Po mnenju nekaterih naj bi bilo javno opozarjanje na odstopanja sodobnega učiteljstva (na primer: blagoslavljanje homoseksualnih parov, obhajilo za ločene in ponovno civilno poročene, zanikanje Marijinega so-sredništva pri odrešenju itd.) povsem dopustno. Pri tem naj ne bi šlo ne za nepokorščino ne za neposlušnost ne za razkol.
Po drugi strani pa naj bi škofovsko posvečenje z namenom nadaljnjega opozarjanja na te iste zmote in ohranitve katoliške vere v njeni celovitosti pomenilo dejanje nepokorščine, neposlušnosti in razkola.
Najprej spomnimo, da tudi ne nezmotljivo učiteljstvo zahteva notranji in pobožni pristanek razuma in volje. Z drugimi besedami: ne zadoščata niti zgolj zunanja skladnost niti spoštljivi molk. Od vernikov se pričakuje, da se z razumom in voljo iskreno oprimejo tega, kar uči Apostolski sedež (prim. Pij IX., Quanta cura; Pij XII., Humani generis).
Res je, da obstajajo različne stopnje pristanka. Nezmotljivemu učiteljstvu dolgujemo pristanek vere, ki je absoluten in brezpogojen, medtem ko je pristanek, ki ga dolgujemo ne nezmotljivemu učiteljstvu, utemeljen na krepostih pokorščine in vere ter ni absoluten, ampak pogojen. Vendar gre v obeh primerih za pritrjevanje. Dejstva, da obstajajo različne stopnje pritrjevanja ni mogoče spremeniti v pravico do nestrinjanja.
Nestrinjanje z ne nezmotljivim učiteljstvom nujno pomeni nepokorščino papežu, saj pristanek, ki ga dolgujemo takšnemu učiteljstvu, temelji prav na krepostih pokorščine in vere. Obstaja pa primer, ko je dovoljeno ne pritrditi: »Kadar Cerkev z enako ali višjo avtoriteto odloči drugače.« (J. Salaverri, De Ecclesia Christi, Madrid, 1962, str. 707).
Prav pri vprašanju blagoslavljanja istospolnih parov, obhajila za ločene in ponovno poročene itd. pa je Cerkev v preteklosti že sprejela drugačno in dokončno odločitev. Zato je upravičeno kritizirati, tudi javno, dokumente učiteljstva, ki vsebujejo takšne zmote. Ne zato, ker bi bilo ne nezmotljivo učiteljstvo samo po sebi neobvezno, temveč zato, ker v tem konkretnem primeru ne more biti zavezujoče, saj nasprotuje stalnemu nauku Cerkve.
Ali torej Bratovščina počne kaj drugega?
Prav namen škofovskih posvečenj 1. julija je bil nadaljevati javno opozarjanje na zmote, navzoče v sedanjem učiteljstvu, in s tem ohraniti katoliško vero v vsej njeni celovitosti.
Želite dokaz?
Vsakič, ko je Bratovščina skušala doseči dogovor z Rimom, je bil odgovor vedno enak: sprejeti morate Drugi vatikanski koncil in pokoncilsko učiteljstvo ter prenehati javno kritizirati sedanje papeževo učiteljstvo in celo njegovo osebo (prim. dokumente, navedene v dodatku).
Želite nasprotni dokaz?
Nobena od ustanov, ki izvirajo iz Ecclesia Dei, v svojih uradnih dokumentih nikdar ni javno kritizirala odstopanj sedanjega učiteljstva. Edina skupnost, ki je to skušala storiti – Frančiškani Brezmadežne – je bila ukinjena.
Nekdo bo ugovarjal, da so bili nameni Bratovščine morda dobri, vendar cilj (zavrnitev zmot sedanjega učiteljstva) ne opravičuje sredstev (škofovskih posvečenj brez apostolskega mandata).
Vendar smo v prejšnjem članku (Ne razkolniki ne nepokorni) pokazali, da v sedanjih razmerah škofovsko posvečenje brez apostolskega mandata ne pomeni niti neposlušnosti, niti razkola, niti nepokorščine. Teologija je glede tega jasna – če jo človek seveda pozna.
don Daniele Di Sorco, FSSPX
Dodatek
»Novo besedilo doktrinalne izjave mora vsebovati odstavek, v katerem podpisniki izrecno izjavijo, da sprejemajo nauk Drugega vatikanskega koncila in pokoncilskega obdobja ter mu priznavajo stopnjo strinjanja, ki mu pripada. Člani Duhovniške bratovščine sv. Pija X. morajo priznati ne le veljavnost, ampak tudi dopustnost obreda svete maše in zakramentov po bogoslužnih knjigah, razglašenih po Drugem vatikanskem koncilu.«
(Pismo kardinala Müllerja škofu Fellayu, 6. junija 2017)
»Obljubljam zvestobo Katoliški Cerkvi in rimskemu papežu, vrhovnemu pastirju Cerkve, Kristusovemu namestniku, nasledniku blaženega Petra v njegovem prvenstvu in voditelju zbora škofov, tako da se bom vzdržal vsake javne izjave, ki bi bila v nasprotju z njegovo osebo ali njegovim učiteljstvom (prim. kan. 1373 in 1365 ZCP).«
(Dikasterij za nauk vere, Postopek za spravo duhovnikov in laikov Duhovniške bratovščine sv. Pija X., 2. julij 2026)
Vir: FSSPX Italia – FSSPX Actualités
Slika: Robert Boyer – Unsplash
