V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
Spoštovani gospodje škofje, dragi sobratje, drage sestre, predragi verniki!
Končno je napočil ta dan. Kako veliko veselje je videti toliko med vami, ki ste prišli s štirih koncev sveta!
Najprej se želim zahvaliti velikodušnosti vseh, ki so pripravljali ta dan: vsem, ki so ga z ljubeznijo pripravili na zunaj; vsem sobratom, ki so pripravljali srca, duše in razum za ta dan; in vsem vam, ki ste se kot romarji potrudili priti na ta dan, ki bo nedvomno zapisan v zgodovino.
Izpoved vere
Kaj pravzaprav pomeni ta dan? Zakaj smo danes tukaj? Kako naj razumemo ta škofovska posvečenja?
Ta posvečenja so dogodek, ki deli ljudi in ob katerem nihče ne more ostati ravnodušen. Kaj to pomeni za nas?
Predvsem mora biti ta slovesnost izpoved vere. To je najpomembnejše.
Ne moremo si sami izbirati, kaj bomo verovali in česa ne. Vere ne moremo spreminjati, na novo razlagati ali prilagajati. Tega ne moremo storiti. Naša dolžnost je preprosto ohraniti vero, ki jo je Cerkev vedno učila; to vero moramo ljubiti, po njej živeti in jo posredovati naprej.
Če našega Gospoda resnično ljubimo, potem smo dolžni tudi drugim posredovati te dobrine, ki jih sami prejemamo predvsem po veri. Kdor nima želje posredovati vere naprej, s tem kaže, da sam po njej ne živi več.
Bolj ko je vera napadana, bolj ko izginja, bolj postaja ta dolžnost nujna. Kajti brez vere ni mogoče biti všeč Bogu, brez vere ni mogoče dobro živeti in brez vere ni mogoče doseči zveličanja.
Prav zato danes sprejemamo izredne ukrepe, ki so sorazmerni tej nujnosti.
Lažna dilema: vera ali Cerkev?
Nekateri menijo, da smo postavljeni pred izbiro. Pravijo: izbrali ste celovitost vere, vendar ste se ločili od Cerkve. Izbirati bi naj morali med vero in Cerkvijo. Ali se zaradi ohranitve vere oddaljujemo od Cerkve?
To je lažna dilema.
Cerkvi pripadamo predvsem po veri, po popolni izpovedi vere, po popolni izpovedi vere Cerkve. Tako kakor narodu pripadamo zato, ker govorimo isti jezik, ker imamo isto identiteto in isto kulturo; kakor družini pripadamo zato, ker nosimo isto ime in živimo pod isto streho; tako tudi Cerkvi pripadamo zato, ker izpovedujemo isto vero.
Zato gre za lažno dilemo, v katero ne smemo stopiti. Nihče ne more izbirati med vero in Cerkvijo. Mi želimo vero Cerkve, da bi ostali v Cerkvi. Cerkev želimo po veri in v veri.
To je zelo pomembno razumeti, četudi tega tisti, ki nam nasprotujejo, nočejo razumeti.
Pri tem ne gre za osebna mnenja, ne za občutljivost, ne za eno izmed možnih odločitev. Gre za nujnost.
Obtožujejo nas, da ne ljubimo papeža in da ga ne spoštujemo. Toda prav zato, ker papeža iskreno ljubimo kot Kristusovega namestnika in glavo Cerkve, si ne želimo več gledati papeža, ki je ponižan v družbi lažnih pastirjev in predstavnikov lažnih religij. Kolikokrat smo bili temu priča v vseh teh letih!
Prav zato, ker ljubimo Kristusovega namestnika, si zanj ne želimo več tega ponižanja — ponižanja, ki pade na vso Cerkev, ko je postavljena na isto raven kakor lažne religije.
Govorimo jezik vere
Toda vse to smo že mnogokrat pojasnili. Pojasnili smo skoraj v vseh jezikih, ki se govorijo na obličju zemlje.
Zakaj nas torej ne razumejo? Zakaj v temelju govorimo različne jezike?
Mi govorimo jezik vere. Želimo vero v vsej njeni preprostosti; vera ni zapletena. Veraizpoved ni zapletena. Tudi izpoved vere, ki so jo pravkar podali bodoči škofje, ni zapletena. Razume jo lahko vsak.
Mi govorimo jezik vere, jezik izročila.
Pred nami pa je drug jezik, ki deluje na povsem drugi ravni in govori o drugih stvareh. To je jezik vključevanja, poslušanja, dialoga in spremljanja.
Mi želimo vero. In prav v veri spremljamo ljudi. V veri jih poslušamo, da bi jih privedli do vere in jih spreobrnili.
Če jih želimo spreobrniti, ni dovolj govoriti zgolj zaradi govorjenja. Ni dovolj zgolj spremljati. To ni tisto, kar ljudje potrebujejo.
Ljudje potrebujejo našega Gospoda. Do našega Gospoda pa pridemo po veri, po celoviti katoliški veri. Obstaja samo ena.
Prav zato se tako težko razumemo. Žal govorimo dva različna jezika, ki se sčasoma vse bolj oddaljujeta drug od drugega.
Najvišji Božji zakon: zveličanje duš
Ta škofovska posvečenja živimo tudi v upanju.
Ne živimo jih v duhu polemike, napetosti, zagrenjenosti ali zamer. Ta škofovska posvečenja živimo v veselju in upanju.
Zakaj?
Leta 1988 so tisti, ki so obsodili Bratovščino, napovedovali njen razpad. Božja previdnost pa je imela drugačen načrt. Zakaj je imela drugačen načrt? Vaša današnja navzočnost je odgovor na to vprašanje. Bog nas ni zapustil in nas ne bo zapustil. Vsa ta leta so to dokazovala in ta škofovska posvečenja to znova potrjujejo.
Toda zakaj nas Bog nikdar ne more zapustiti?
Odgovor je zelo preprost. Bog ima eno samo misel, eno samo željo, eno samo voljo: zveličati duše.
Če kdo dobesedno uresničuje načelo, da je najvišji zakon zveličanje duš, je to Bog sam. To je njegov zakon in ga vedno izvršuje dobesedno.
Zato je, navkljub vsem človeškim predstavam in pričakovanjem, da bi zveličal duše, poslal svojega Sina. Hotel je, da njegov Sin postane človek in umre na križu.
Zakaj?
Ker je najvišji zakon, Božji zakon, zveličanje duš.
Zato nas Bog ni zapustil in nas ne bo zapustil. Vedno nam bo dal sredstva, ki bodo ustrezala našim potrebam.
Če lahko delo odrešenja zaradi ljudi naleti na ovire, zaradi Boga nikdar ne bo naletelo nanje.
Bolj ko trpimo, bolj ko se bojujemo, bolj ko si prizadevamo ostati zvesti, bolj je Bog z nami. In vedno znova nam to tudi pokaže.
Včasih omahujemo. Lahko podvomimo. Lahko izgubimo pogum.
Toda vse obljube našega Gospoda so nezmotljive. Vedno jih izpolni. In danes nam daje nov dokaz za to.
Če bomo še naprej iskali Božjo voljo in blagor duš, ne glede na ceno, nam ne bo nikoli ničesar manjkalo.
Služiti Cerkvi kakor materi
Predvsem pa moramo ta škofovska posvečenja razumeti in živeti v duhu ljubezni: v ljubezni do duš in predvsem v ljubezni do Cerkve.
Bolj ko so duše zmedene in izgubljene, bolj jih moramo iskati in podpirati.
Bolj ko je Cerkev osramočena, bolj ko je zatemnjen sijaj njene božanskosti, bolj jo moramo ljubiti, ji služiti in biti pripravljeni plačati vsako ceno, da bi ji služili.
Največja žrtev, ki jo Bog lahko zahteva od nas, je prav ta, da nas imajo za upornike, čeprav želimo Cerkvi služiti in jo ljubiti kakor mater. Kakšno žrtev Bog zahteva od nas: da nas imajo za upornike, da nas imajo za razkolnike!
Mi pa ji želimo služiti kot materi. Materi, ki je v stiski, preobremenjena in trpi; materi, ki je včasih tudi izdana; materi, ki potrebuje in zasluži, da ji pomagamo, da zanjo nekaj storimo v zahvalo za vse, kar nam je dala.
Vse, kar smo prejeli, smo prejeli po Cerkvi in v Cerkvi. Vera, ki ji želimo danes izpričati svojo zvestobo in po kateri želimo živeti, prihaja k nam po Cerkvi.
V imenu vsega, kar smo od nje prejeli, in v imenu tega, kar Cerkev je – Kristusova Nevesta, njegovo skrivnostno telo – moramo storiti vse, kar je v naši moči, da ji pomagamo in jo podpiramo.
Ali bi lahko ostali brezbrižni in ne storili ničesar? Bi lahko rekli: »To ni naš problem.«? Ne, tega se od nas ne zahteva. Ali bi Bratovščina lahko ostala ravnodušna? Ne. To bi pomenilo izdati Cerkev; to bi pomenilo pomanjkanje ljubezni. Tega ne moremo storiti.
Predragocena Kri – edino zdravilo
Postavljala se bodo vprašanja. Današnji praznik, praznik predragocene Kristusove Krvi, pa po Božji previdnosti izraža in popolnoma povzema pomen teh škofovskih posvečenj. Ta praznik nam omogoča, da vse skrčimo na eno samo točko: na kri našega Gospoda, na njegovo predragoceno Kri.
Kdor ne pozna predragocene Krvi našega Gospoda, kdor je ne ljubi in je ne moli, ne pozna našega Gospoda, ne pozna odrešenja. In kdor ne pozna našega Gospoda, v resnici ne ve ničesar in ničesar ne razume.
Predragocena kri je edino zdravilo – edino, prvo in zadnje – za vse zlo, ki tare človeštvo.
Zakaj?
Ker vse zlo izvira iz greha, zdravilo za greh pa je predragocena kri našega Gospoda.
Poveličevanje človeka
Vse zlo izvira iz greha, predvsem pa iz enega posebnega greha, na katerega želim opozoriti. Ta greh je vedno isti, od začetka človeštva do danes: poveličevanje človeka.
Z njim smo dobesedno preplavljeni. Povsod poslušamo o človeku: človek je čudovit, človek je popoln, človek je izjemen, človek naj bi imel neskončno dostojanstvo …
V resnici pa vse to vodi v napuh. In napuh na koncu vodi v prezir do Boga in v odpad od vere – v tihi odpad. Tu je njegov izvor.
Bolj ko se človeka noro in fanatično poveličuje, bolj se oddaljuje od Boga, s tem pa tudi od svoje popolnosti in svojega resničnega dobrega. To je prava katastrofa.
Človek, poln svojih pravic in poln samega sebe, ni več sposoben obrniti se k Bogu. Ni več sposoben priznati, da ga je ranil greh in da potrebuje odrešenje. Potrebuje našega Gospoda. Potrebuje njegovo predragoceno Kri.
To je veliko zlo današnjega časa – pravzaprav vse zgodovine. To je zlo, ki zajema vsa druga. Ta kuga, ta prava nadloga, ta obsesivna miselnost je, priznati moramo, prodrla globoko celo v samo Cerkev.
Ta kuga ljudi zaslepi. Ohromi duše. To pa ni pot, ki bi duše vračala k Bogu.
Oznanjati modrost križa
Prav zato želimo s temi škofovskimi posvečenji nekaj storiti. Še naprej želimo oznanjati predragoceno Kri našega Gospoda in jo na neki način še naprej razlivati nad duše.
Prav v tej krvi naš Gospod ustanavlja svojo Cerkev, novo in večno zavezo. Obstaja samo ena. Kdor misli, da obstajata dve ali tri zaveze, v resnici ne veruje več v neskončno in edinstveno vrednost predragocene Krvi našega Gospoda.
Ko govorimo o vrednosti predragocene Kristusove Krvi, pa ne smemo pozabiti, od kod prihaja.
Oblikovala se je v prečisti krvi naše Gospe. Marija je Besedi dala vso njeno človeško naravo. Prav v njeni brezmadežni krvi se je ob učlovečenju oblikovala Kri našega Gospoda. In prav ona jo skupaj z njim daruje za naše odrešenje.
Ona jo daruje. Ona prva vidi, kako teče iz Kristusovih ran. Vidi jo, kako se izliva pod lesom križa. Ona jo zbira pod križem. Ona jo še danes prinaša na oltar. Ona pri sveti maši izliva milosti na duše. Ona popolnoma razume njeno vrednost in je vedno ob strani našemu Gospodu.
Kakšna skrivnost! Kakšna skrivnost je ta neločljiva povezanost naše Gospe z njenim Božjim Sinom, vedno ob njegovi strani!
Vidite, kako se vsa naša vera, vsa naša religija in vsa naša ljubezen vrtijo okoli Kristusove Krvi, ker se vse vrti okoli križa.
Jagnjeta med volkovi
Dragi sobratje, ki boste čez nekaj trenutkov prejeli polnost duhovništva, polnost duhovništva našega Gospoda, pred vami je na kratko povzeto vse, kar boste morali braniti in oznanjati.
Kakšna čast! In hkrati kakšna odgovornost!
Oznanjati odrešenje z besedo in ga razširjati po zakramentih; oznanjati modrost križa, ki je Judom v spotiko in poganom v norost. Norost predvsem za današnji odpadli svet, ki ne more in noče razumeti.
Ta modrost križa je edini protistrup proti humanizmu, ki vodi v brezbrižnost in odpad od vere. Ta humanizem morate imeti vedno pred očmi.
In kakšen nasvet naj vam dam?
Vaše poslanstvo, to, kar boste odslej opravljali, je tako občutljivo, tako pomembno in tako veliko, da bom raje prepustil besedo našemu Gospodu in navedel evangelij.
Kakšen nasvet vam danes daje naš Gospod? Kakšen nasvet je dal apostolom, ko jih je poslal oznanjat?
»Glejte, pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove.«
Jagnje – kako čudovita podoba našega Gospoda! In kako čudovita podoba škofa!
To pomeni, da morate najprej oznanjati z nedolžnostjo svojega življenja. Prav nedolžnost in čistost vašega življenja ter vaših nravi bosta dajali moralno težo vsemu, kar boste oznanjali.
Biti jagnje pomeni tudi in predvsem popolno učljivost, popolno podreditev Božji volji. Kakor je naš Gospod neprestano podrejen volji svojega Očeta, tako morate tudi vi od današnjega dne dalje, zaradi še večjega dostojanstva, ki ga prejemate, vedno iskati njegovo voljo.
Božje Jagnje in lev iz Juda
Toda ne pozabite nečesa: naš Gospod, ki je Božje Jagnje, je hkrati tudi lev iz Juda.
Kako je mogoče biti hkrati jagnje in lev?
Zato, ker naš Gospod, prav kakor je popolnoma pokoren Očetovi volji, nikdar ne popusti duhu sveta. Če hoče popolnoma služiti Očetu, mora nujno priti v spopad z duhom sveta, z duhom kneza tega sveta.
Enako velja za škofa: kolikor je pokoren Božji volji, toliko pred svetom neprestano zagovarja pravice našega Gospoda, ne pa človekovih pravic.
Lev nikoli ne beži. Lev se nikoli ne umika. Predvsem pa se lev nikoli ne prikloni.
Nikoli se ne uklonite duhu tega sveta. Ne popuščajte, ne umikajte se. To škofovsko posvečenje vam bo dalo nepremagljivo moč.
Od danes naprej vas bodo po vsem svetu ljudje opazovali in poslušali. Čez trideset ali štirideset let bodo morali o vas reči:
»Niso popustili. Niso pokleknili pred duhom tega sveta. Pokleknili so samo pred našim Gospodom, Kraljem.«
To je najlepše, kar bo mogoče povedati o vas ob vaši smrti. To je najlepši spomin, ki ga lahko zapustite.
Modrost kače
Naš Gospod pa vam daje še en nasvet:
»Bodite torej preudarni kakor kače in preprosti kakor golobje.«
Zakaj mora biti človek kakor kača? Zakaj mora biti škof kakor kača?
Zato, da zna razločevati, prepoznati in odkriti dvoličnost, dvoumnost in zvijačnost, ki obstajajo v svetu in pri sovražnikih križa.
Vaši najhujši sovražniki vas ne bodo napadli naravnost. Skušali vas bodo počasi pripraviti do tega, da bi začeli na nekoliko bolj sodoben način gledati na vero, na krščansko življenje in na odnos do sveta. To morate razumeti.
Ko boste zaznali to nevarnost, stopite korak nazaj. Molite. Opazujte. Posvetujte se. Premislite. Ostanite mirni, preden se odzovete – kakor kača.
Ko pa boste ukrepali, ko vam bo Sveti Duh dal potrebno luč za dejanje, potem ukrepajte in se nikoli več ne vračajte nazaj.
To pomeni biti kakor kača: prepoznati dvoličnost, dvoumnost in zvijačnost, ki obstajajo v svetu, obenem pa govoriti in oznanjati kakor golobje – preprosto, brez dvoličnosti in brez strahu, brez sprenevedanja in brez dvoumnosti. Dvoličnost, ki jo morate prepoznati pri drugih, ne sme nikoli postati vaša.
Meč vere
In kaj nam Jezus pove še naprej? Kaj pravi naš Gospod?
»Brat bo izročal brata v smrt in oče sina; zaradi mojega imena vas bodo vsi sovražili.«
»Ničesar od tega se ne bojte, kajti nič ni skritega, kar se ne bi razodelo, in ničesar tajnega, kar se ne bo razvedelo.«
»Ničesar od tega se ne bojte,« nam pravi naš Gospod. »Pustite meni, da delujem. Pustite meni, da sodim. Sam bom posegel, kadar bo treba.«
On ima samo eno skrb. Katero?
»Vsakega, ki bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih.«
Vsakega človeka, ki bo priznal moje pravice, moje božanstvo, mojo Cerkev, mojo vero.
»Ne mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo. Nisem prišel prinašat miru, ampak meč.«
To so besede našega Gospoda, ki jih danes na poseben način namenja vam.
Čez nekaj trenutkov vam bo škof posvečevalec izročil škofovsko palico. Hkrati pa vam bo naš Gospod izročil tudi meč: svoj meč, meč evangelija, meč vere.
Po veri – in samo po veri – je mogoče premagati svet. In svet je že bil premagan po veri.
Od današnjega dne ta meč na poseben način pripada vam. Bog vam bo dal posebno moč, da ga boste vihteli, da ga boste uporabljali ob pravem času in ob nepravem.
»In človekovi sovražniki bodo njegovi domači.«
Ni mogoče, da bi vas vsi razumeli. Ni mogoče, da bi se z vsemi strinjali.
Ali je to tragedija? Ali je to nekaj nerazumljivega?
Ne.
To je zakon evangelija. To je zakon križa.
To so nasveti, ki vam jih danes po evangeliju daje naš Gospod.
Sveti Ciril in nadškof Lefebvre
Preden sklenemo, pa danes ne smemo pozabiti priporočiti vas v varstvo tisočev svetih škofov, ki so vas skozi zgodovino Cerkve prehiteli na tej poti.
Omenimo samo dva: enega iz prvih stoletij krščanstva in drugega, ki nam je časovno veliko bližje.
Prvi je sveti Ciril Aleksandrijski.
Bogoslužje o njem pove najlepšo stvar, kar jih je mogoče izreči o škofu: zelus fidei sollicitus – gorečnost za vero je bila njegova edina skrb.
Kako čudovito življenjsko pravilo za škofa!
V zgodovino se je zapisal kot veliki branitelj Božjega materinstva Device Marije, osovražen med krivoverci.
Bogoslužje dodaja še: propter fidem multa perpessus est – zaradi vere je veliko pretrpel.
Pripravite se tudi vi na to. Celovite vere ni mogoče braniti, ne da bi pri tem trpeli.
Obtoževali so ga najrazličnejših zločinov. Toda nikdar se ni sramoval našega Gospoda in nikdar se ni sramoval naše Gospe.
Drugi škof, ki naj vam bo za zgled in nam je mnogo bližje, čeprav še ni razglašen za svetnika, pa je seveda nadškof Marcel Lefebvre.
Tudi zanj lahko rečemo: zelus fidei sollicitus et multa perpessus. Imel je samo eno skrb: vero. In zaradi nje je veliko pretrpel.
Jasno je spoznal, da se ta vera v svojem bistvu povzema v sveti maši, v obrambi svete maše in predragocene krvi našega Gospoda.
Kakšna modrost!
Kako je mogel že pred tolikimi leti s tolikšno jasnostjo, pronicljivostjo in odločnostjo prepoznati vzroke današnje krize?
To je modrost križa. Križ, ki ga je nosil, je bil vir njegove modrosti.
Danes je njegov duh med nami bolj kakor kdaj koli prej. Spodbuja nas, moli za nas, še posebej moli za vas in nam kaže pot, po kateri moramo hoditi, vodeni s to modrostjo križa.
»Učenec ni nad učiteljem; dovolj je, da je učenec kakor njegov učitelj.«
To so spet besede našega Gospoda.
In vendar so pred osemintridesetimi leti obsodili svetnika.
Veselite se in radujte
Ali naj torej pričakujemo kaj drugega?
Ali naj nas bo strah?
Ali naj bomo vznemirjeni?
Vprašanje je tako pomembno, da bom ponovno prepustil besedo našemu Gospodu. On sam vam odgovarja:
»Blagor vam, kadar vas bodo sramotili, preganjali in po krivem govorili vse hudo zoper vas zaradi mene, zaradi mojega kraljevanja, zaradi mojih pravic, zaradi mojega zakona, zaradi moje vere in zaradi mojih zapovedi.«
»Veselite se in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.«
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Amen.
