Ob vsakem pomembnejšem dogodku, povezanim z Bratovščino sv. Pija X., se znova pojavi ista zgodba. Po škofovskih posvečenjih 1. julija 2026 je več spletnih strani in družbenih omrežij ponovno začelo širiti domnevno »prerokbo« patra Pija, v kateri naj bi nadškofu Marcelu Lefebvru napovedal, da bo nekoč nepokoren papežu in da bo povzročil razkol v Cerkvi.
Čeprav je ta pripoved predstavljena kot neizpodbiten dokaz, v resnici nima nobene resne zgodovinske podlage. Njen izvor je kasnejši, vir skrajno vprašljiv, njen edini domnevni očividec je strokovnjakom za življenje patra Pija popolnoma neznan, predvsem pa jo je nadškof Lefebvre sam leta 1990 v lastnoročno podpisanem pismu odločno zanikal.
Resnično srečanje
Nihče ne zanika, da se je nadškof Marcel Lefebvre srečal s patrom Pijem. Srečanje je potekalo 27. marca 1967, na velikonočni ponedeljek, v San Giovanni Rotondu.
Kot generalni predstojnik Kongregacije Svetega Duha je nadškof Lefebvre prišel prosit slavnega kapucina, naj moli za izredni generalni kapitelj spiritancev, ki so ga pripravljali zaradi aplikacij reform Drugega vatikanskega koncila.¹ Tako imenovani aggiornamento je bil tedaj obvezen za vse redovne ustanove, nadškof pa se je že bal hudih posledic, ki bi jih te spremembe lahko prinesle.
Ta skrb patru Piju ni bila tuja. Malo pred tem ga je tudi generalni predstojnik kapucinov prosil, naj moli za generalni kapitelj svojega reda, katerega naloga je bila pripraviti nova redovna pravila. Po pričevanju več očividcev je sveti redovnik ostro odgovoril:
»To niso nič drugega kot prazne besede in razdejanje!«
Ko je pozneje izvedel, da pripravljajo nova pravila reda, naj bi znova izrazil svojo bolečino in vzkliknil:
»Kaj vendar počnete v Rimu? Kaj pripravljate? Hočete spremeniti celo pravilo svetega Frančiška!«²
Srečanje med nadškofom Lefebvrom in patrom Pijem pa je bilo zelo preprosto. Nadškofa sta spremljala pater Barbara in brat Félin, spiritanski redovnik, medtem ko je pater Pij ob pomoči dveh kapucinov odhajal proti spovednici.
Ko je nadškof Lefebvre na kratko pojasnil razlog svojega obiska in prosil patra Pija, naj moli za spiritanski kapitelj, ga je nato prosil še za blagoslov.
Pater Pij pa mu je z globoko ponižnostjo odgovoril:
»Ne, gospod nadškof, vi morate blagosloviti mene!«
Nadškof Lefebvre mu je zato podelil škofovski blagoslov, pater Pij je poljubil njegov škofovski prstan in nadaljeval pot proti spovednici.
Ta trenutek je ovekovečila danes že znamenita fotografija.
Čeprav o samem srečanju ni nobenega dvoma, pa vsebina domnevnega »preroškega pogovora« temelji izključno na poznem pričevanju, ki ga ne potrjuje noben drug vir, poleg tega pa ga je sam nadškof Lefebvre izrecno zanikal.
Zgodba, ki se je pojavila šele šestnajst let pozneje
Pripoved o domnevni prerokbi je bila prvič javno objavljena šele leta 1983, torej šestnajst let po dogodku in petnajst let po smrti patra Pija.
Objavljena je bila 23. aprila 1983 v reviji La Domenica del Corriere, kjer je Pier Carpi trdil, da je zgodbo slišal od profesorja Bruna Rabajottija, ki ga je predstavil kot neposrednega očividca dogajanja.
Vendar noben dokument iz leta 1967 tega pogovora ne omenja. Nobena neodvisna priča ga ne potrjuje. Nihče izmed znanih sodelavcev patra Pija ga ne omenja. Predvsem pa se je zgodba pojavila šele tedaj, ko je bil spor med nadškofom Lefebvrom in Rimom že dobro znan širši javnosti.
Že samo to dejstvo zahteva največjo previdnost.
Nezanesljivi viri
Že osebnosti avtorjev te zgodbe dodatno potrjujeta upravičenost teh pomislekov.
Pier Carpi ni bil ne cerkveni zgodovinar ne strokovni življenjepisec patra Pija. Bil je plodovit pisatelj, vendar je zaslovel predvsem po delih o ezoteriki, okultizmu, skrivnih družbah, teozofiji in domnevnih prerokbah. Njegovo ime se pojavlja tudi na seznamih, povezanih s prostozidarsko ložo P2, čeprav je sam zanikal, da bi bil njen član.
Prav tako vzbuja številna vprašanja tudi domnevni očividec Bruno Rabajotti. Strokovnjaki za patra Pija ne najdejo nobene sledi o tem skrivnostnem »najljubšem duhovnem sinu« izven knjig, v katerih sam pripoveduje svoje spomine. Nihče izmed dejanskih najbližjih duhovnih sinov patra Pija ga, kolikor je znano, ni nikoli omenjal.
Pričevanje, polno neverjetnih trditev
Leta 1987 je v Italiji izšla knjiga Il segreto di Padre Pio (Skrivnost patra Pija) Franca Fedeja, ki na približno tridesetih straneh objavlja celotno pričevanje, pripisano Brunu Rabajottiju.
Ob branju tega besedila naletimo na številne trditve, ki jih ni mogoče uskladiti s katoliškim naukom.
Rabajotti patru Piju med drugim pripisuje misel, da dar govorjenja jezikov ni nadnaravna karizma, ki jo Bog izjemoma podeli posameznikom, ampak sposobnost, dostopna vsakomur, ki zna »govoriti jezik duha«.
Prav tako mu pripisuje izjave, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da se človek lahko na neki način »sam odreši« ali »sam ozdravi« zgolj z doseganjem notranjega ravnovesja.
Strokovnjaki, ki so pripravljali postopek za beatifikacijo patra Pija, se niso pustili zavesti. Tega pričevanja nikdar niso vključili med uradne dokumente postopka.
Odgovor nadškofa Lefebvra
Ker se je ta zgodba še naprej širila, je nadškof Lefebvre 8. avgusta 1990 osebno odgovoril enemu izmed duhovnikov Bratovščine, ki ga je vprašal, kaj naj si misli o tej domnevni prerokbi.
Sledi njegovo pismo.
»To obrekovanje, ta popolna izmišljotina, že več let kroži po Italiji. Večkrat sem jo že zanikal, toda laži težko umrejo. V članku iz revije, katere fotokopijo ste mi poslali, ni niti ene same resnične besede.
Srečanje, ki je potekalo po veliki noči leta 1967, je trajalo dve minuti. Spremljala sta me pater Barbara in brat Félin, spiritanski redovnik. Patra Pija sem srečal na hodniku, ko je ob podpori dveh kapucinov odhajal proti spovednici.
V nekaj besedah sem mu pojasnil namen svojega obiska: prositi ga, naj blagoslovi Kongregacijo Svetega Duha, ki se je pripravljala na izredni generalni kapitelj, kakor vse redovne skupnosti tistega časa, pod znamenjem aggiornamenta – kapitlja, za katerega sem se bal, da bo povzročil velike težave.
Tedaj je pater Pij vzkliknil: »Jaz naj blagoslovim nadškofa? Ne, ne! Vi morate blagosloviti mene!«
Podelil sem mu škofovski blagoslov. Poljubil je moj škofovski prstan in nadaljeval pot proti spovednici.
To je bilo vse. Nič več in nič manj.
Da si nekdo izmisli zgodbo, kakršno ste mi poslali, je potrebna naravnost satanska domišljija in resnična volja do laganja. Njen avtor je sin očeta laži.
Hvala, ker ste mi dali priložnost, da sem lahko še enkrat postavil na svoje mesto preprosto resnico.
Prisrčen pozdrav v Kristusu in Mariji.
✠ Marcel Lefebvre
Jasnost tega zanikanja ne dopušča nobenega dvoma. Nadškof Lefebvre to zgodbo označuje za »obrekovanje«, »popolno izmišljotino« in »laž«.
Legenda, ki živi od ponavljanja
Kljub temu nedvoumnemu zanikanju se je zgodba še naprej širila. Povzelo jo je več poljudnih del o patru Piju, zlasti v angleško govorečem svetu, kjer knjiga Padre Pio Gleanings domnevni pogovor objavlja brez vsakršne kritične presoje.
Kanonizacija patra Pija leta 2002 je tej legendi dala novo prepoznavnost, odtlej pa se redno pojavlja na različnih spletnih straneh in družbenih omrežjih. Škofovska posvečenja 1. julija 2026 so ji dala nov zagon in jo ponovno postavila v ospredje.
Laž lahko v nekaj trenutkih obkroži ves svet. Resnica pa včasih potrebuje več let, da pride na dan. Toda za tiste, ki jo iskreno iščejo, na koncu vedno zmaga.
Opombe
¹ Bernard Tissier de Mallerais, Bishop Lefebvre – A Life, Clovis, 2002, str. 391–392.
² Pričevanje patra Jeana, kapucina v Morgonu, v Lettre aux Amis de Saint François, št. 17, 2. februar 1999; Fideliter, št. 129, str. 52.
Viri: FSSPX USA – Radio Spada – FSSPX Actualités.
