2. julija 2026 je kardinal Víctor Manuel Fernández, prefekt Dikasterija za nauk vere, podpisal odlok o »izobčenju«, ki je prizadel škofe, ki so dan prej v Écônu podelili škofovsko posvečenje, in novo posvečene škofe. Ironično je videti, da je ta odlok podpisal prelat, ki je 27. januarja med plenarnim zasedanjem svojega dikasterija pozival k »intelektualni, duhovni in teološki ponižnosti«.
Tam je obsodil »absolutiziranje samega razuma ali nekaterih moralnih meril, ki bi lahko vodila do hudih zlorab«. Med primeri, ki jih je navedel, so bili inkvizicija, svetovni vojni in holokavst.
6. julija je Pedro Gómez Carrizo v članku, objavljenem na InfoVaticana, trdil, da je odlok, ki ga je podpisal kardinal Fernández, v prvi vrsti pomenil neuspeh Leona XIV. Svoje ogorčenje je izrazil povsem upravičeno:
»Da takšna osebnost zagovarja izobčenje v imenu čistosti cerkvenega občestva, je preprosto vrhunec absurda. Vrhunec absurda je zato, ker je eden od vidikov, ki najbolj ločujejo izobčene od tistih, ki izobčujejo, prav to, da prvi obsojajo, kako so drugi svojim dejanjem odvzeli vsak pomen.«
Z drugimi besedami: kako nesmiselna so postala njihova dejanja.
Da bi natančneje pokazal, kaj je danes ostalo od nauka vere, za katerega je odgovoren kardinal Fernández, nadaljuje:
»Nauk je komajda kaj več kot poročilo, ki ga napiše delovna skupina in je vedno odvisno od konteksta; morala se je postopoma raztopila v tem usmiljenju brez sodbe, ki spremlja grešnika, pri tem pa pazi, da mu ne bi bilo neprijetno; bogoslužje že desetletja trpi zaradi ustvarjalnosti po župnijah; Nemčija si že leta prizadeva za razkol po majhnih korakih, kitajska komunistična partija pa posvečuje škofe; rimska kurija postavlja kardinale v službo redovnic, ki vodijo dikasterije, medtem ko se istospolne pare blagoslavlja pod pogojem, da se ne moli v latinščini; pastoralna skrb ni več v tem, da bi duše vodila k resnici, temveč da doktrinalno tableto prevleče, dokler je popolnoma ne skrije, sinodalnost pa je omogočila, da so se stara krivoverstva ponovno rodila, bleščeča, naravnost iz ene same seje brainstorminga.«
Pedro Gómez Carrizo postavlja vprašanje, ki si ga zastavlja vsakdo:
»Kako lahko Rim pričakuje, da se bo njegovo izobčenje vzelo resno, potem ko si je desetletja prizadeval dokazovati, da je mogoče vse – ali skoraj vse – omiliti, postaviti v kontekst, se o tem pogajati, tolerirati, na novo razlagati ali blagosloviti z opombo pod črto [op. ur.: aluzija na Amoris laetitia, kjer je prejem obhajila za ločene in ponovno poročene katoličane dovoljen v preprosti opombi pod črto]? Rim sam skozi desetletja razvrednotil jezik, s katerim zdaj želi soditi. Ne bi smelo presenetiti, da njegova ‘tekoča’ teologija ne naredi vtisa.«
Skratka, nadaljuje, »Rim je ustvaril izjeme na vse strani za najbolj nesprejemljive primere, pred Écône pa je postavil nepremostljivo pregrado. Ta ‘selektivnost izjem’ razkriva pomanjkljivosti oblasti: pri Nemčiji je vse proces; pri Écônu je absolutna pregrada. Pokoncilska Cerkev je končno odkrila, da pekel ni prazen, vendar tam vidi samo privržence nadškofa Lefebvra. Ti otroci so edini, ki jim je dan kamen, kadar prosijo za kruh.«
Nato se Pedro Gómez Carrizo obrne k človeku, v imenu katerega je kardinal Fernández podpisal ta odlok, k Leonu XIV.:
»Ko je hotel nastopiti kot porok občestva, se je papež Prevost znašel kot dedič razsipne avtoritete. Podedoval je Rim, ki se je navadil tolerirati nevzdržno, potem ko pa je to občutljivo nalogo zaupal človeku, ki predstavlja najhujši doktrinalni odklon, se je odločil pri Écônu odgovoriti z najstrožjim ukrepom, čeprav so bile njegove lastne besede že javno prezrte.«
»Ne da bi vzpostavil red, je ugotovil, da ga ni uspel uveljaviti. Če je podpis Tuchov [op. ur.: domači vzdevek kardinala Fernándeza], je neuspeh Leonov XIV. […] Pokazati moč oblasti je lahko; vendar se ne zdi, da je to najboljši način za ponovno pridobitev avtoritete. Kajti veliko težje je ljudi prepričati, da je skrb Duhovniške bratovščine sv. Pija X. izvirala iz nevzdržne nediscipline in ne iz resnične in svete potrebe, izpolnjene v Božjo slavo, v dobro duš in za posvečenje njenih članov in vernikov, ki so zdaj izobčeni ali jim je z izobčenjem po krivici zagroženo.«
Nepravoverni nauk prefekta Dikasterija za nauk vere
Da bi v celoti razumeli paradoksalno – če ne kar nenavadno – naravo odloka o izobčenju, ki ga je podpisal kardinal Fernández, je koristno spomniti na nekatere vidike njegove kariere, ki se je začela pod Frančiškom in se zvesto nadaljevala pod Leonom XIV.
Ko ga je Frančišek leta 2023 imenoval na čelo Dikasterija za nauk vere, je argentinski blog The Wanderer upravičeno spomnil na Tuchovo pridigo, v kateri je izjavil:
»Ne da bi se tega zavedala, je Cerkev skozi stoletja razvila nauk, poln razvrstitev, ki je določal: a) samo krščeni, ki so v Božji milosti, smejo prejemati obhajilo, tisti, ki so v stanju smrtnega greha, pa ne; b) samo tisti, ki se kesajo svojih grehov in izražajo namen, da bodo poboljšali svoje življenje, lahko prejmejo zakramentalno odvezo. To je nekaj strašnega … Toda na srečo je bilo to v preteklosti, zdaj pa imamo papeža Frančiška.«
Ta »pastoralna« popustljivost velja za vse (todos, kakor je dejal Frančišek) … razen za duhovnike in vernike tradicionalne Cerkve.
Kardinal Fernández je zelo dobro vedel, kaj papež Frančišek od njega pričakuje, saj je to jasno povedal že ob njegovem imenovanju na čelo Dikasterija za nauk vere v pismu z dne 1. julija 2023, ki je bilo pravzaprav nekakšen program njegovega delovanja:
»Dikasterij, ki mu boste načelovali, se je v drugih časih zatekal k nemoralnim metodam. To so bili časi, ko se je namesto spodbujanja teološkega znanja preganjalo morebitne doktrinalne zmote. Od vas nedvomno pričakujem nekaj povsem drugega.«
Razen seveda pri tako imenovanih »predkoncilskih« katoličanih …
Tucho dolguje vse papežu Frančišku, čigar pokorno – celo hlapčevsko – pero je bil pri pisanju Amoris laetitia (19. marca 2016), ki je v posameznih primerih dovolila prejem svetega obhajila civilno ponovno poročenim ločencem, in pri Fiducia supplicans (18. decembra 2023), ki je dovolila blagoslavljanje neregularnih in istospolnih parov.
Ena podrobnost ni ušla najpozornejšim opazovalcem v Rimu: Frančiškovo skrito pero ni napisalo le velikega dela Amoris laetitia, ampak je vanjo vključilo tudi cele odlomke iz njegovih lastnih člankov, zlasti glede vprašanja ločenih in ponovno poročenih. Skratka: papež je prepisoval Tucha, Tucho pa je prepisoval samega sebe.
Še preden je bil Frančišek povzdignjen na Petrov sedež, je Bergoglio razmišljal, Fernández pa pisal. Leta 2007 je končni dokument plenarnega zasedanja Latinskoameriške škofovske konference (CELAM) v Aparecidi, za katerega je bil odgovoren kardinal Bergoglio, razkril to tesno sodelovanje.
Kot papež se je Frančišek na ta dokument večkrat skliceval in celo izražal navdušenje: kadarkoli je bila izrečena beseda Aparecida, je dajal vtis, da ta dokument šteje za svoj najpomembnejši programski dosežek. Pomembno je vedeti, da je dokument iz Aparecide napisal Fernández, seveda v skladu z Bergoglievimi željami in navodili.
Tuchova vnema se je pokazala že vnaprej. Leta 2018 je Frančišek Fernándeza imenoval za nadškofa La Plate, druge največje škofije v Argentini. Eno njegovih prvih dejanj je bilo, da je v svoji škofiji začasno odpravil motuproprij Summorum Pontificum. Pravega razloga za to ni navedel. Njegovo stališče bi lahko povzeli v enem stavku: »Katoličani ne potrebujejo tradicionalnega obreda in Cerkev ne potrebuje katoličanov, navezanih na izročilo.«
Julija 2021 je Frančišek razveljavil motuproprij Janeza Pavla II. Ecclesia Dei (1988) in Benedikta XVI. Summorum Pontificum (2007) ter ju nadomestil z Traditionis Custodes, ki je močno omejil obhajanje tradicionalne latinske maše. Argentinski kardinal je s svojim dejanjem le vnaprej udejanjil odločitev, ki jo je argentinski papež že dolgo načrtoval.
Sporen avtor
Prelat, ki je za svojega učitelja in dobrotnika uporabljal skrito pero, njegovih dokumentov sicer ni podpisoval; je pa dejansko podpisal dve sporni deli, ki ju je skrbno odstranil iz svoje uradne biobibliografije: Sáname con tu boca: El arte de besar (Ozdravi me s svojimi usti: umetnost poljubljanja, 1995). Knjiga mu je prinesla vzdevek Besuqueiro (Poljubljevalec), sam Tucho pa jo je predstavil takole:
»Govoril bom o tem, kaj ljudje čutijo, ko se poljubljajo. Da bi to naredil, sem se veliko pogovarjal z ljudmi, ki imajo na tem področju veliko izkušenj, pa tudi z mnogimi mladimi, ki se učijo poljubljati na svoj način … Upam, da bodo te strani pomagale bolje poljubljati in da bodo ljudi spodbudile, da v poljubu sprostijo najboljše iz sebe …«
Drugo delo, ki je izpuščeno iz njegove bio-bibliografske predstavitve, je La pasión mística: espiritualidad y sensualidad (Mistična strast: duhovnost in čutnost, 1988). Ta razprava o mistično-čutnih izkušnjah je avtorju prinesla še en vzdevek: Tucho besame mucho (Tucho, veliko me poljubljaj), kar je sklicevanje na tango, ki ga je leta 1932 napisala mehiška pianistka Consuelo Velázquez.
Pod krinko »duhovnih« razlogov knjiga podrobno analizira nemistične ekstaze, tako moške kot ženske, in gre celo tako daleč, da legitimira homoseksualne odnose ter trdi, da niso greh. Tako na primer pravi:
»To na primer ne pomeni, da bo homoseksualec nujno prenehal biti homoseksualec. Spomnimo se, da lahko Božja milost obstaja skupaj s slabostmi in tudi z grehi, kadar obstaja zelo močna pogojenost. V takem primeru lahko oseba počne objektivno grešna dejanja, vendar za njih ni kriva in ne izgubi Božje milosti.« [str. 80]
Z drugimi besedami: homoseksualci lahko počnejo objektivno grešna dejanja, vendar zanje niso krivi. Tu že najdemo namig na tisto, kar bomo pozneje našli v Fiducia supplicans: homoseksualni odnosi, čeprav objektivno grešni, naj ne bi bili nujno krivdni. To je stališče prefekta Dikasterija za nauk vere, branitelja katoliške pravovernosti.
Zagovornik »postopne morale«
Tucho, teoretik gradualizma, je nekoč dejal:
»Krščanski zakon je čudovit ideal, toda ko govorimo o gradualizmu, moramo upoštevati konkretno stvarnost ljudi, ki tega ideala ne morejo doseči, zato moramo imeti v mislih kategorijo »mogočega dobrega«, ki jo je papež Frančišek priklical v Evangelii Gaudium, h kateremu moramo težiti, tudi če pri tem tvegamo, da si umažemo roke v blatu ulice.«
Kot upravičeno ugotavlja The Wanderer:
»Tuchova teologija se zdi zmedena. Milosti ne pridobivamo postopoma: ali jo človek prejme ali pa je ne; ali jo ima ali pa je nima; ali jo najde ali pa jo izgubi. Kristjan je bodisi v stanju milosti bodisi v stanju greha. Katoliška teologija nikdar ni učila, da je mogoče biti postopoma v stanju milosti: napol milost ali četrt milosti za zdaj nista običajni merili.«
V argentinskem časniku La Nación Tucho pod geslom enakosti zagovarja bolj »vključujočo« družbo: ne glejmo idej ali spolnih usmerjenosti. Fratelli tutti! Vsi smo bratje … »V drugih časih,« zaključuje The Wanderer, »bi te teze njihovega avtorja pripeljale naravnost do odstavitve. V sedanjih okoliščinah pa so ga pripeljale naravnost na mesto varuha katoliškega nauka.«
Kako se torej ne bi mogli vprašati glede kardinala Fernándeza: Zakaj je prefekt Dikasterija za nauk vere? Kako lahko Leon XIV. dovoli, da ostaja na tem položaju? Kdaj bo odstavljen?
Viri: InfoVaticana / Wanderer / Aldo Maria Valli / DICI št. 471 – FSSPX.Actualités
