Odgovor don Giuseppeju Russu in zahvala prijatelju
Potekala je obsežna in prijateljska javna razprava med profesorjem Danielejem Trabuccom in bralcem Andreom Mondinellijem, inženirjem in vernikom FSSPX, o škofovskih posvečenjih Bratovščine sv. Pija X. ter o stanju nuje. Razprava je nato spodbudila tudi odziv don Giuseppeja Russa. Prispevek Andree Mondinellija z veseljem in zadovoljstvom objavljamo, ker preprosto razloži stvari s perspektive razgledanega našega vernika. Da ne bomo objavljali vsega, kar pravi Trabucco, dajemo v povzetku njegov pogled, ki je v svojem bistvu indultističen, don Russa pa ne bomo povzemali, ker Mondinelli to že stori v svojem odgovoru. Trabucco tradicionalno mašo doživlja estetsko kot lepo, če je pa ni v indultističnem smislu, se brez težav udeleži novus orda.
- Trabucco, ki ni ne teolog ne cerkveni pravnik, temveč laik in univerzitetni profesor prava, škofovsko posvečenje brez papeškega mandata ne obravnava zgolj kot vprašanje dopustnosti posameznega dejanja. Po njegovem gre za dejanje, ki zaradi svoje narave posega v vidno in pravno ureditev Cerkve, zato ga ni mogoče preprosto razložiti z razlikovanjem med potestas ordinis in potestas regiminis – oblastjo svetega reda in oblastjo vladanja.
- Stanje nuje po njegovem lahko opraviči posamezno izredno dejanje, ne more pa ustvariti trajne izjeme od običajne cerkvene ureditve.
- Po njegovem FSSPX iz stanja nuje prehaja k samostojno določeni pravici, da opravlja dejanja, ki jih redna cerkvena ureditev ne dopušča, s čimer naj bi nastajala nevarnost vzporedne oziroma konkurenčne oblasti.
- Njegov temeljni poudarek je vidna edinost Cerkve: Izročila po njegovem ni mogoče ločiti od konkretne Cerkve in njene hierarhične ureditve.
- Poleg tega zahteva dokaz, da je stanje nuje tako splošno in tako hudo, da bi lahko upravičilo takšen izredni ukrep; posamezne zlorabe ali pomanjkljivosti po njegovem same po sebi niso dovolj.
Zadeve so tu torej jasne, don Russo pa je tipični konservativni duhovnik, ki skuša združiti nezdružljivo. Preidimo na sam članek Mondinellija.
Zahvala don Russu in Danieleju Trabuccu
Don Giuseppeju Russu se zahvaljujem za njegove zapise, ki imajo redko odliko, da razpravo kvalitativno dvignejo, namesto da bi jo zaprli, in da za izmenjavo mnenj s prijateljem Danielejem Trabuccom prepoznajo vprašanje, ki sega daleč onkraj samih škofovskih posvečenj. Zahvaljujem se tudi njemu, Danieleju, ki mi je v teh tednih izkazal čast z zahtevnim in poštenim pogovorom: v marsičem se ne strinjava in prav zato mu pripada tista iskrena hvaležnost, ki jo dolgujemo pravim prijateljem, s katerimi se lahko resno pogovarjamo, ne da bi zaradi tega trpelo medsebojno spoštovanje.
Don Russo pravilno ugotavlja, da odločilno vprašanje ni, kdo od naju ima prav. S tem se strinjam in rad bi naredil korak v smer, ki jo nakazuje. Resnično vprašanje, ki je temelj vsaki ekleziološki razliki in je pred njo, je osupljivo preprosto: kako danes neokrnjeno prenašati vero na otroke?
To ni akademsko vprašanje. To je zelo resnična in nadvse resna težava, pred katero se znajdeta vsak katoliški oče in vsaka katoliška mati. Nihče ga ne more razglasiti za nelegitimno – ne oblast, ne teolog ne vernik –, kajti gre za prvo dolžnost, ki izhaja iz same vere in za katero bo vsak katoliški starš odgovarjal Bogu na sodni dan.
S kakšnega položaja govorim
Na tem mestu moram o sebi povedati nekaj resničnega, ne zato, da bi sebe postavljal v središče, ampak da povem, s kakšnega vidika govorim. Nisem akademski učenjak, kakršen je Trabucco. Sem oče treh hčera in imam težko dolžnost, da jim izročim neokrnjeno vero, ki sem jo prejel. Po poklicu sem inženir in inženirski način razmišljanja človeka ne vodi k temu, da bi samo opazoval problem, ampak k temu, da bi ga rešil: ko pred seboj vidi konstrukcijo, ki se podira, se ne sprašuje, ali je razprava o njej elegantna, ampak išče način, kako jo utrditi.
Da bi našel rešitev za svojo težavo, sem moral preučevati stvari daleč onkraj tega, kar bi zahteval moj življenjski stan. Tega ne pravim iz hvalisanja, saj bi bilo to smešno, ampak zato, da pojasnim razliko med svojim pogledom in pogledom učenjakov: njihov pogled se upravičeno obrača k razumevanju težave; moj se mora zaradi nuje obračati k njeni rešitvi, ker moje hčere odraščajo in jim je treba vero izročiti zdaj, ne takrat, ko bo teologija razrešila svoje napetosti. Čas načel je dolg; čas otroštva je kratek.
Pokorščina, izročilo in preudarnost
Tu bi rad sprejel to, kar don Russo pove z besedami, s katerimi se strinjam: da ne smemo izbirati med Izročilom in oblastjo, med vestjo in občestvom, ampak ju moramo držati skupaj v živem nadaljevanju, s ponižnostjo.
To je res. Toda ta sposobnost, da stvari držimo skupaj, ima natančno določeno ime, ki ga dobro pozna izročilo, in to ni nekakšno splošno ravnotežje: to je preudarnost (tudi umnost ali razumnost, a mi bomo ohranili ta povedni izraz, op. prev.), ki je prav zato najbolj človeška med krepostmi.
Ne preudarnost v današnjem izrojenem pomenu, kot sposobnost izogibanja tveganjem in neizpostavljanja, ampak klasična preudarnost Aristotela in svetega Tomaža: pravilno urejen razum, ki usmerja človekovo delovanje, krepost, ki splošna načela uporablja v konkretnem dejanju tukaj in zdaj. To je krepost, ki v posameznem primeru razločuje, kaj je treba storiti, zato so jo imenovali voznik drugih kreposti, tisti, ki jih vodi in usklajuje.
V majhni, a veliki knjigi Marcela De Corteja O preudarnosti – najbolj človeški med krepostmi, ki jo je izdala založba Edizioni Piane (založba italijanskega okrožja, op. prev.), ta pokaže nekaj, kar osvetljuje prav našo razpravo: moderna je preudarnost nadomestila z vestjo.
Objektivnost preudarnosti, ki je razum, urejen glede na stvarnost, je od Kanta dalje nadomestila subjektivnost posameznikove vesti, ki je bila povzdignjena v edinega razsodnika dobrega in zla. To je, ugotavlja De Corte, izvor sodobnega moralnega kaosa.
Tu bi rad razrešil nesporazum, ki je spremljal ves pogovor s prijateljem Trabuccom. Ta se – načeloma upravičeno – boji, da sklicevanje na vest pomeni njeno povzdigovanje v suvereno oblast, v samostojni vir avtoritete. Toda tega ne zahtevam, temveč prav nasprotno.
Subjektivne vesti ne postavljam nasproti stvarnosti; sklicujem se na preudarnost, ki je objektivna in ki jo De Corte prav zato postavlja nasproti vesti, kakor jo razume moderna doba. Vest, o kateri govorim skupaj s kardinalom Caffarro, ki bere Newmana, je suverena samo zato, ker je podložna; je poslanka, ne kraljica: norme ne ustvarja, ampak jo prejme in jo uresniči. Z eno besedo: je preudarnost v dejanju.
In preudarnost, uči De Corte, ni omahovanje niti odlašanje: je razum, trdnost, odločnost, zavračanje vsake subjektivnosti. Zato držati stvari skupaj, o čemer govori don Russo, če gre za pravo preudarnost in ne za plašnost, ne pomeni opazovati napetosti, ampak zahteva dejanje.
Kdor bi v imenu ravnovesja v nedogled odlagal prenos vere na otroke, bi ravnal nepreudarno, kajti preudarnost vključuje tudi to, da ne odlagamo dobrega, ki ga je treba storiti zdaj.
Preudarnost in zdrava pamet
Preudarnost tudi sicer ne deluje sama: ima svoje pomožne kreposti. Med njimi je zdrava pamet, ki ni vsakdanji občutek nepoznavalcev, ampak je v tomističnem izročilu, ki jo je povzdignilo v teologijo, prava krepost v službi preudarnosti, tista, ki v običajnih okoliščinah dojema pravilno presojo.
Kadar pa okoliščine niso običajne, kadar vihar povzroči, da pravila mirnega morja ne zadoščajo več, ima preudarnost na voljo višjo presojo, ki jo izročilo imenuje z grško besedo gnome: sposobnost povzpeti se k višjim načelom in razločiti, kdaj bi dobesedna uporaba norme izdala duha pravičnosti in dobro, ki mu mora sama norma služiti.
Če je zdrava pamet vodilo za plovbo po mirnem morju, je gnome sposobnost, ki omogoča krmarjenje v viharju.
Preudarnost je s svojimi spremljevalnimi krepostmi od nekdaj krepost tistega, ki vlada, in v tem primeru prav očeta, ki vodi svojo hišo in jo ureja glede na njen cilj. To je krepost, ki jo potrebujem vsak dan za svojo nalogo.
Dve podobi
Dovolite mi, da to, kar razlikovanja povedo nekoliko težje, zaupam dvema podobama. Ponujam ju kot to, kar sta: prispodobi, ne dokaza. Njuna vrednost je v tem, da pokažeta, kje je za očeta srčika vprašanja.
Prva se nanaša na živo Izročilo, ki ga don Russo upravičeno brani in ki ga nikakor ne nameravam zanikati. Toda »živo« ima natančen pomen, ki ga je sveti Vincencij Lerinski za vedno določil: nauk napreduje eodem sensu eademque sententia, v istem smislu in z istim pomenom.
Sveti Vincencij je to razložil prav s podobo telesa, ki raste: otrok, ki postane odrasel, razvija svoje ude, vendar mu ne zrastejo štiri noge in tri roke, predvsem pa mu noben ud ne zakrni. Raste, vendar ostaja isti.
Po zanimivem naključju ima daritev svete maše štiri namene, kakor ima človek štiri ude: častilni, zahvalni, spravni in prosilni.
Če sta se od teh štirih namenov dva – spravni in zadoščevalni namen – dejansko skrčila v pridiganju in dojemanju vernikov, kakor dokumentiram v dodatku na koncu svojega prispevka, potem se vprašujem, brez polemike, vendar resno: ali lahko na tem področju še govorimo o živem Izročilu?
Telo, ki štiri ude zmanjša na dva štrclja, ni telo, ki je zraslo: je pohabljeno telo.
Resnična zvestoba živemu Izročilu pomeni ohraniti vse štiri namene in jih razvijati skupaj, ne pa dovoliti, da dva odpadata, nato pa izgubo imenovati napredek.
Dva namena, ki nista več izražena
Dva namena, ki nista več izražena, sta zgolj najbolj neposreden in preverljiv primer podobe, ki se v knjigi ponavlja na vseh ravneh življenja Cerkve, vedno iste: zakon ostane ohranjen v svojem besedilu, toda pravilo oziroma način njegovega uresničevanja se umakne.
Na ravni odrešenja se razlika med njegovim objektivnim vidikom – sadom, ki ga je Kristus pridobil za vse – in subjektivnim vidikom – uporabo tega sadu pri posamezniku po zakramentih – ne ohranja več jasno; človeka se nagiba k temu, da bi ga imeli za že dejansko odrešenega tam, kjer je še vedno potrebna milost.
Na ravni poslednjih reči nauk o sodbi, peklu in vicah ostaja zapisan v besedilih, vendar izgublja svojo težo; celo vstajenje mesa se razlaga bolj v smislu odnosa kakor telesa.
Na ravni Cerkve trditev, da je Cerkev Kristusova Cerkev, postane previdnejši in dvoumnejši subsistit in, pri katerem je sicer mogoča pravoverna razlaga, medtem ko se praktično pravilo razrahlja.
Na vsakem od teh področij zakon ostaja na svojem mestu, vendar je pravilo njegovega uresničevanja odstranjeno; dva namena maše sta le primer, pri katerem je to najlaže videti.
Druga podoba: katoliška šola
Druga podoba se nanaša na moje konkretno vprašanje, na vprašanje očeta.
Svoje hčere moram nujno zaupati katoliški šoli, ki je Cerkev, ker jih sam ne morem naučiti celotne vere in njenih zakramentov: potrebujem učitelje, torej duhovnike in škofe.
Predstavljajmo si, da so nosilci učiteljskih mest iz razlogov, o katerih se tukaj ni treba prepirati, prenehali celovito poučevati predmet.
In predstavljajmo si, da se pojavijo nadomestni učitelji, ki vedo, da so nadomestni, ne zahtevajo učiteljskega mesta zase, ga nočejo nikomur odvzeti in sami izjavljajo, da se bodo umaknili, ko se bodo redni učitelji vrnili k poučevanju.
Oče v teh nadomestnih učiteljih vidi možnost, da izpolni svojo dolžnost.
Toda tisti, ki ima oblast nad šolo, bi jim rad preprečil poučevanje, ker niso redni učitelji, in vpraša, kdo jim je dal pravico, da to počnejo.
To je v bistvu vprašanje, ki mi ga z vso ostrino postavlja prijatelj Trabucco.
Očetov odgovor je preprost: kadar poučevanja ni, je bistvo same šole v tem, da se snov prenaša naprej; in ta snov je za katoliško šolo vedno ista vera.
Kanonsko pravo ima za to ime, in to je tudi zadnja beseda njegovega Zakonika: salus animarum suprema lex – zveličanje duš je najvišji zakon, ki ureja vse druge zakone, postavljene v njegovo službo.
Vem, da prispodoba, kakor vsaka prispodoba, šepa, če jo pritiskamo v podrobnostih; ne trdim, da velja kot dokaz. Služi le temu, da pokaže eno samo stvar: šola obstaja zato, da poučuje, in braniti prazno učiteljsko mesto pred tistim, ki želi poučevati, pomeni dati naslov pred cilj, zaradi katerega naslov obstaja.
Kaj pomeni biti Cerkev v času krize?
Ostaja najgloblje vprašanje, ki ga postavlja don Russo, in ne bi se mu rad izognil. Kaj pomeni biti Cerkev, kadar menimo, da prehaja skozi krizo, ne da bi svojo razlago Izročila naredili za zasebno merilo, saj Izročilo ni last ene strani in resnica ne pripada nobenemu taboru? To je pravilno in s tem se strinjam. Toda prav zato stališče, ki ga zagovarjam, ni v tem, da bi si Izročilo prilastili, ampak da zanj prosimo sodbo tistega, ki ima oblast, da jo izreče. Kdor se postavi za gospodarja Izročila, ne prosi, naj mu ga kdo potrdi; kdor pa ga priznava kot skupni zaklad in ne kot svojo last, prosi Cerkev, naj o njem presodi, in njeno sodbo pričakuje.
To je Bratovščina storila, ko je 14. maja letos Svetemu očetu predložila preprosto Izjavo vere: ni je razglasila za svoje merilo, ampak jo je podvrgla papeževi sodbi in prosila, naj jo popravi, če je v zmoti. Ta izjava še vedno čaka na odgovor. Prav tu pa teološka ponižnost, h kateri don Russo upravičeno poziva, pokaže svoj pravi obraz.
Ponižen ni tisti, ki sodbo odloži in se pomiri z napetostjo, ampak tisti, ki svojo vero podvrže sodbi Cerkve in hkrati ne opusti svoje dolžnosti. Prava ponižnost ni v tem, da vprašanja ne postavimo, ampak da ga postavimo in pričakujemo odgovor, ne da bi zato odložili tisto, kar zahteva dolžnost. Čakati na sodbo Cerkve o nauku ne pomeni ostati nedejaven pred otroki, ki odraščajo: sodbo o enem pričakujemo, medtem pa izpolnjujemo tisto, kar zahteva drugo, kajti dolžnosti prenašanja vere ni mogoče odlagati. Kdor čaka, ne da bi deloval, bi v imenu potrpežljivosti izdal otroke; kdor deluje, ne da bi čakal, bi sebe postavil za razsodnika Izročila.
Preudarnost drži oboje skupaj: to, kar dela, podvrže sodbi, in ne odlaga tistega, kar mora storiti.
Sklep
Tako prihajam do sklepa, ki je tudi razlog, zakaj te vrstice nočejo ničesar zapreti, ampak odpreti. Verjamem, da si kljub različnim stališčem vsi želimo isto: da bi vera neokrnjena prišla do otrok in preprostega človeka. To želi don Russo, to želi Trabucco, to želi cerkvena oblast in to želim jaz. Zato vprašanje, s katerim sem se poslovil od svojega dragega prijatelja Danieleja, ni polemičen udarec, ampak vprašanje, ki nas povezuje in ga naslavljam na vse, najprej s srcem očeta in šele nato z razumom človeka, ki razpravlja: Kaj konkretno predlagamo, da bi ti otroci danes, medtem ko odraščajo, prejeli neokrnjeno vero? Katera župnija, katera škofija, katera skupnost jim lahko skozi čas zagotovi polno pravovernost telesa, ki raste skladno?
To ni retorično vprašanje. To je vprašanje, iz katerega je nastala moja raziskava in na katero si z vsem srcem želim, da bi kdo znal odgovoriti. Kajti tistega dne, ko bi bil ta odgovor dan in bi oče lahko z gotovostjo našel v rednih poteh neokrnjeno vero, ki jo lahko izroči svojim otrokom, bi bilo stanje nuje, ki ga danes z bolečino ugotavljam, končano. In nihče ne bi bil tega bolj vesel kakor jaz.
S hvaležnostjo don Russu in s prijateljskim spoštovanjem Danieleju.
Andrea Mondinelli
DODATEK
Štirje nameni svete maše in njihov obredni izraz obreda
Za pojasnitev vincencijanske prispodobe, predstavljene v besedilu, je primerno priklicati v spomin doktrinalni okvir, pri čemer kot primerjalno merilo vzamemo okrožnico Mediator Dei papeža Pija XII. (20. novembra 1947), ki je v celoti posvečena naravi svetega bogoslužja.
Štirje nameni evharistične daritve v Mediator Dei
Pij XII. uči, da ima maša, ki je nekrvava ponavzočitev daritve na križu, iste štiri namene: latreutični, torej češčenje in slavljenje Božjega veličastva; evharistični, to je zahvaljevanje; spravni, to je zadoščevanje in sprava ter odkup za grehe z darovanjem Očetu iste daritve kakor na Kalvariji; ter prosilni, to je prošnja in priprošnja za vsako dobrino, potrebno za zveličanje duše in telesa, vključno z živimi in mrtvimi. To so štirje nameni, ki jih je katoliški nauk vedno pripisoval sveti daritvi.
Kar javna oblika izraža in o čemer molči
Trditev, ki jo tu podajamo, se ne nanaša na nauk, ki ostaja, niti na namen zakonodajalca, o katerem ne sodim, ampak na preverljivo dejstvo: kaj javna oblika obreda izraža sama po sebi, zgolj z močjo besed.
V apostolskem pismu Desiderio desideravi (2022), ki predstavlja teološki temelj reforme, se ne pojavijo izrazi sprava, zadoščevanje, poprava, zadostitev v teološkem pomenu niti Božja pravičnost ali pokora v daritvenem pomenu; beseda greh se pojavi samo v povezavi s spokornim dejanjem in krstom, nikdar kot namen mašne daritve.
Prav tako se v zvezi z mašo ne pojavljajo priprošnja, vice, duše umrlih; poslednja razsežnost je omejena na pričakovanje Gospodove vrnitve, brez omembe priprošnje za umrle.
To so preverljiva umanjkanja, beseda za besedo, ne vtisi.
Ker je Traditionis custodes (2021) določil, da so prenovljene bogoslužne knjige edini izraz lex orandi rimskega obreda, iz tega sledi, da javna in redna oblika molitve Cerkve sama po sebi ne izraža več spravnega in prosilnega namena ter da vernik, ki sledi temu obredu, teh namenov ne more več moliti zgolj z močjo besed.
Nauk o štirih namenih ostaja v priročnikih; toda dva od njih v javni obliki nista več izražena.
In po starodavnem načelu, ki povezuje molitev z vero, lex orandi, ki o dveh namenih molči, pripravlja lex credendi, ki ju pozabi.
Po merilu svetega Vincencija Lerinskega pristni razvoj ohranja vse ude in jih razvija skupaj, eodem sensu eademque sententia; tu pa v sami obliki dva od teh udov nista več izražena.
Prizor, ki pojasnjuje, kaj pomeni moč besed
Ker pri zakramentih oblika ni zunanji okrasek, ampak sestavni del znamenja, si pomagajmo s podobo.
Predstavljajmo si dva prizora, v katerih moški neko žensko zaprosi za roko.
V prvem je oblečen v primerno obleko, kleči na enem kolenu in gleda samo njo: prošnja je resna in prizor sam po sebi pove, kaj želi.
V drugem izgovori popolnoma iste besede, vendar je oblečen neurejeno in raztreseno: besede so iste, vendar to, kar prizor pove zgolj z močjo tega, kar vidimo in slišimo, ni več enoznačno; da bi vedeli, kaj v resnici misli, njegove besede niso več dovolj, ampak ga moramo vprašati.
Pri tem ne glejmo na notranjost obeh mož, ki je nihče ne more preiskovati, ampak samo na to, kar vsak posamezni prizor izraža z močjo svojega zunanjega značaja.
Če to prenesemo k oltarju, postane stvar jasna.
V starem obredu oblika daritve sama po sebi izraža spravni namen: brezmadežna hostija, darovana v zadoščenje za žive in mrtve; duhovnika ni treba vprašati, kaj namerava, kajti oblika to pove namesto njega.
V prenovljenem obredu besede večinoma ostajajo, toda oblika tega namena ne izraža več z isto močjo in se giblje v okviru zahvaljevanja; zato, da bi vedeli, ali je Daritev darovana v vseh štirih namenih, ni več dovolj pogledati obred, ampak moramo poznati namen mašnika.
Namen, ki ga je prej zagotavljala javna oblika, je tako prepuščen notranjemu področju mašnika, ki ga vernik ne vidi in ga ne more preveriti (tu pa je tudi težava, ki jo od nadškofa Lefebvra naprej izpostavlja Bratovščina – ker ne vemo, ali ima mašnik isti namen delati to, kar dela Cerkev, torej izvesti spravno in zadostilno daritev, ali je torej prepričan, da sveta maša je kalvarijska daritev na križu, ali ne, kar bi mašo naredilo neveljavno, op. prev.).
Obstaja še oteževalna okoliščina: drugi način je danes razglašen za edinega rednega, prvi pa se obravnava kot presežen; številni verniki sploh ne vedo več, da je prvi kdaj obstajal, zato nimajo primerjave, s katero bi lahko zaznali tisto, česar ni več.
Kdor prvega prizora nikdar ni videl, nazadnje verjame, da je drugi edini način, na katerega je mogoče izreči prošnjo.
