Pred kratkim je revija Crisis objavila članek z naslovom „Katoliška dubia za FSSPX“, v katerem je avtor, Daniel Waldow, zastavil vrsto vprašanj glede statusa Bratovščine sv. Pija X. (FSSPX) ter njenih stališč do nekaterih perečih vprašanj v pokoncilski Cerkvi. Odgovore, ki so navedeni spodaj, je napisal duhovnik FSSPX, njihovo objavo pa so odobrili njegovi nadrejeni.
Dubium I: Zakaj FSSPX ostaja v nepravilni kanonični skupnosti z Rimom, ko pa obstajajo druge skupine, ki izključno obhajajo TLM, kot sta Duhovniška bratovščina sv. Petra in Inštitut Kristusa Kralja? Zakaj Rim odobrava FSSP in ICRSP, FSSPX pa ne?
Pravni status FSSPX v odnosu do Rima se šteje za kanonično nepravilnega, ker deluje kot Duhovniška družba skupnega življenja brez zaobljub, kljub temu da ga je 6. maja 1975 uradno ukinil škof Mamie iz Fribourga. FSSPX je vedno trdila, da ta ukinitev ni imela kanonične veljave zaradi svojih vzgibov in neregularne oblike. Naknadne sankcije so bile naložene ustanovitelju Bratovščine in škofom, ki jih je posvetil brez mandata leta 1988, vendar se nanašajo na osebe in ne na institucijo.
Glede FSSP in ICRSP se zdi, da ju Rim tolerira:
– deloma zato, ker omejujeta svoje javno delovanje na zagovarjanje tradicionalne liturgije Cerkve zgolj kot preferenco za predhodno obliko bogoslužja in ne kot strogo pravico in doktrinarno nujnost;
- deloma zato, ker se javno ne izrekajo proti doktrinarnim zmotam, ki trenutno pustošijo po Cerkvi;
- in deloma zato, ker so rimske oblasti, zaradi njunega molka o doktrinarnih vprašanjih, vesele, da oskrbujejo tradicionalne katoličane, ki bi se sicer morda obrnili k FSSPX.
Dubium II.: Zakaj je papež Benedikt XVI. v pismu vsem katoliškim škofom navedel, da razlog, da FSSPX »ne izvaja legitimno nobene službe v Cerkvi … ni v končni fazi disciplinski, ampak doktrinarni«? Kaj so ti doktrinarni razlogi in »doktrinarna vprašanja«?
Papež Benedikt XVI. ima popolnoma prav v zvezi s temeljnim razlogom za naše težave z Rimom – ta je doktrinarni. Vsaka navidezna nepokorščina FSSPX je le posledica doktrinarnega nesoglasja.
V središču doktrinarne težave je herezija modernizma, proti kateri se je papež sv. Pij X. na začetku 20. stoletja tako trdo boril, da bi jo izkoreninil iz Cerkve. Ta herezija je rak z mnogimi mutacijami, od katerih vsaka uničuje del reda, ki ga je ustvaril Bog za zveličanje duš. Kot celota izključuje nadnaravno, vero postavlja v službo razuma, razum v službo čustev in pričakuje, da bo Bog v službi človeka, ki se je ponosno podvrgel svojim strastem.
V nasprotju z Rimom, FSSPX vidi Drugi vatikanski koncil kot ključen za uvedbo štirih glavnih modernističnih zmot v življenje Cerkve – zmot, ki so povzročile katastrofalen propad vere in morale. Te zmote so: lažna verska svoboda, kolegialnost, lažni ekumenizem in dejansko zanikanje maše kot spravne daritve z uvedbo novega reda maše.
Lažna verska svoboda
V nasprotju s koncilsko deklaracijo Dignitatis Humanae, čeprav bi moral vsak človek imeti svobodo, da izpoveduje edino pravo vero, nihče nima pravice javno izpovedovati lažno vero, saj je to v nasprotju s skupnim dobrim. Pomislite na širjenje pornografije; morda bi jo lahko uvrstili med »svobodno izražanje«, vendar vsi pravični ljudje vidijo, da je ne bi smeli dopustiti zaradi naravne in nadnaravne škode, ki jo povzroča družbi. Lažna verska svoboda je bila nedvoumno obsojena s strani Cerkve (prim. papež Pij IX., Quanta Cura, 1864).
Kolegialnost (zbornost)
Kolegialnost, ki jo spodbuja Lumen Gentium, je napačna teorija, da Kristus dejansko ni ustanovil Cerkve kot hierarhične institucije s papežem kot njenim vidnim voditeljem. Namesto tega papež in škofje tvorijo kolegij (zbor), papež pa je načelo njegove enotnosti. To se zdi kot razglabljanje, vendar je zmota jasna iz nadaljevanja.
Nova ideja kolegija je najprej zmanjšala uradno moč papeža kot Kristusovega namestnika; nato je bila moč vsakega škofa nad njegovo škofijo zmanjšana z njegovo prisilno podreditvijo škofovski konferenci. Nazadnje, 60 let kasneje, je sinodalnost morda končni cilj tega projekta, ki Cerkev popolnoma obrne na glavo, tako da je Bog popolnoma prikrajšan za svojo hierarhijo in se od njega pričakuje, da služi navdihom manjšine sinodalnih aktivistov.
Lažni ekumenizem
Lažni ekumenizem, ki ga med drugimi dokumenti koncila spodbuja Unitatis Redintegratio, priznava lažnim verstvom privilegije, ki pripadajo izključno edini pravi veri, zlasti sposobnost voditi duše k zveličanju in biti del ene Kristusove Cerkve. Lažni ekumenizem je v bistvu prazno iskanje religije z najmanjšim skupnim imenovalcem, katere cilj je bratstvo, vendar na račun vere. Cerkev ga je večkrat obsodila (prim. papež Pij XI, Mortalium Animos, 1928).
Te tri zmote so preprosto strupeni odmev mantre »svoboda, enakost, bratstvo« francoske revolucije, ki je hotela nadomestiti vero v Boga z vero v človeka.
Zavračanje spravne daritve
Četrta glavna zmota je naravni sad prvih treh zmot Drugega vatikanskega koncila: dejansko zavračanje maše kot spravne daritve. Maša je ponovno uprizarjanje ene in iste edinstvene in popolne daritve na Kalvariji, ki jo je daroval edini pravi Duhovnik Nove zaveze, naš Gospod Jezus Kristus, za zveličanje duš. S tem, da je dovolil, da njegova daritev presega čas, naš Gospod poziva vernike, naj se združijo z njim kot žrtvijo, sodelujejo v njegovi smrti, ki je najvišje dejanje njegove ljubezni, da bi lahko sodelovali v njegovem življenju za vso večnost. Ta vzvišena resnica pa je ekumensko neprimerna za tiste, ki cenijo le »stvari, ki nas združujejo« z drugimi verstvi – zlasti protestanti. Novi red maše je bil ustvarjen kot liturgija najmanjšega skupnega imenovalca, da bi bila praktično nerazpoznavna od liturgij tistih, ki mašo zavračajo kot spravno daritev.
Te štiri doktrinarne zmote se lahko obravnavajo kot štiri glavne zmote krize Cerkve, njihove posledice pa so številne in osupljive. Že 60 let je celotno doktrinarno, liturgično, versko, institucionalno in moralno življenje Cerkve v dramatičnem upadu, presenetljivo pa je, da Rim noče sprejeti, da je koncil bil glavni vzrok tega upada.
Nasprotovanje FSSPX tem doktrinarnim zmotam znotraj Cerkve je v odnosih z rimskimi oblastmi »nepreklicno«.
Dubium III: Ali FSSPX uči, da so naslednje stvari same po sebi zle – tj. dejanja, ki so vedno in povsod zla zaradi svojega predmeta in ki zato nikdar ne morejo biti upravičena, ne glede na namero ali okoliščine: (1) prejemanje obhajila pod podobo kruha s strani laikov na roko; (2) delitev evharistije s strani laikov, ki so izredni delivci, med mašo ali izven nje?
Niti prejemanje svete hostije na roko niti delitev zakramenta svetega obhajila s strani laikov ni intrinzično zlo, in oboje je bilo praksa zgodnje Cerkve. Vendar je Cerkev v svoji modrosti in v skladu z naravnim razvojem svojih institucij in zakonov kasneje prepovedala te prakse zaradi dolžnosti spoštovanja, ki ga dolgujemo sveti hostiji. Najzgodnejši odlok naj bi bil odlok papeža sv. Siksta I. (okoli 114–124). Razlog za to prepoved ni težko razumeti: vsak drobec posvečene hostije je resnično Navzoči in obstaja večje tveganje, da se izgubi ali da se z njo ravna nespoštljivo, če se jo da v neposvečene roke tistih, ki pomagajo pri maši, med katerimi so lahko tudi sleparji z zlonamernimi nameni.
Poleg tega je pridržanje najsvetejšega Zakramenta posvečenim rokam močno znamenje vere tako v resnično navzočnost, kot tudi v svetost duhovništva. Nasprotno pa dovoljevanje, da se z resnično Navzočim ravna z neformalnostjo in celo malomarnostjo, to vero uničuje.
Dubium IV: Ali FSSPX zanika zakramentalno veljavnost evharistične posvetitve v maši papeža Pavla VI.?
FSSPX ne zanika zakramentalne veljavnosti evharistične posvetitve v maši papeža Pavla VI., kadar so hkrati navzoči ustrezna snov, oblika in namen.
Dubium V: Ali FSSPX meni, da duhovniki in laiki grešijo, bodisi zaradi predmeta bodisi zaradi okoliščin, ko darujejo in sodelujejo pri maši papeža Pavla VI.?
FSSPX uči, da je maša papeža Pavla VI. pomanjkljiva kot liturgični obred in da bo, čeprav je veljavna in se daruje spoštljivo, sčasoma oslabila vero. Kratka kritična študija novega obreda maše (‘Breve esame critico del Novus ordo Missae’), znana tudi kot »Ottavianijevo posredovanje« (v angleško govorečem svetu, op. prev.), ostaja temeljno delo za razlago v zvezi s tem, izkušnje zadnjega pol stoletja pa potrjujejo njene zaključke.
Ali torej FSSPX meni, da duhovniki in laiki grešijo, bodisi zaradi predmeta bodisi zaradi okoliščin, če darujejo in sodelujejo pri maši papeža Pavla VI.? FSSPX odgovarja: »Ne nujno,« ker razlikuje med zlom pomanjkljivega obreda in dejanjem udeležbe pri takšnem obredu. Obred je objektivno pomanjkljiv in bo sčasoma nujno oslabil vero. Udeležba pri takšnem obredu ni sama po sebi zla, ker lahko obstajajo okoliščine – nevednost, ljubezen, prisila itd. –, ki jo opravičujejo.
Na primer, duša, ki ima pristno željo po svetosti in ki še nikdar ni slišala za TLM ali ni bila v položaju, da bi razumela škodljivi učinek maše papeža Pavla VI., ne bi grešila z udeležbo pri tem obredu zaradi tistega, kar moralni teologi imenujejo nepremagljiva nevednost. Duša bi lahko imela duhovno korist od udeležbe, vendar ne zaradi obreda samega po sebi, temveč per accidens (navkljub obredu, op. prev.). Po drugi strani pa bi duša, ki zazna pomanjkljivost maše papeža Pavla VI. in nima zadostnega razloga, da bi upravičila udeležbo, grešila.
Dubium VI: Ali FSSPX meni, da bi se morali katoličani udeležiti maše papeža Pavla VI. na nedeljo ali na praznik, če je to edina maša, ki jim je dostopna?
S sklicevanjem na odgovor na Dubium V, ker je maša papeža Pavla VI. pomanjkljiv obred, ki ogroža vero njenih udeležencev, FSSPX svetuje, da se nihče ne bi smel udeležiti tega obreda, pri čemer opozarja, da obveznost udeležbe pri maši ne more prevladati nad skupnim dobrim.
Če poudarimo razliko med moralnostjo obreda samega po sebi in moralnostjo udeležbe pri obredu, lahko okoliščine opravičijo udeležbo in jo včasih celo napravijo nujno. Poleg primera nepremagljive nevednosti je udeležba pri maši papeža Pavla VI. lahko nujna, da se izogne neposrednemu večjemu zlu, kot je razpad družine. V takih primerih je logično, da je treba napraviti nadaljnjo razliko med »navzočnostjo« in sodelovanjem pri obredu. Katoličan, ki ni nepremagljivo neveden, ne sme sodelovati pri obredu.
Izčrpen članek, ki obravnava to vprašanje, je na voljo tukaj.
