28. marca udeležencem romanja, ki ga je organizirala Bratovščina sv. Pija X. (FSSPX), ni bilo dovoljeno vstopiti v svetišče Marije Sedem žalosti v Cucegliu (blizu Torina, Italija). Don Aldo Rossi, duhovnik, odgovoren za romanje, je pred cerkvijo prebral izjavo. Čeprav je bilo romanje napovedano, so vrata pred njimi ostala zaprta. Dodajamo, da je to povratek v sedemdeseta in osemdeseta leta 20. stoletja, ko je to bila redna praksa, medtem ko je to precejšnja novost za zadnja desetletja, kjer navadno vsaj za tovrstne male pobožnosti ni bilo nikjer nobenih težav, seveda bi bilo drugače, če bi hoteli darovati mašo.
Časopis La Voce je poročal, da se je tega več kilometrov dolgega romanja udeležilo več duhovnikov, sestre tolažnice Presvetega Srca ter številni verniki – med njimi tudi mlade družine –, nekateri pa so nosili kip Marije Sedem žalosti. Kot piše časopis, »so verniki iz priorata sv. Karla v Montalenghe organizirali postno romanje, ki je bilo napovedano vnaprej«. »Načrtovane niso bile maše niti liturgične slovesnosti: le nekaj zaključnih molitev kot znamenje pobožnosti.«
La Voce, posvetni časopis, nadaljuje poročilo z začudenjem: po navedbah njegovih virov je odločitev o zaprtju vrat romarski skupini sprejel rektor svetišča, don Luca Meinardi, pod vplivom svojega nadrejenega, škofa v Ivréji, monsinjorja Danieleja Salere. Časopis komentira: »Odločitev, ki neizogibno nasprotuje cerkvenemu besednjaku, ki v zadnjih letih poudarja besede, kot so sprejemanje, vključevanje, dialog in usmiljenje.«
Izjava Dona Alda Rossija
Dragi romarji, prišli smo do konca tega romanja, a kot vidite, so vrata svetišča zaprta, ker so nam jih lokalne verske oblasti prepovedale odpreti. In to nas natančno spominja na besede sv. Atanazija – ki jih v teh dneh preučujemo za objavo v našem biltenu Il Cedro – ki je med drugim proti ariancem in polariancem v prvih stoletjih Cerkve dejal: »Ostajate zunaj svetišč, toda vera prebiva v vas.« Prava vera, seveda.
No, v prevladujoči kulturi vključevanja so vrata odprta za vse: za anglikance, ki darujejo “mašo” v baziliki sv. Janeza Lateranskega, materi vseh cerkva v Rimu, čeprav sploh niso duhovniki. Še pred dvema dnevoma je Rim ob njeni postavitvi poslal sporočilo anglikanski nadškofinji – ženski – in jo opomnil, naj hodi skupaj z nami, ob tem pa naj ne pozabi, da razlike ne morejo izbrisati bratstva, rojenega iz našega skupnega krsta. Cerkve odpirajo svoja vrata protestantom in jim celo dovoljujejo, da darujejo “mašo” v župniji tu v Turinu. Molimo skupaj z vsemi religijami. Odprli so cerkve celo zemeljski boginji Pachamami, kot se je zgodilo v Rimu. Odpirajo cerkve za LGBT skupine in z njimi darujejo mašo, zlasti v Rimu v Jezusovi cerkvi. Odpirajo vrata budistom in animistom, kot se je zgodilo na srečanju v Assisiju leta 1986, kjer so na tabernakelj postavili celo kip Bude.
Toda za Bratovščino sv. Pija X. so vrata zaprta, če želimo le moliti za poklice – ne maševati, ampak moliti za poklice. V tem primeru ni vključevanja, ampak izključevanje. Zakaj? Ker so bili v Panteonu vsi bogovi razen našega Gospoda Jezusa Kristusa. Če bi tja postavili našega Gospoda Jezusa Kristusa, bi se drugi bogovi sesuli.
No, obstaja le en odgovor, le en odgovor, ki nam omogoča, da se osredotočimo na resničnost in globino krize Cerkve ter sistema liberalne kulture vključevanja: to je, da je Resnica izključujoča. Resnica ni vključujoča, ampak izključujoča. Vse drugo lahko vključim, razen Resnice. Vse zmote lahko vključim, ne pa Resnice, ker je Resnica izključujoča, kakor pravi Evangelij, sam naš Gospod Jezus Kristus: »Kdor ni z mano, je proti meni; in kdor ne zbira z menoj, raztresa.« »Vaš govor bodi: da, da; ne, ne; vse drugo je od hudega.«
FSSPX ne počne nič drugega, kot da sledi temu, kar je storil nadškof Lefebvre, ki je želel, da bi na njegovem grobu pisalo: »Posredoval sem tisto, kar sem prejel.« Mi le posredujemo to resnico, to izročilo, ki smo ga preprosto prejeli. Vendar v sistemu vključenosti tega ni mogoče sprejeti, ker je Resnica izključevalna: ni mogoče ostati v sredini.
In ponovno ponavljam besede sv. Atanazija, ki je rekel arijancem in še posebej pol-arijancem: »Vi ste velika pokvarjenost, ker ostajate v sredini. Želite ostati med lučjo in svetom. Vi ste mojstri kompromisa in hodite s svetom. Povem vam: bolje je, da odidete s svetom in zapustite Gospoda, čigar kraljestvo ni od tega sveta.«
Tako lahko današnji ekumenizem sprejme vse religije, vse zmote razen Resnice, razen katoliškega nauka, ki po svoji naravi obsoja vse zmote, vse lažne nauke, vsa lažna verstva. Dva plus dva je štiri, in štiri izključuje vse druge številke. Tako pač je. Luč razganja temo, kakor pravi sv. Pavel: »Kaj ima pravičnost skupnega z nepravičnostjo? Ali kakšno skupnost ima luč s temo?« (2 Kor 6,14).
Dragi romarji, vse to nas po eni strani globoko žalosti, ker kaže, kako se je tema razširila celo v samo Cerkev; po drugi strani pa nam Gospod kaže čudovito Božje usmiljenje, ki kljub tej skrivnosti nepravičnosti celo znotraj Cerkve še vedno sije luč resnice in izročila katoliške Cerkve. Vi sami ste tu priče: sestre, duhovniki, mlade družine izžarevajo to luč.
Nimamo sovraštva, nimamo zamere, ker, kakor je rekel sv. Janez Bosko, ko sta ga napadla dva valdejca, pripravljena udariti ga: »Ne uporabljam sile. Lahko bi jo uporabil, a je ne, ker sem duhovnik, ker sem katoličan, in naša moč je potrpežljivost in odpuščanje.«
To prosimo predvsem Marijo Sedem žalosti, ki nam daje ta veliki zgled potrpljenja, in ji tudi darujmo to žrtev: to žrtev, da ne vstopamo, da ne moremo vstopiti v cerkev. Najprej v skladu z namenom romanja, da bi dobili svetih duhovnikov; vendar pa to žrtev darujmo tudi za Cerkev, za papeža, za škofa iz Ivree, za vse škofe in vse duhovnike, da bi čim prej izšli iz te teme, iz tega lažnega ekumenizma, iz te lažne kulture vključevanja, ki izključuje resnico, to je, ki izključuje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je pot, resnica in življenje.
Sedaj bomo tu opravili zaključne molitve: molitev k Mariji Sedem žalosti, nato pa bomo zapeli litanije k Sveti Devici Mariji.
Viri: La Voce – LifeSiteNews – Italijansko okrožje FSSPX – FSSPX Actualités
