»Ne morem po vesti pustiti teh bogoslovcev sirot in tudi vas ne morem pustiti sirot, tako da bi izginil, ne da bi storil kaj za prihodnost.«
Nadškof Lefebvre, homilija 30. junija 1988 v Écônu.
Škofovstvo kot načelo življenja: vloga škofa v Cerkvi
Namen škofovskega posvečenja je v Cerkvi posredovati oblast, ki jo duše nujno potrebujejo, to oblast pa nadškof Lefebvre po zgledu sv. Pavla opisuje kot očetovsko oblast. Ta oblast je podoba Božje oblasti, ki duše rojeva za življenje po milosti. Gre za oblast posredovanja življenja, zato pomeni Cerkvi odvzeti to oblast isto kot izsušiti izvire njenega življenja, saj jo s tem oropamo očetovstva. Cerkev brez škofov je Cerkev brez očetov, Cerkev sirot, Cerkev brez prihodnosti, Cerkev, ki se ne more več razmnoževati in je obsojena na izginotje. Kakor družba potrebuje družinske očete, tako jih potrebuje tudi Cerkev.
Tako razumemo, zakaj je bilo posvečenje 30. junija 1988 »operacija preživetja« izročila. To je bilo dejanje, ki je preprečilo izginotje samega počela življenja.
Dva izvira življenja: jurisdikcija in red
Beseda »škof« se lahko razume v dveh pomenih: bodisi kot nekdo, ki ima oblast svetega reda, bodisi kot nekdo, ki ima oblast jurisdikcije. Oblast svetega reda je oblast posvečevanja, torej oblast darovanja svete maše, podeljevanja zakramentov in blagoslovov. Oblast jurisdikcije pa je oblast vladanja in poučevanja z oblastjo.
Cerkev sestavlja ena sama hierarhija, en sam zbor predstojnikov, vendar so njeni člani nosilci dveh različnih oblasti. Zakonik iz leta 1917 to jasno pove v § 3 kanona 108:
»Po Božji ustanovi sveto hierarhijo, kolikor temelji na oblasti svetega reda, sestavljajo škofje, duhovniki in služabniki; kolikor pa temelji na oblasti jurisdikcije, obsega vrhovni pontifikat in podrejeni episkopat.«
Kanon 109 nato še jasneje pojasni to razliko in pokaže, da se ti oblasti pridobivata na različen način:
»Tisti, ki so sprejeti v cerkveno hierarhijo, prejmejo stopnje oblasti svetega reda po svetem posvečenju; [papež prejme] vrhovni pontifikat neposredno po Božjem pravu z zakonito izvolitvijo in sprejetjem izvolitve; [škofje pa prejmejo] druge stopnje jurisdikcije po kanoničnem poslanstvu.«
Obstoj teh dveh oblasti je za Cerkev nujen in ga ni mogoče postaviti pod vprašaj, ne da bi ogrozili življenje same Cerkve. Ti dve oblasti sta namreč dva izvira življenja v Cerkvi. Predstavljata Kristusovo očetovstvo.
Dve obliki očetovstva
Kristusovo očetovstvo se najprej izvršuje na ravni razuma in volje. Na ravni razuma človek potrebuje poučevanje verskih resnic; na ravni volje pa potrebuje zapovedi in vodstvo oblasti. Cerkveno učiteljstvo in cerkveno vladanje sama po sebi še ne dajeta svetosti kakor zakramenti, vendar človeka nanjo pripravljata. Že rojevata človeka za Božje življenje, ker razum in voljo pripravljata na prejem milosti in življenje po njej.
Ko pa Kristus po zakramentih daje milostno življenje, takrat svoje očetovstvo izvršuje na najbolj popoln način, v polnosti in dokončno. Kristusovo očetovstvo je torej v Cerkvi navzoče na različne in med seboj dopolnjujoče se načine.
To pojasnjuje tudi odnos med oblastjo, ki daje milost, in oblastema, ki nanjo pripravljata: vladanje in učiteljstvo obstajata zato, da pripravita duše na prejem vpliva oblasti svetega reda. Zato morata škof in tudi duhovnik praviloma imeti obe oblasti hkrati — sveti red in jurisdikcijo — kajti škof in duhovnik morata najprej pripravljati duše, predvsem s poučevanjem vere, pa tudi z vodstvom dobrega upravljanja, preden jim podelita milost.
Razlika med obema očetovstvoma
Med tema oblastema pa obstaja velika razlika, saj nihče ne more nadomestiti duhovnika ali škofa tam, kjer gre za dosego cilja vse dejavnosti Cerkve: za rojevanje duš za življenje po milosti. Posvečevanje duš je delo, pri katerem je posvečeni služabnik edino Božje orodje, edino zato, ker samo on nosi značaj zakramenta svetega reda.
Drugače pa je pri poučevanju in vladanju, kjer je služabnik predstavnik Boga, obdarjen z zakonitim poslanstvom in potrebno sposobnostjo, ki temelji na znanju in preudarnosti. Pri tem delu ni sam. V skrajnem primeru morejo tudi preprosti verniki ohranjati in prenašati vero ter sami ubogati in druge spodbujati k pokorščini cerkvenim zapovedim, seveda v odvisnosti od svojih pastirjev.
Tako je mogoče očetu pomagati in z njim sodelovati — razen v samem dejanju, ko posreduje življenje. Nekdo drug more skupaj z očetom vzgajati otroka, ga hraniti, učiti in izobraževati. Nihče pa ga ne more roditi namesto njega.
Na enak način sta škof in duhovnik v Cerkvi nenadomestljiva, ker moreta samo onadva posredovati milostno življenje. Verniki pa morejo — čeprav v odvisnosti od škofa in duhovnika — tudi sami ohranjati vero in disciplino.
Edinstveno in nenadomestljivo očetovstvo škofa
Škof pa je še bolj nenadomestljiv od duhovnika, saj je škof tisti, ki daje tistega, ki daje: škof ne rojeva samo milostnega življenja, ampak tudi duhovnika, ki to milostno življenje posreduje. Poleg tega škof ni samo predstojnik vernikov, ki verujejo in ubogajo, ampak tudi predstojnik tistih, ki imajo nalogo oznanjati vero in zahtevati pokorščino — duhovnikov.
S tega vidika je škof absolutni oče v sveti Cerkvi, oče vseh očetov in zato samo počelo življenja milosti in življenja vere. On je popolna podoba Kristusa. Prav on uresničuje besede sv. Pavla iz 1. pisma Korinčanom 4,15:
»Čeprav bi imeli nešteto vzgojiteljev v Kristusu, pa vendar nimate mnogo očetov; jaz sem vas namreč rodil v Kristusu Jezusu po evangeliju.«
Operacija preživetja očetovstva
Pobuda 30. junija 1988 je bila torej preživetje očetovstva v Cerkvi. Nadškof Lefebvre nam je hotel dati katoliške škofe, da ne bi ostali sirote. Po svojih skromnih močeh je hotel nadaljevati Cerkev, tako da ji je dal sredstvo za posredovanje vere in milosti, v skladu z redom, ki ga je hotel Bog — redom, po katerem oče rojeva svoje sinove.
Ti škofje so škofje Bratovščine, vendar so za Cerkev. Njihovo škofovstvo je nadomestno škofovstvo, ker si ne lasti namena nadomestiti celotnega episkopata vse Cerkve. Nadškof Lefebvre ni hotel posredovati tistega, česar sam ni imel. Zato tem škofom ni podelil oblasti jurisdikcije, ki jim jo more zaupati edinole papež; ni jim dal pravne oblasti v Cerkvi. Podelil jim je samo oblast podeljevanja zakramentov, skupaj s pripadajočo dolžnostjo oznanjanja prave vere v stanju nujnosti.
Njegov edini cilj je bil odgovoriti na potrebe duš v izrednem in zato začasnem položaju.
p. Jean-Michel Gleize
Vir: Le Chardonnet št. 415, marec 2026 – FSSPX Actualités
Slika: FSSPX
