V imenu Očeta, Sina in Svetega Duha. Amen. Hvaljen bodi Jezus Kristus.
Gospodje, dragi duhovniki, drage sestre, dragi verniki,
kakšna milost je, da smo danes tukaj, in kakšna radost za vse nas!
Najprej bi se rad zahvalil vsem, ki so na tak ali drugačen način sodelovali pri organizaciji tega romanja. Ne morem se zahvaliti vsakemu posebej, vendar nihče ne bo pozabljen med sveto mašo – niti laiki niti duhovniki.
Zahvaljujem se tudi družinam, ki so prišle od daleč z majhnimi otroki, za njihovo odločnost. Bog jih ne bo pozabil. Ta jubilej prinaša posebno milost, ki bo za vedno zaznamovala vaše otroke.
Rim: mesto mučencev
(v francoščini)
Zakaj je naša navzočnost v Rimu danes tako pomembna? Iz kakšnega razloga?
Rim je predvsem mesto mučencev.
Božja previdnost je hotela, da se zberemo in darujemo to mašo le nekaj korakov stran od Koloseja, kjer so tisoči in tisoči mučencev prelili svojo kri za našega Gospoda. V Rimu, ki je bil resnično brezbrižen – kamor je lahko vstopil kdorkoli, kjer je lahko vsak bog našel svoje mesto –, so bili prvi kristjani naprošeni, naj preprosto zažgejo nekaj zrn kadila, potem pa bo vse v redu… – Nikakor! Nikdar ne bi žalili našega Gospoda! Samo njega boste častili in samo njemu boste služili.
Dva tisoč let kasneje smo tu, da pričujemo o isti veri: veri, ki je osvojila svet, veri, ki je premagala poganstvo, veri, ki se ni prilagodila svetu, ampak je skušala svet spreobrniti. To je naša vera, dva tisoč let kasneje. Tu smo z istimi nameni.
Braniti vero ni braniti neko mnenje. Braniti vero pomeni braniti našega Gospoda: njegove pravice, njegovo božanskost. Braniti resnico samo. Jaz sem Pot, Resnica in Življenje. Ta resnica se je razodela svetu – svetu, ki mu pripada, a ga ni sprejel, ga ni priznal. Toda tisti, ki ljubijo resnico, poslušajo moj glas, mi sledijo in so pripravljeni zame žrtvovati svoje življenje. To je lekcija mučencev.
Ko pridemo sem v Rim, da bi pričevali o svoji veri, kaj zahtevamo od Cerkve? Kaj zahtevamo od cerkvene hierarhije zase? Zahtevamo privilegije? Zahtevamo posebno obravnavo? Ne.
Zahtevamo vero. Zahtevamo vero, za katero smo prosili na dan svojega krsta. In to iz zelo preprostega razloga: vera nam daje večno življenje. To je bila prva stvar, ki je bila izrečena v našem imenu, ko smo bili še dojenčki, iz ust naših botrov. Prosili smo za vero, ker nam vera daje večno življenje.
Ta vera nam omogoča, da spoznamo našega Gospoda, da ga ljubimo, da ga oznanjamo, da ga razglašamo, da ga naredimo ljubljenega. Ta vera, kot je bilo rečeno, ne skuša spoznati sveta, njeno poslanstvo ni razumeti svet – kajti naš Gospod že dobro pozna svet. Dobro pozna vladarja tega sveta. Vera pa ima za svojo nalogo oznanjevati našega Gospoda svetu: spremeniti ga, spreobrniti ga. Kajti dobro vemo, da obstaja samo ena vera, en krst, en Gospod, ena Cerkev, ena resnica, eno ime, dano ljudem, po katerem so zveličani. To želimo pričevati tu v Rimu, na tem romanju.
Želimo, da se ta vera izpoveduje v celoti. To je tisto, kar želimo. To je predvsem naša želja, tisto, kar prosimo – najprej Boga, nato pa Cerkev. To je posebna milost tega obiska v Rimu, za katero moramo prositi za vse nas, vključno z otroki: za neomajno zvestobo našemu Gospodu Jezusu Kristusu. To je predvsem naša želja.
Rim: mesto papežev
(v angleščini)
Mučenci so bili pričevalci vere. Svojo vero, izpoved vere, so potrdili s svojo krvjo. Papeži so skozi stoletja, dva tisoč let, bili učitelji iste vere.
Kaj so papeži počeli dvajset stoletij? Rim je mesto mučencev, vendar je tudi mesto papežev, sedež papeštva. Kako bi lahko v nekaj besedah povzeli zgodovino papežev, papeštva? Imeli so samo eno idejo. Vsa svoja prizadevanja so usmerili v en sam cilj, ki je zelo preprost: obnoviti, povzeti vse v našem Gospodu. Vsa svoja prizadevanja so usmerili v to, da bi našemu Gospodu dali njegovo mesto, njegove pravice, da bi vse spodbudili k priznanju pravic našega Gospoda. To je bil namen, cilj vsega dela papeštva skozi stoletja, da bi našemu Gospodu dali prvo mesto v vsem.
Instaurare omnia in Christo je bilo geslo svetega Pija X. Danes obhajamo njegovo mašo, danes pa je tudi obletnica njegove smrti. Njemu zaupamo vse naše namene, to romanje in celotno Bratovščino svetega Pija X.
Toda ta zamisel, da se vse obnovi, da se vse povzame v našem Gospodu, vodi k neprestanemu boju, boju proti grehu, proti posledicam greha. Ta boj bo trajal do konca časov, mora trajati do konca zgodovine. Končal se bo šele v večnosti.
To prizadevanje je odmev, ki se razlega skozi zgodovino, prizadevanja našega Gospoda samega. Sveti Pavel je uspel z nekaj besedami opisati smisel zgodovine s to mislijo. Zgodovina se bo končala, ko bo naš Gospod uničil vso oblast in moč tega sveta in vse podredil Bogu Očetu. To je smisel zgodovine. To je delo našega Gospoda in to je delo papežev. To je delo Cerkve. To je delo vsakega od nas.
Za kakšen namen? Zakaj mora biti vse podrejeno Bogu? Zakaj bo naš Gospod Bogu Očetu zaupal ta svet, ki mu bo popolnoma podvržen? Zakaj? Kakšen je namen, cilj?
Da bo Bog vse v vsem. Na ta način bo delo odrešenja doseženo, ko bo Bog vse v vsem. Da pa bi dosegli ta cilj, moramo sprejeti nenehen boj s svetom, z vladarjem tega sveta. Vidite, kako je osrednja ideja tega boja povsem jasna.
V človeku, v tem svetu, ni nobenega neodvisnega področja, ki ne bi spadalo pod kraljestvo našega Gospoda. In ta sodobna revolucionarna ideja, ta sodobna moda, da v človeku obstaja nekaj, kar ne spada pod avtoriteto in kraljestvo našega Gospoda, je prav tista ideja, ki so jo papeži skušali uničiti, proti kateri so se borili. Ta boj našega Gospoda je naš boj.
Sredi tega boja imamo eno gotovost. Kljub vsem vzponom in padcem boja je zmaga našega Gospoda zagotovljena. Nekega dne bo premagal vse, vsakogar, vsako oviro. Tu v Rimu smo, da prosimo apostole, naj nam podelijo moč, ki jo potrebujemo. In tu smo, da izpovemo svojo vero v ta člen, v končno zmago našega Gospoda.
Rim: mesto apostolov
(v nemščini)
Naša navzočnost v Rimu ob tem jubilejnem romanju je posebej pomembna – Bratovščina sv. Pija X. je ne bi smela zamuditi –, saj je Rim mesto apostolov.
Sveta Peter in Pavel sta prišla sem, da bi oznanjala, kar sta videla, slišala in vedela. Prišla sta sem, da bi oznanjala našega Gospoda. Ko sta prispela v Rim, sta imela zelo jasen namen: spreobrniti cel svet, začenši s tem mestom.
Pod Jezusovim vodstvom so apostoli dosegli tisto, kar se je zdelo nemogoče: spremenili so Rim. Iz prestolnice, ki je bila gospodarica vseh lažnih verovanj, je to mesto postalo učenec Resnice. In prav tu, v Rimu, sta s svojo krvjo potrdila in utrdila svoje pridiganje.
To pridiganje, ki se je začelo z njima pred dvema tisočletjema, je tisto, kar nam je najbolj dragoceno: to je izročilo. To, kar sta učili, se je prenašalo skozi stoletja in je prišlo do nas danes. Če po dva tisoč letih še vedno ohranjamo vero, če smo danes tukaj, da obhajamo to mašo, to dolgujemo njunemu nauku, njuni vztrajnosti in njuni krvi.
Torej se moramo tudi mi vrniti domov z istim namenom kot apostoli: spreobrniti celoten svet – tudi če se zdi nemogoče ali če to pomeni preganjanje.
Rim: mesto maše
(v španščini)
Rim je mesto apostolov, mučencev, papežev… In Rim – ne pozabimo – je tudi za nas, za vsakega katoličana, mesto maše, rimske maše.
Rimska Cerkev je dva tisoč let skrbno varovala zapuščino našega Gospoda: mašo vseh časov. Naš Gospod, kot vemo, je svoji Nevesti dal vse svoje bogastvo, vse svoje dragulje … in se je svoji Nevesti daroval po sveti maši.
Krščanski Rim je bil zgrajen s tisoč cerkvami, bazilikami, oltarji … z enim samim jasnim namenom: da bi Bogu darovali brezmadežno daritev, da bi darovali mašo, sveto mašo. Nimamo ničesar, kar bi nam bilo bolj dragoceno od tega, kar je Cerkvi najdragocenejše: sveta maša. Na svetu ni ničesar bolj dragocenega. S kakšnim zanosom so Cerkev in papeži varovali mašo in jo ščitili pred krivoverci, pred protestanti!
Vera apostolov, vera mučencev, vera papežev se izraža v maši in se z njo hrani. Predvsem pa se kraljevska oblast našega Gospoda še naprej vrši po sveti maši. Naš Gospod kraljuje po križu. Začel je vladati na Kalvariji in nadaljuje s svojim vladanjem po oltarju, po svoji sveti daritvi. S tem, da izraža svojo ljubezen prek te svete daritve, nadaljuje s privabljanjem duš, jih posvečuje in veže nase. Z eno besedo, sveta maša je sinteza vsega, v kar verujemo, in je vir, ki krepi vero ter jo širi.
Od tu, iz mesta apostolov, se je sveta maša razširila na vse konce sveta, da bi dušam posredovala in razglasila testament našega Gospoda, da bi mogel vladati povsod in v vsaki duši. Skozi zgodovino je sveta maša pod znamenjem križa združila najrazličnejše narode v enotnem bogoslužju. Samo križ lahko združi ljudi, ki so tako različni in tako oddaljeni drug od drugega.
Vsakič, ko je človeštvo iskalo drug ideal kot križ, v katerem bi se vsi lahko prepoznali, je to privedlo do katastrofe. Dokler bo človeštvo iskalo druge ideale, bo vedno naletelo na vojno. Razlog je očitno: nič na svetu ni sposobno združiti različnih narodov razen našega Gospoda.
To je iz dveh razlogov: na eni strani enotno bogoslužje ustreza enemu Bogu. Na drugi strani pa je skupni imenovalec vseh ljudi greh. To je edina stvar, ki jo imajo vsi ljudje, čeprav so tako različni, skupna. Seveda ne najdejo enotnosti v grehu, ampak v sredstvih, ki so sposobna uničiti greh, ga odpraviti. Tam lahko najdejo enotnost.
Izkoristimo to romanje, da prosimo Blaženo Devico, naj nam izprosi milost, da bomo vsak dan vedno globlje vstopali v skrivnost svete maše; da bomo poglobili to skrivnost in jo cenili, ljubili in varovali, kakor jo je ona ljubila, cenila in varovala; z isto vero, isto hvaležnostjo, isto ljubeznijo.
Rim, mesto upanja
(v italijanščini)
Rim za nas ne sme biti le mesto preteklosti, mesto, polno krščanskih spomenikov, ki nas spodbujajo, da priznamo veličino preteklosti Cerkve. Rim je veliko več kot to. Za nas je Rim mesto upanja.
Naše upanje počiva tu, na grobovih svetih Petra in Pavla, to je stvar vere. Če smo danes prišli sem, je to zato, da izpovemo to vero v neomajnost Cerkve, utemeljeno na veri apostolov.
Zelo dobro vemo, da naš Gospod nikdar ne bo zapustil svoje Cerkve. Naš Gospod izpolni vse svoje obljube: Jaz sem z vami do konca časov in vrata pekla ne bodo premagala rimske Cerkve.
Bog nas nikdar ne zapusti. Ne glede na preizkušnjo, ne glede na katastrofo, ki jo Cerkev lahko doživi, bo vedno imela ustrezno milost, da jo premaga. Cerkev je Božja in rimska.
V svoji dolgi zgodovini je bilo mesto Rim napadeno, okupirano, oplenjeno, požgano … vendar se je vedno ponovno dvignilo, vedno je bilo obnovljeno; zato se imenuje večno. To je na neki način materialna podoba Cerkve: tudi ona je bila izropana, požgana, ovirana, napadena, pretresena … vendar se je vedno spet dvignila, ker je večna in Božja in ker jo naš Gospod podpira – zlasti v časih preizkušenj, v časih krize.
Naš Gospod uporabi še bolj izrazito podobo: podobo trte. Da bi rodila sadje, jo je treba obrezati, pristriči. Obrezana trta spominja na suho, mrtvo drevo: mora prestati preizkušnjo, trpljenje. Paradoksalno, bolj ko je trta prepuščena suhi, kamniti zemlji, bolj je sposobna proizvajati dobro vino. Dobro vino ne izvira iz premočene zemlje, ampak iz kamnite.
To je pravzaprav podoba, ki jo naš Gospod uporablja v evangeliju, da bi pokazal, kaj je Cerkev. Temu trsu – ki je sam naš Gospod, saj je Cerkev skrivnostno telo našega Gospoda – moramo vedno ostati zvesti in pridruženi, sredi vseh preizkušenj in težav, kljub obupavanjem. Zato smo danes tu: da prosimo za milost te zvestobe.
Rim, Marijino mesto
(v italijanščini)
Rim je, končno, Marijino mesto par excellence, in ne more biti drugače. Prva cerkev, ki je bila odprta za javnost, takoj ko je to postalo mogoče v prvih stoletjih – to ni naključje –, je bila, kot se zdi, Santa Maria in Trastevere, najstarejša cerkev v Rimu, posvečena Devici Mariji. Bila je prva cerkev, ki je bila odprta za javnost.
V tem dogodku je nekaj previdnostnega: kaže edinstveno vlogo Blažene Device pri varovanju in vodenju Cerkve, pa tudi pri varovanju in vodenju vsakega od nas.
Celotno romanje je namenjeno Blaženi Devici z enim posebnim namenom: duhovni poklici. Celotno jubilejno leto želimo posvetiti Mariji Sedem žalosti, da se ji zahvalimo za vse duhovne poklice, ki jih je poslala Bratovščini, in da jo prosimo, naj še naprej blagoslavlja Bratovščino sv. Pija X. ter vse verske družbe, povezane z njo, z mnogimi poklici.
Ne pozabimo se ji posebej zahvaliti. Za vsakim poklicem je mogoče videti roko in posredovanje Marije. Ona je tista, ki v duši prebudi željo, da posnemamo Gospoda, da ga odražamo, da si njegove vrline prisvojimo in da smo mu čim bolj podobni.
To je izjemna Marijina milost, ker je to izjemna materinska milost, da v dušah počiva Gospod. Zato ji z zahvalo posvečamo to romanje in vse naše molitve, naša prizadevanja, naše dobre sklepe za to jubilejno leto. Njej posvečamo sedanjost Bratovščine sv. Pija X. in njeni skrbi zaupamo njeno prihodnost.
Tako kot Marija do sedaj ni nikdar zapustila nobenega od nas, smo prepričani, da nas nikdar ne bo zapustila, in to nas napolnjuje z radostjo, zaupanjem in upanjem.
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen. Hvaljen bodi Jezus Kristus.
