V začetku marca je generalno tajništvo škofovske sinode objavilo prva zaključna poročila študijskih skupin, ustanovljenih po XVI. sinodalnem zasedanju o sinodalnosti [oktober 2023–oktober 2024]. Ti dokumenti, ki jih je z dekretom papeža Leona XIV. objavil Vatikan, obravnavajo dve posebni področji: formacija bodočih duhovnikov in poslanstvo Cerkve v digitalni dobi.
Čeprav so predstavljeni kot delovni dokumenti, ta besedila izrecno odražajo splošne smernice sinodalnega procesa in nakazujejo, kako naj bi jih v praksi izvajali v Cerkvi.
Kar zadeva duhovniško vzgojo, sinoda predlaga novo pojmovanje duhovništva: bolj vključeno v Božje ljudstvo in z večjim sodelovanjem laikov.
Novo pojmovanje duhovništva
Poročilo študijske skupine št. 4, posvečene duhovniški formaciji, oriše več pristopov za izvajanje vzgoje klera v »misijonskem in sinodalnem okviru«. Eden osrednjih poudarkov poročila je novo razumevanje duhovniške identitete, ki naj bi bila tesneje »povezana z Božjim ljudstvom«.
Dokument trdi, da se identiteta duhovnika oblikuje »v in iz« Božjega ljudstva, ne pa kot nekaj ločenega od njega. V tej novi perspektivi je duhovnik predstavljen predvsem kot član določene cerkvene skupnosti, katere poslanstvo se razvija v stalnem medsebojnem delovanju z verniki in z različnimi poklici v Cerkvi.
Dokument opisuje predlagane spremembe kot vrsto »spreobrnjenj« v duhovniški formaciji. Natančneje našteva pet razsežnosti, ki naj bi vodile pripravo bodočih duhovnikov:
- odnosno spreobrnjenje;
- misijonsko spreobrnjenje;
- spreobrnjenje, usmerjeno v občestvo in služenje;
- ter sinodalni slog.
Te smernice želijo na novo določiti način priprave bogoslovcev na duhovniško službo, pri čemer dajejo večji poudarek skupnostni, pastoralni in misijonski razsežnosti njihove vzgoje.
Preoblikovanje semeniškega življenja
Dokument predlaga več konkretnih ukrepov za spremembo vzgojnih procesov v semeniščih. Med predlogi je možnost izmenjavanja obdobij bivanja med semeniščem ter župnijami ali drugimi cerkvenimi okolji. Namen tega je, da bi duhovniška vzgoja potekala v tesnejšem stiku z dejanskim življenjem krščanskih skupnosti.
Dokument predlaga tudi, da bi bogoslovci že od prvih let svoje formacije delili pastoralne in vzgojne izkušnje z laiki, posvečenimi osebami in posvečenimi služabniki.
Druga pomembna sprememba je izrecna vključitev sinodalne metode v vzgojne procese. Dokument predlaga, naj bodoči duhovniki pridobijo sposobnosti skupnostnega razločevanja in soodgovornosti v cerkvenem življenju. Konkretno bi to pomenilo večje sodelovanje različnih članov skupnosti pri pastoralnem odločanju in pri upravljanju Cerkve.
Po besedah kardinala Maria Grecha, generalnega tajnika sinode, ti dokumenti kažejo konkreten izraz sinodalnosti, ki temelji na poslušanju, skupnem premisleku in skupnem razločevanju v Cerkvi.
Med najpomembnejšimi predlogi je tudi trajna vključitev laikov v procese duhovniške formacije. Dokument predlaga, da bi usposobljeni laiki — tudi ženske — sodelovali kot soodgovorni na različnih ravneh semeniške vzgoje, zlasti v vzgojnih skupinah bogoslovcev.
To sodelovanje naj ne bi bilo omejeno na občasno pomoč, ampak bi lahko dobilo trajno in strukturno mesto v vzgoji duhovščine. Ta »sinodalni« besednjak neizogibno vzbuja zaskrbljenost in celo posmeh pri bolj pozornih opazovalcih, kakor kaže naslednji komentar.
Duhovniška formacija in sinodalni slog
Na spletni strani La Nuova Bussola Quotidiana je 7. marca Stefano Chiappalone upravičeno zapisal:
»V sinodalni Cerkvi so duhovniki poklicani, da svojo službo živijo ›v drži bližine do ljudi, tako da sprejemajo in poslušajo vse‹, kot da bi jim še do včeraj priporočali, naj ostajajo oddaljeni od svoje črede.«
Toda tavtologija postane očitna v zadnjih besedah istega stavka:
»V sinodalni Cerkvi« se morajo … »odpreti sinodalnemu slogu«.
Na tej točki bralec že izgubi štetje ponovitev besed »sinoda«, »sinodalen« in »sinodalnost«. V dokumentu se izraz »sinoda« pojavi 37-krat, izraz »sinodalnost« 22-krat, pridevnik »sinodalen« pa kar 72-krat — vse to na zgolj štiriindvajsetih straneh.
Italijanski novinar se pri tem sklicuje na 1984 Georgea Orwella in na novorek, opisan v romanu 1984, katerega namen je:
»čim bolj zožiti področje mišljenja«,
tako da:
»vsak potreben pojem izraža ena sama beseda, katere pomen je strogo določen in oropan vseh stranskih pomenov, ki so bili izbrisani in pozabljeni.«
Med resničnostmi, ki jih ta novovorek briše in potiska v pozabo, je tudi duhovnik kot:
»drugi Kristus« (alter Christus).
Chiappalone nadaljuje:
»Dejstvo je, da je ›sinodalnemu spreobrnjenju‹ uspelo zasenčiti ›ekološko spreobrnjenje‹, ki je bilo zelo popularno od časov okrožnice Laudato si’ [24. maj 2015] naprej. Toda tudi to bo kmalu nadomestila naslednja revolucija besed, in kdo ve, katero novo spreobrnjenje nam bodo še oznanjali?«
V številki z dne 10. februarja revije Correspondance européenne zgodovinar Roberto de Mattei poda koristno razlago:
»Sinodalni proces, ki so ga leta 2019 začeli nemški škofje (Synodaler Weg) in ki ga teoretično utemeljuje ultra-progresivna teologija, je treba razumeti kot sredstvo demokratizacije Cerkve, katere cilj je preoblikovati njen monarhični in hierarhični ustroj v egalitarno strukturo, v kateri se papežu in cerkveni hierarhiji odvzame oblast ter slednjo prenese na krajevne cerkvene skupnosti.«
Nadaljuje:
»Novi vzorec temelji na pojmovanju Cerkve kot prostovoljne skupnosti vernikov, določene na podlagi dogovora med enakimi. Po tem modelu prvotna enakost članov predhaja ustanovi sami, legitimnost pa izvira iz volje družbenega telesa.«
In še:
»Cerkev se tako na novo določa kot skupnost enakih, povezanih z nekakšno pogodbo, ne pa več kot hierarhična ustanova Božjega izvora. Sinodalno pojmovanje cerkvene oblasti ne razume več kot oblast, ki prihaja od Kristusa po neprekinjeni verigi hierarhičnega nasledstva, ampak kot mandat, ki izvira iz soglasja skupnosti vernikov, zbranih v trajni in odločujoči skupščini.«
Sinodalnost v praksi: škof Bonny želi posvečevati poročene može
V Catholic Heraldu z dne 8. aprila Niwa Limbu pokaže, kako škof Johan Bonny iz Antwerpna v Belgiji že sedaj spreminja cerkveno disciplino in na novo opredeljuje duhovniško identiteto, ne da bi sploh čakal na prihodnje smernice sinode.
Belgijski prelat je napovedal svojo namero, da bo posvečeval poročene može. Jasno je izjavil:
»Ko pravim, da danes potrebujemo poročene duhovnike, to ni več teoretično ali teološko vprašanje, ampak praktično.«
Obenem je opozoril na hudo pomanjkanje duhovnikov v svoji škofiji in pojasnil, da preostali duhovniki vse težje opravljajo običajno pastoralno delo.
To stanje je opisal v okviru dolgotrajnega številčnega upada:
»Do šestdesetih let je imela škofija, kakršna je Antwerpen, skoraj 1.500 dejavnih duhovnikov in več sto upokojenih duhovnikov. Danes jih imam manj kot sto, polovica pa je tujcev.«
Dodal je še, da v celih delih škofije ni več nobenega duhovnika, mlajšega od petinsedemdeset let.
Zato je v pastoralnem pismu na enajstih straneh, objavljenem 20. marca, napovedal svojo namero, da bo nekje do leta 2028 kot začetkom v svoji škofiji posvečeval poročene može v duhovnike. To pismo je predstavil kot del svojega odgovora na sinodo o sinodalnosti in na njeno izvajanje na ravni škofije. V njem piše:
»Vprašanje ni več, ali lahko Cerkev posvečuje poročene može, ampak kdaj bo to storila in kdo bo to storil.«
To pobudo predstavlja kot praktično nujo zaradi dolgotrajnega upada duhovniških poklicev:
»Iluzija je misliti, da ima resen sinodalni in misijonski proces na Zahodu še kakšno možnost uspeha, če Cerkev ne bo začela posvečevati tudi poročenih mož.«
Dodal je še, da je število samskih kandidatov za duhovništvo:
»padlo skorajda na ničlo«.
Trditev škofa Bonnyja, da:
»ni pomembno, ali je človek poročen ali ne«,
nasprotuje cerkvenemu nauku. Cerkveno učiteljstvo je vedno učilo nasprotno: celibat ni neka drugotna disciplina, ampak poseben in primeren izraz popolnega darovanja duhovnika po zgledu Kristusa, glave in ženina Cerkve.
Škof Bonny gleda na duhovništvo predvsem funkcionalno; celibat zanj ni več povezan z duhovniškim posvečenjem kot upodobitvijo duhovnika po Kristusu, glavi in ženinu Cerkve.
Kakor mnogi njemu podobni škofje, tudi Bonny samega sebe na čelu škofije vidi bolj kot podjetnika ali upravitelja človeških virov. Toda neusmiljeni zaton duhovniških poklicev — katerega pravega vzroka sploh ne razume — ga v resnici postavlja v vlogo stečajnega upravitelja.
Viri: Infovaticana / La Nuova Bussola Quotidiana / Correspondance européenne / Catholic Herald – prevedeno po belgicatho / DICI št. 467 – FSSPX.Actualités
Slika: © Seraina Boner
