Prav je, da podamo na današnji praznik nekaj dobrih misli, za kar smo si izbrali sv. Tomaža Akvinskega, podali pa bomo še nekaj besed nadškofa Lefebvra z njegove zlate maše. Ta pridiga je sicer precej znana, vendar so tudi le nekateri stavki iz nje nadvse aktualni tudi danes.
Ko sveti Janez opisuje Gospodovo smrt na Kalvariji, posebej poudari dogodek, ki bi se na prvi pogled lahko zdel zgolj postranska podrobnost. Ko so vojaki prišli do Jezusa, mu niso strli kosti nog kakor obema razbojnikoma, saj so videli, da je že mrtev. Eden izmed njiju pa mu je s sulico prebodel stran in takoj sta pritekli kri in voda.
Sveti Tomaž Akvinski v svojem komentarju k Janezovemu evangeliju opozarja na izredno pomenljivo podrobnost. Evangelist ne pravi preprosto, da je vojak Kristusa ranil, ampak da mu je odprl stran. To ni naključna izbira besed. Kristusova stran se je spremenila v odprta vrata, skozi katera se ljudem odpira pot v večno življenje. Kakor so bila na Noetovi barki odprta vrata, skozi katera so vstopili tisti, ki so bili rešeni pred potopom, tako se je prebodena Kristusova stran spremenila vrata odrešenja za vse človeštvo.
Iz te odprte strani sta pritekli kri in voda. Za svetega Tomaža to ni le zgodovinsko dejstvo, ampak velika skrivnost naše vere. Kri pomeni očiščenje grehov, saj je Kristus s svojo dragoceno krvjo plačal ceno našega odrešenja. Voda pa pomeni očiščenje madežev in novo rojstvo, ki ga prejemamo v krstu. Zato Cerkev že od najzgodnejših časov v krvi in vodi vidi podobo zakramentov, predvsem krsta in evharistije, po katerih se ljudem posreduje sad Kristusovega odrešenjskega dela.
Toda Tomaž gre še dlje. V tem dogodku vidi izpolnitev ene najlepših predpodob Svetega pisma. Kakor je bila Eva oblikovana iz Adamove strani, ko je ta spal, tako je bila Cerkev rojena iz strani novega Adama, Jezusa Kristusa, ko je ta zaspal v smrt na križu. Iz Adamove strani je nastala njegova nevesta; iz Kristusove strani se rodi njegova nevesta, sveta Cerkev. Kri in voda, ki pritekata iz Srca Odrešenika, postaneta izvir nadnaravnega življenja za vse rodove kristjanov.
Prav zato pobožnost do Srca Jezusovega ni neka pozna ali zgolj čustvena pobožnost, kakor so ji večkrat očitali njeni nasprotniki. Njene korenine segajo neposredno na Kalvarijo. Ko častimo Srce Jezusovo, častimo tisto Srce, ki je bilo iz ljubezni do nas prebodeno; tisto Srce, iz katerega se je rodila Cerkev; tisto Srce, iz katerega še danes tečejo milosti zakramentov.
V času, ko se mnogi kristjani bojijo za prihodnost Cerkve, družbe in svojih družin, ostaja sporočilo Srca Jezusovega enako kakor nekoč. Rešitev ni v človeških načrtih, političnih programih ali prilagajanju duhu sveta. Rešitev je v vrnitvi h Kristusu in njegovemu Srcu, ki je »toliko ljubilo ljudi«, kakor pravi znani obrazec pobožnosti Srcu Jezusovemu.
Zato ni presenetljivo, da je nadškof Marcel Lefebvre vedno znova pozival katoliške družine, naj se posvetijo Srcu Jezusovemu in Brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Dobro je vedel, da se prenova Cerkve ne začne po pisarnah, konferencah ali novih programih, ampak v krščanskih domovih, kjer Kristus resnično kraljuje.
Njegov poziv ostaja danes enako aktualen kakor pred desetletji: »Krščanske družine, posvetite se Srcu Jezusovemu, evharističnemu Srcu Jezusovemu in Brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Naj Gospod resnično kraljuje v vaših domovih.«
Če bomo zajemali iz tega izvira milosti, ki se je odprl na Kalvariji, bomo tudi sredi preizkušenj našega časa našli moč, da ostanemo zvesti Kristusu. Kajti iz njegovega prebodenega Srca še vedno priteka življenje za svet.
