»Nekega dne bo resnica prevladala. Ne vem kdaj – to ve le dobri Bog –, a prevladala bo.«
»7. marca 1991 – na praznik sv. Tomaža Akvinskega – je Nadškof svojim prijateljem in dobrotnikom v kantonu Valais predaval tradicionalno predavanje. Poln vere in moči je zaključil z besedami: ‘Mi bomo zmagali!’ In že naslednji dan, ob 11. uri, je daroval svojo zadnjo mašo na zemlji. Vendar je resnično verjel, da je ne bo mogel dokončati, tako velika sta bila njegova utrujenost in bolečine v črevesju. Kljub temu se je z avtomobilom odpravil v Pariz, da bi se udeležil ustanovnega sestanka »Krogov tradicije«. ‘To je zadeva prevelikega pomena,’ je dejal, ‘in mi je zelo pri srcu.’«
Hospitalizacija in operacija
»Vendar pa ni prišel dlje od Bourg-en-Bresse. Sredi noči v svojem hotelu, okoli 4. ure zjutraj, je zbudil svojega voznika, Rémyja Borgeata. ‘Ne počutim se dobro,’ je rekel; ‘Vrnimo se v Švico.’ Tako je bil na lastno željo 9. marca zjutraj sprejet kot nujni pacient v bolnišnico v Martignyju, katere direktor, gospod Jo Grenon, je bil prijatelj Écôna. Bil je prepuščen v oskrbo kirurškega oddelka in dodeljen v sobo 213. Za gorami ležijo prelaz Forclaz in Francija; nedaleč stran pa prelaz Velikega sv. Bernarda, Italija in Rim. Prelat je ostal samozavesten, a je trpel bolečine: »Čutim, kot da mi v trebuhu gori ogenj, ki se dviga proti prsim.«
»P. Simoulin mu je prinesel sveto obhajilo – ki ga je prejemal vse do operacije. Zahvalil se mu je: ‘Zaradi mene ste zamudili večernice … a ste storili dobro delo. Prinašate mi najboljšega zdravnika. Noben drug mi ne more dati ničesar več, kot mi dajete Vi.’«
»Občuduje križ, ki so ga prinesli za majhen oltar, postavljen v njegovi sobi: ‘Pomaga človeku prenašati trpljenje.’«
»Bolečinske tablete so mu pomagale blažiti trpljenje, hranili pa so ga intravenozno. Šalil se je in rekel medicinskim sestram: ‘Dobro ste se obnesle z mano: plačujem polno ceno, pa me niti ne hranite!’«
»Poleg tega je bil zelo potrpežljiv in zdravniki so ga morali opominjati, naj spregovori o svoji bolečini. Medicinske sestre so ga imele za zelo nežnega in izjemno diskretnega; nikdar ni uporabil zvonca, da bi pritegnil pozornost. Ni hotel motiti drugih. Bil je nekoliko zaskrbljen zaradi posledic operacije, a hkrati je bil vdan in zaupljiv. Večkrat je rekel: ‘Svoje delo sem dokončal in ne morem več storiti ničesar. Ne preostane mi nič drugega kot moliti in trpeti.’«
»V ponedeljek, 11. marca, je čutil mraz, ki se mu je širil po nogah, in prosil za poslednje maziljenje, ki ga je prejel z veliko zbranostjo in preprostostjo, z zaprtimi očmi in zelo jasnimi odgovori duhovniku. Nato je prosil za apostolski blagoslov in articulo mortis (v trenutku smrti); potem je odprl mirne oči, se nasmehnil, se zahvalil duhovniku in dodal: ‘Kar zadeva molitve za umirajoče, lahko še malo počakamo.’«
»Počutil se je nekoliko bolje, a še ni začel ponovno moliti brevirja. ‘Zato molim nekaj preprostih molitev. Za nič drugega nisem sposoben. To ni nič slabega.’«
»Opravil je že številne preiskave, ko so se v četrtek, 14. marca, zdravniki odločili, da mu bodo ponudili obrok, ki bi mu bil všeč in bi mu dal nekaj moči. Toda ni ga pojedel, da bi lahko prejel sveto obhajilo… duhovnik je zamujal. Istega dne je eden od zdravnikov rekel patru Denisu Pugi: ‘Pater, nekaj vam moram povedati: dan sem preživel z nadškofom zaradi pregledov. Je izjemen človek in resnično je užitek biti z njim. Kakšna dobrota! Na njegovem obrazu je mogoče videti Božjo dobroto. Resnično ste privilegirani, da ste mu tako blizu. Ljudje se tega ne zavedajo, ko ga vidijo v časopisih. Prosil sem Nadškofa, naj moli zame.’
»Zdravnik ni bil katoličan. V petek, 15. marca, so nadškofa Lefebvra odpeljali v Monthey na CT-preiskavo. Vrnil se je v bolnišnico, kjer so ga njegovi duhovniki našli v težavah zaradi infuzij, ki so povzročale oteklino.«
»’Vaše žile so pretrde,’ mu je rekel pater Simoulin.«
»’Ne, ravno nasprotno; zdi se, da so preveč tanke in majhne. Kaj pravite na to… pri železnem škofu!’«
»V soboto, 16., Sitientes, so v Écônu potekala subdiakonska posvečenja. ‚V molitvi sem bil združen s posvečenjem,‘ je Nadškof rekel p. Pugi.«
»’To je prvo posvečenje, ki se ne bi moglo zgoditi, če nam ne bi dali škofov.‘«
»’Da, res, tisto leto 1988 je bila velika milost, blagoslov dobrega Gospoda, pravi čudež. To je prvič, ko sem bil resno bolan, da sem bil tudi popolnoma v miru. Moram priznati… Žal mi je… a prej, ko sem bil bolan, sem bil vedno v skrbeh, da me Bratovščina še vedno potrebuje in da nihče ne more prevzeti mojega dela. Zdaj sem v miru; vse je pripravljeno in vse lepo deluje.«
»V nedeljo, 17., na 1. nedeljo trpljenja, po prejemu svete hostije, je pojasnil, da bo naslednji dan operiran, in pripomnil: »Naj me dobri Gospod vzame, če hoče.«
»Operacija je torej potekala v ponedeljek v 1. tednu trpljenja: »Ko mi je zdravnik rekel, naj preštejem do deset, medtem ko sem zaspal, sem naredil veliko znamenje križa… potem… ni bilo ničesar več. Nato sem se zbudil in vprašal: ‘Ali torej ne bo operacije?’«
»’Ampak, gospod Lefebvre [sic], končana je,’ so odgovorili.«
»Takšen je bil opis operacije, ki ga je podal Nadškof. Kirurg je odstranil velik tumor, velik približno kot tri grenivke. Izkazalo se je, da je bil rakav, vendar pacientu niso ničesar povedali. Bil je izčrpan zaradi operacije, a se je nasmehnil izza kisikove maske in želodčne sonde.«
»V sredo zvečer je postal zaskrbljen, njegove okončine so bile strašno otekle, imel pa je tudi bolečine v hrbtu in glavi. Rekel je: ‚To je konec, strašno me boli glava. Dobri Gospod mora priti in me odpeljati. Resnično želim umreti ob navzočnosti nekaj svojih duhovnikov, ki bi molili za umirajoče. Tega mi ne morejo odreči.‘«
»Mislil je, da njegovim duhovnikom preprečujejo, da bi ga obiskali; prihod patra Puge v četrtek zjutraj ga je pomiril. Spet je postal optimističen in veliko bolj vedro razpoložen. V soboto v 1. tednu trpljenja je nadškof Lefebvre govoril o ponižujočih in bolečih postopkih, ki jih je moral prestati, in rekel, da ga je že najmanjši napor izčrpal. Roke je imel otekle.«
»’Smo v času trpljenja,‘ je rekel p. Simoulin. Nadškof je zaprl oči in ponovil: ‘Da, to je trpljenje!’ Še ni mogel prejeti obhajila. ‘Pogrešam ga… Potrebujem ga… daje mi moč,’ je rekel žalostno.«
»Tisti večer istega dne mu je pater Puga povedal o nekaterih pripombah kardinala Gagnona v 30 Giorni, da v Écônu ni našel nobene doktrinarne zmote. Nadškof je skomignil z rameni: ‘Nekega dne bo resnica prišla na dan. Ne vem kdaj, dobri Gospod ve. Ampak prišla bo.’«
Boleča smrt
»Vse do konca Nadškof ni imel niti najmanjšega dvoma, da je ravnal pravilno.«
»In, kot bomo videli, njegov konec je bil, tak kot njegovo življenje, osredotočen na vero, ki je bila preprosta, diskretna in skromna, ta vera pa ga je tudi krepila. Zdi se, da ni bilo nobenih duhovnih sporočil ali novissima verba – »zadnjih besed«. Izrekel je nekaj pripomb, ki so bile na videz običajne ali ‘celo nagajive, čeprav ne zlonamerne’, katerih pomen bi se pokazal šele kasneje, zlasti v zvezi s tistimi, ki so nadškofa Lefebvra poznali le malo ali sploh ne in si niso mogli predstavljati, kako je umrl, saj ga niso videli živega.«
»V nedeljo, 24. marca, prvi dan velikega tedna, se je stanje bolnika nenadoma poslabšalo. V petek je prosil za uro in slušni aparat (dokaz, da se je bolnik počutil bolje), v soboto pa so razmišljali, da bi ga naslednji dan premestili nazaj v sobo. V nedeljo pa je upanje nadomestila zaskrbljenost: Nadškof je imel zelo visoko vročino in kardiolog se je odločil, da ga zadrži na oddelku za intenzivno nego. Bil je nemiren in je trpel bolečine ter neprestano govoril, a zaradi kisikove maske ga je bilo težko razumeti. Vendar je Jo Grenon razumel: ‘Vsi smo njegovi otroci.’ Ko ga je Grenon zapustil, se mu je Nadškof nasmehnil in mu podal roko v slovo.«
»Ko mu je pater Simoulin povedal, da je prišel njegov brat Michel Lefebvre, se je nasmehnil, kolikor je mogel, in na njegovem obrazu je zasijala radost. Okoli 19. ure se je rektor Écôna vrnil v bolnišnico, a takoj ko je vstopil na oddelek za intenzivno nego, je zaslišal strašljiv zvok močnega stokanja, ki je bil slišen kljub hrupu bližnje opreme; kisikova maska ga je še dodatno ojačala. Nadškof je bil popolnoma izčrpan in ni mogel govoriti, vendar je razumel vse, kar mu je duhovnik rekel: ‘Vaša milost, duhovne vaje naj bi nam pridigali … vi pa pridigate na način, ki ga nismo predvideli!’ Nadškof se je nasmehnil. ‘Nekateri verniki iz Valaisa, vključno z vozniki, spremljajo duhovne vaje z nami.’ In Nadškof se je spet nasmehnil.«
»Nato je duhovnik opazil križ na steni kabine in izrekel pohvalo bolnišnici in njenemu dobremu direktorju, ki je vsakega bolnika postavil pod varstvo Odrešenika. Nadškof je zelo počasi obrnil glavo, da bi pogledal tja, kamor je duhovnik kazal na njegovi levi; nato je nežno zaprl oči.«
»Nasmeh… pogled na Križanega… to so bile zadnje besede nadškofa Lefebvra. Nasmeh… da se zahvali, da pomiri, da spodbudi druge k isti mirnosti, nasmeh ljubezni in pozornosti do drugih, v pozabljenju samega sebe. Pogled na križ, zadnji zavesten gib, ki so ga videli njegovi sinovi: pogled častilca in duhovnika.«
»Okoli 23.30 je bolnišnica poklicala v Écône: nadškof Lefebvre je pravkar doživel srčni zastoj in so ga oživljali. Patra Simoulin in Laroche sta našla nadškofa, ki je zelo težko dihal: njegove oči so bile nepremične in steklene. Prejel je srčno masažo in verjetno je doživel pljučno embolijo.«
»Medtem ko se je pater Laroche vrnil v semenišče, da bi zbudil skupnost in jo pripeljal v kapelo k molitvi, je pater Simoulin ostal pri Nadškofu, ki se je boleče trudil dihati; bilo je kot agonija Križanega. S časom so se mu na obrazu vedno bolj kazale gube bolečine, medtem ko so se vrednosti na monitorjih počasi zniževale.«
»Okoli 2.30 zjutraj se je njegovo stanje poslabšalo in dihanje upočasnilo, medtem ko je bolečina še vedno risala črto čez njegovo čelo. Počasi se je vse umirilo. Okoli 3.15 zjutraj je duhovnik rekel medicinski sestri: ‘Njegova duša čaka le še na eno stvar: da zapusti to trpeče telo in je z Bogom.’ ‘Mislim, da duša zdaj odhaja,’ je rekla medicinska sestra, ki se je nato umaknila.«
»Pater Simoulin je začel molitve za umirajoče. ‘V trenutku, ko sem končal,’ je rekel, ‘je bilo skoraj 3:20 zjutraj, in generalni predstojnik, p. Schmidberger, je vstopil v intenzivno nego. Meritev pulza je padla na »00«, a še vedno je bilo mogoče slišati dihanje: ali je bil to nadškof ali naprava? Ponudil sem obred p. Schmidbergerju, ki je ponovno začel molitve in expiratione.’«
»Nekaj zadnjih valov bolečine je preletelo nadškofov obraz, nato pa je okoli 3:25 zjutraj trpljenje povsem prenehalo in spet je postal miren. Generalni predstojnik je nato zaprl oči ljubljenega očeta.«
»Bil je ponedeljek v velikem tednu, 25. marec, praznik oznanjenja preblaženi Device Marije, dan, ko so se nebesa nasmehnila zemlji in ko se je v dušah ponovno rodilo upanje; dan učlovéčenja Božjega Sina in duhovniškega posvečenja Jezusa Kristusa kot Vrhovnega duhovnika. Na ta dan je bila izrečena sodba nad dušo Marcela Lefebvra.«
»V Lillu je petnajst let prej rekel: ‚Ko bom pred svojim Sodnikom, ne želim, da bi mi mogel reči: ‘Tudi ti si dopustil, da se Cerkev uniči.’«
»In tako, tistega 25. marca 1991, ko ga je Bog vprašal, kaj je storil z milostjo svojega duhovništva in škofovstva, kaj bi sploh lahko odgovoril ta starec, bojevnik za vero, ta škof, ki je obnovil katoliško duhovništvo?«
»’Gospod, poglej, posredoval sem vse, kar sem mogel posredovati: katoliško vero, katoliško duhovništvo in tudi katoliško škofovstvo. Vse to si mi dal, in vse to sem posredoval naprej, da bi Cerkev mogla obstati.’«
»’Tvoj veliki apostol je rekel: Tradidi quod et accepi, in tako kot on sem hotel reči: ‘Tradidi quod et accepi,’ posredoval sem, kar sem prejel. Vse, kar sem prejel, sem posredoval.’«
Nihče nima večje ljubezni
»Posmrtni ostanki zvestega bojevnika so bili slovesno vrnjeni v Écône. Oblečeni v pontifikalna oblačila so ležali v kapeli Notre-Dame-des-Champs. Množica se je vrstila skozi ves teden; prišli sta celo nuncij in škof Schwery iz Siona ter blagoslovila telo tistega, ki ga je papež razglasil za izobčenega.«
»Truplo so čuvali dan in noč od ponedeljka do velikonočnega torka. Nadškof je tisto jutro, 2. aprila, prejel zadnji blagoslov, nato pa so krsto zaprli. Nanjo so pritrdili ploščo z nadškofovim grbom in besedami, za katere je prosil, naj jih vgravirajo: Tradidi quod et accepi.«
»Nadškofa so počasi nosili na ramenih njegovi duhovniki in ga peljali skozi množico dvajset tisoč vernikov, ki so se zbrali na pogrebu. Peljali so ga po polju pred Écônom, po katerem je pogosto hodil, da bi podeljeval milost duhovništva. Nato je prispel do »platnene bazilike« na koncu polja, kjer sta potekali maša in pontifikalna odveza.«
»Vreme je bilo hladno in sivo; sonce je sijalo le na nasprotni strani doline. Nenadoma, sredi slovesnosti, je obsijalo ogromno množico prijateljev Bratovščine sv. Pija X. Razširila se je toplota. Nato, ko so truplo ponovno odnesli po polju proti modremu nebu in k njegovemu zadnjemu počivališču v Écônu, je dvajset tisoč duš v svojih srcih občutilo, da se tu življenje hkrati končuje in nadaljuje. Tako je bilo tudi v srcih njegovih sinov v duhovništvu, od katerih je vsak držal majlo prižgano svečo v bleščeči svetlobi, ki se je odbijala od pečin za Écônom. Izročilo je bilo živo.«
»V žalni knjigi je eden od ‘navadnih katoličanov’, ki je sledil izročilu Cerkve zahvaljujoč nadškofu Lefebvru, zapisal te kratke vrstice:
»Hvala, ker ste posredovali, ker ste rešili duhovništvo, ker ste bili naš praporščak in ker ste se darovali kot žrtev, da bi rešili svoje ljudstvo.«
»Da, ljubil je Cerkev z vsem srcem, vse do skrajnih meja ljubezni: in finem dilexit. Ali ni pokazal največje možne ljubezni? Ljubil je bolj kot mnogi, ta človek, ki je do samega konca ‚’verjel v Božjo ljubezen do nas’.«
Iz knjige Biografija Marcela Lefebvra škofa Bernarda Tissier de Malleraisa.
Pričevanje gospe Guy Toulemonde (rojene Marie-Thérèse Lefebvre), najmlajše sestre in krščenke ustanovitelja FSSPX:
»Želel je izpolniti Božjo voljo; želel je storiti tisto, kar je Bog od njega pričakoval. To je popolnoma gotovo. Spominjam se, da sem ga nekega dne, ko se je soočal z velikimi težavami z Rimom, vprašala: ‘Poslušaj, kaj se bo zgodilo, ko te ne bo več? Bo kdo prevzel tvoje mesto? Kaj bo z Bratovščino? Odgovoril je: ‘Nič posebnega, preprosto je. Če je Družba od Boga, bo obstala; če pa ni od Boga, bo umrla. To je vse. Bilo bo tako, kakor bo hotel Dobri Gospod. Kar zadeva mene, me to niti najmanj ne skrbi.‘ In res sem prepričana, da je bila to resnično njegova želja: da naj Družba stori, kar Bog želi, da stori, in da naj tudi sam stori enako.«
Viri: Marcel Lefebvre, une vie, Mgr Tissier de Mallerais, izd. Clovis, 2002 – FSSPX Actualités
Slika: Séminaire Saint-Pie X d’Ecône
