BESEDA OKROŽNEGA PREDSTOJNIKA ZA JUNIJ 2026
Kako izgine ozračje mlačnosti
Človek ne pride do zveličanja zgolj s človeškim naprezanjem, s samoobvladovanjem ali s prizadevanjem, da bi presegel samega sebe. Zveličanje prihaja po ljubezenski predanosti Kristusu, ki človeka po milosti pritegne k sebi, ga vcepi vase in ga vedno bolj upodablja po sebi, dokler ne more skupaj s sv. Pavlom reči: »Ne živim pa več jaz, ampak Kristus živi v meni.« (Gal 2,20).
Veličasten zgled prvih kristjanov
Pridobivati druge za Kristusa ne sme človeka ne prestrašiti ne voditi v prisilo. Najpomembnejše je, da iz nas sije Odrešenikova ljubezen. Glavna zapoved je ljubezen: prava ljubezen do Boga, zdrava ljubezen do samega sebe in resnična ljubezen do bližnjega.
Prvi kristjani so bili resnični učenci in ribiči ljudi, ker jih je prevzela Jezusova ljubezen. Prav zato se je krščanstvo širilo. Živeli so zato, da bi sorodnike, prijatelje in sodržavljane pripeljali h Kristusu.
Takšni so bili pozneje vsi svetniki in prenovitelji Cerkve: ljudje, ki jih je napolnjevalo veliko veselje in so to veselje delili z drugimi. Prava sreča nikdar ne ostane samo zase, ampak želi osrečiti vse.
Poglejmo nekoliko globlje nekaj čudovitih pričevanj prve Cerkve iz tako imenovanega Pisma Diognetu in iz pisma svetega papeža Klemena I. Korinčanom.
»Kristjani se od drugih ljudi ne razlikujejo ne po deželi ne po jeziku ne po običajih. Nikjer nimajo svojih posebnih mest, ne govorijo posebnega jezika in ne živijo nenavadnega življenja. … Prebivajo v grških in ne-grških mestih, kakor je komu določila usoda, in se prilagajajo krajevnim navadam v obleki, hrani in drugih življenjskih običajih, vendar pri tem kažejo čudovit in osupljiv način življenja. … Živijo v telesu, vendar ne po telesu. Prebivajo na zemlji, a njihovo življenje je v nebesih. Pokoravajo se obstoječim zakonom, vendar jih s svojim življenjem presegajo. Vse ljubijo in vsi jih preganjajo. Nihče jih ne pozna, pa jih vendar obsojajo. Ubijajo jih, pa s tem prihajajo v življenje. Revni so, pa mnoge bogatijo. Vsega jim manjka, pa imajo vsega v obilju. Zaničujejo jih, pa prav v zaničevanju prejmejo slavo. Sramotijo jih, pa se pokaže njihova pravičnost. Žalijo jih, pa blagoslavljajo. Zasmehujejo jih, pa izkazujejo čast. Delajo dobro, pa jih kaznujejo kakor hudodelce. Ko jih obsojajo na smrt, se veselijo, kakor da bi vstajali k življenju. … Če povemo na kratko: kar je duša v telesu, to so kristjani v svetu.«
(Pismo Diognetu – v slovenščini v: Spisi apostolskih očetov, Mohorjeva družba, Celje 1996; Spletna različica je tukaj: https://www2.arnes.si/~supmspel/patres/Diognetu.html)
Tretji naslednik svetega Petra piše Korinčanom:
»Kdor ima Kristusovo ljubezen, naj spolnjuje Kristusove zapovedi. Kdo more opisati vez Božje ljubezni? Kdo je sposoben izraziti njeno vzvišeno lepoto? Višina, do katere dviga ljubezen, je neizrekljiva. Ljubezen nas združuje z Bogom, ljubezen pokrije množico grehov, ljubezen vse prenaša in v vsem potrpi; v ljubezni ni nič nizkotnega in nič ošabnega. Ljubezen ne povzroča razkolov in se ne upira, ampak vse dela v edinosti. V ljubezni so vsi Božji izvoljenci dosegli popolnost. Brez ljubezni Bogu nič ni všeč. Iz ljubezni nas je Gospod sprejel; zaradi ljubezni, ki jo je imel do nas, je naš Gospod Jezus Kristus po Božji volji daroval svojo Kri za nas, svoje Telo za naše telo in svojo Dušo za naše duše.«
(sv. Klemen I., Prvo pismo Korinčanom, v: Spisi apostolskih očetov, Mohorjeva družba, Celje 1996)
To je krščanski poklic vsakega krščenega človeka, še preden govorimo o kakšnem posebnem življenjskem stanu ali nalogi: hoja za Kristusom, za Bogo-človekom, za učlovečeno Božjo ljubeznijo; hoja za tem Znamenjem nasprotovanja in za tem Ognjem Božjega usmiljenja. Vse življenje, štiriindvajset ur na dan, smo poklicani hoditi za Kristusom.
Učiteljev klic vsem nam
»Hôdi za menoj!« — tako nas kliče Kristus.
Hôdi za menoj, človek razuma, preračunljivosti in uspeha — tako je nekoč poklical cestninarja. In ta je vstal, vse zapustil ter šel za Njim.
Ta čudež se skozi zgodovino vedno znova ponavlja in bi se lahko dogajal še mnogo pogosteje. Kajti Božji klic ni samo beseda; je tudi milost, moč, ki jo Bog sam daje in prebuja v človeku.
Imejmo pogum hoditi za Jezusom!
Ni krivde, ni temačne preteklosti, ni grešnega bremena, ni slabe navade in ni pomanjkanja izobrazbe ali kreposti, ki je Kristusova milost ne bi mogla spremeniti. Sam je rekel, da je prišel klicat grešnike — in prav v tem je naše upanje — ne pa pravičnih, ki ne potrebujejo pouka. Zato bodo, kakor je pozneje rekel, poslednji prvi in tisti, ki jih svet prezira, pogosto prav tisti, ki jih Bog izbere.
K tej brezpogojni hoji za Kristusom smo poklicani vsi: večina tam, kjer živijo, v družini in pri svojem poklicnem delu; nekateri pa tudi v posebnih poklicih, ki so za življenje Cerkve posebej pomembni — v duhovništvu ali v redovništvu.
Kristus nekega dne gre mimo nas in pravi:
»Hôdi za menoj!«
Njegova beseda je vsemogočna, ustvarjalna in zveličavna, zato lahko vsi odgovorimo z »da«. Toda za to je potrebna odločitev: osvoboditi se moramo navezanosti na stvari, na ljudi ter na notranje in zunanje okoliščine.
Zakaj to pišem?
Biti moramo hvaležni in pogumno iti naprej. Danes Cerkev ne potrebuje nič bolj kakor ljudi, ki so zares razumeli, kaj pomeni krščansko življenje: hoditi za Kristusom.
Ogromna množica mlačnih katoličanov, katoličanov samo po krstnem listu, uradniških katoličanov in sejnih katoličanov v cerkvenih ustanovah duši pravo krščanstvo in razkraja katoliško Cerkev, ker so v resnici samo pristaši množice — pogosto tudi pristaši zla in hudobnih ljudi.
Potrebujemo globoko spreobrnjenje — in začeti moramo pri sebi.
Cerkvi najbolj pomagamo takrat, ko se resnično spreobrnemo in zvesto hodimo za Jezusom. Iz tega rastejo tudi poklici v duhovništvo in redovništvo.
To zaspano in megleno ozračje mlačnosti mora izginiti. Mlačnost pomeni ohlajeno ljubezen, služenje po predpisih, hkrati pa tudi konec pravega miru in veselja.
Pomembna sredstva za to so spoved, duhovno vodstvo in duhovne vaje, predvsem ignacijanske duhovne vaje.
Veselimo se dveh velikih junijskih praznikov: praznika svetega rešnjega Telesa in praznika Srca Jezusovega. Oba nas vabita, naj še bolj zvesto hodimo za Kristusom.
V prihodnjih dneh veliko molimo tudi za prihajajoča posvečenja in za vse kandidate za posvečenje!
S svojim duhovniškim blagoslovom,
p. Johannes Regele, okrožni predstojnik
Jaidhof, 1. junija 2026
