbeseda. Krščanskega ljudstva ni nihče nič vprašal. Krščanskemu ljudstvu so preprosto odvzeli staro mašo in mu dali novo. Z dekretom od zgoraj, prav tako kot v starih časih, ko o »zrelosti« in »odraslosti« vernikov ni bilo govora. Mene je v zadnjem času malokaj tako razburilo kakor besede enega uradnega apologeta nove maše: »Ljudstvo ima do tega pravico.« Verniki – v svoji veliki večini, pri nas pravzaprav skoraj vsi – te »pravice« niso zahtevali. Pravica pa, ki ni bila zahtevana, ampak dana »od zgoraj«, ni pravica, ampak oktroiranost. Oktroirati kakršnokoli »pravico« je vedno dejanje absolutizma. Pa četudi se imenuje razsvetljeni.«
»Tu gre prav za vernike, ki so bili vajeni stare maše, ki so staro mašo iskreno imeli radi in so jo dobro poznali. To so tisti, ki že pred sedanjo liturgično reformo med mašo niso molili ne rožnega venca ne kakšnih zasebnih molitev, ampak so molili mašo, po starem priporočilu papeža Pija X. Takšni verniki so bili pri nas številni; posebej v Dalmaciji, kjer je bilo sodobno liturgično gibanje živo že med obema vojnama in kjer je obstajalo starodavno ljudsko izročilo skupne liturgične molitve; pa tudi v drugih delih Hrvaške. Če teh vernikov, ki so že dolgo pred 2. vatikanskim koncilom molili mašo, pri nas ne bi bilo, Kniewaldov prevod Rimskega misala ne bi bil razprodan v več izdajah in tudi Radićev novejši prevod istega Misala ne bi bil tako dobro sprejet. Bilo nas je, Bogu hvala, kar precej tudi takih, ki smo znali latinsko, tako da prevoda Misala sploh nismo potrebovali, ampak smo prišli k maši z žepnim izvodom Missale Romanum v roki. Stara latinska maša, harmonična in popolna kot le malokatero delo, ki ga je človek kdaj ustvaril, je bila najlepše in najgloblje doživetje našega življenja. Potem je bilo vse to – ne da bi nas kdo kaj vprašal – odrezano: odrezano ne toliko z dekretom samega Koncila (ki s tem dekretom latinskega jezika v liturgiji ne ukinja, a to se danes nerado omenja), temveč z nadaljnjimi odredbami Svetega sedeža in njihovimi razlagami. Uradna apologetika nove maše vztrajno trdi, da se z reformo v maši bistveno ni spremenilo nič. A zaman: katoliška daritev svete maše je postala čudno podobna protestantski Gospodovi večerji in ne obstaja uradna apologetska trditev, ki bi res lahko dokazala nasprotno.«
»Neprijetno je to stanje tudi zrelejšim vernikom, ki se – čeprav herojsko disciplinirani – čutijo, odkrito rečeno, prav prisiljeni v svoji najgloblji verski intimi. (Edini znak tega silnega občutka, ki so si ga doslej drznili pokazati, je radikalno odklanjanje tako imenovanega »pozdrav miru« pred obhajilom. »Inženirji duš«, ki so nam oktroirali novo mašo in ta absurdni »pozdrav« v njej, bi se lahko nad tem resno zamislili.) Torej: namesto da bi se z vztrajnim (po svoje prav tako herojskim, navsezadnje) irealizmom vzdrževalo to mučno liturgično stanje, zakaj se ne bi poskusilo izvesti anketo med verniki? Anketo, ki bi bila jasna, natančna, poštena, z vprašanji, ki bi ne bila namigovanje ali zastraševanje, ampak bi bila resnično sestavljena tako, da bi odgovori nanje dali pravo sliko mnenja vseh vernikov, in ne le tistega, kar se želi slišati? In mislim, da v tej anketi ljudem ne bi bilo treba brskati po vesti, ampak jih samo jasno in odkrito vprašati: katera maša vam je v resnici, po vaši vesti in vašem verskem čutu, ljubša – prejšnja ali ta nova? Bi želeli, da se stara maša vrne za tiste, ki bi to želeli, ali ne? Bi želeli, da se uvedeta dve obliki maše, stara in nova, tako da bi vsak prisostvoval tisti maši, ki mu je ljubša? No, mislim, da bi bilo takšna vprašanja ljudem zelo smiselno postaviti. Odgovori nanje bi morda presenetili »inženirje duš«.«
Pokojna hrvaška novinarka in vatikanistka je seveda v tem obširnem članku napisala še mnogo tega, ampak je najbrž dovolj objaviti že samo te tri odlomke iz članka, da je mogoče videti, kako se je šlo v tako imenovano reformo in da se jo je ljudem vsililo. Pastirji in verniki so vse to sprejeli zaradi lažne oz. napačno razumljene pokorščine, ki je še dandanes problematična.
