Božja previdnost vedno vodi duše dobre volje k spoznanju Resnice. Življenje Elizabete Hesselblad je temu priča.
Mlada deklica se je rodila 4. junija 1870 v kraju Fåglavik na jugozahodu Švedske. Njen oče August Robert je bil dobrosrčen in razumen človek z umetniškim čutom. Njena mati Karin je bila praktična, inteligentna in marljiva žena. Ta pobožni par je imel trinajst otrok; Elizabeta je bila deseta. Tako kot večina Švedov so bili tudi Hesselbladi luterani. Bili so verni ljudje in vsako nedeljo so hodili v cerkev. V tej družini je bil »Bog« vedno na prvem mestu!
Kljub trdemu delu in prizadevnosti – imeli so trgovino z živili – Elizabetini starši nikdar niso uspeli obogateti. Večkrat so se preselili v upanju, da bodo imeli v novem kraju več uspeha pri svojem poslu, vendar zaman. Tedaj je veliko Evropejcev bežalo pred gospodarskimi težavami Stare celine in odhajalo v Ameriko, kjer so želeli poskusiti srečo. Več prijateljev Hesselbladovih jih je vabilo, naj se jim pridružijo pri tej veliki pustolovščini, vendar so starši, navezani na deželo svojih prednikov, odklonili izselitev.
Služba bolnim v New Yorku
Revščina njene družine je Elizabeto že zelo mlado prisilila, da je začela iskati delo. Bila je družabna, vesela in uravnovešena najstnica. Pri štirinajstih letih je postala negovalka starejše žene v svojem kraju. Leta 1888 je starka umrla. Elizabeta, ki je pravkar dopolnila osemnajst let, se je nato odločila, da bo šla v Severno Ameriko. Zdelo se ji je, da bi lahko od tam svoji družini finančno bolje pomagala. Odšla je sama …
Na srečo so jo tam čakali prijatelji! V New York je prispela 9. julija 1888 in takoj začela delati v bolnišnici. To delo ji je kmalu omogočilo, da je finančno podpirala svojo družino na Švedskem, hkrati pa je začela študirati zdravstveno nego. Počasi je odkrivala, da v Združenih državah živijo najrazličnejši ljudje iz vseh družbenih okolij in različnih ver.
V bolnišnico, kjer je delala, so pogosto pripeljali poškodovane delavce z gradbišča bodoče katedrale sv. Patrika. Nekega dne je slišala ranjenega Irca, ki je v svojem trpljenju znova in znova vzklikal: »Marija, Božja Mati, prosi zame, pomagaj mi!« Ta klic jo je pretresel. Svoji sestri je napisala:
»Ne bi smel tako govoriti; to ni krščansko … Samo Bog je velik. Katoličani uporabljajo nenavadne izraze.«
Ob neki drugi priložnosti je neki umirajoči katoličan želel pred smrtjo opraviti spoved. Elizabeta se je sama odpravila v strašnem snežnem metežu, da bi mu poiskala duhovnika. »Bog te blagoslovi, draga sestrica, zaradi tvoje pozornosti in gorečnosti,« ji je dejal. »Žal še ne moreš razumeti, kako čudovito uslugo si pravkar storila temu človeku … Nekega dne boš razumela!«
Medtem je mladenka svoje redke proste trenutke izkoristila za molitev v tišini katoliških cerkva, katerih vzdušje ji je bilo zelo všeč. Nikakor pa ni mogla razumeti, zakaj se katoličani tolikokrat pokrižajo in tako pogosto klečijo! Zdelo se ji je, da gre za čisto praznoverje!
Minilo je več let … Božja previdnost jo je pripeljala do službe medicinske sestre pri premožni meščanski družini v prestolnici. Družina Cisnero je bila italijanskega rodu in goreče katoliška. Elizabeta je hitro postala prijateljica in zaupnica hčera te družine.
Razodetje najsvetejšega oltarnega Zakramenta v Bruslju
Ob vstopu v 20. stoletje so se sestri Cisnero odpravili na potovanje po Evropi in s seboj vzeli tudi mlado Švedinjo. Po nujnem postanku na Švedskem so se odpravili proti jugu. V Bruslju so se znašli prav na praznik svetega rešnjega Telesa. Elizabeta je začutila, da mora svoje prijateljice spremljati na procesiji svetega rešnjega Telesa, ki so jo pripravili duhovniki katedrale sv. Mihaela in sv. Gudule. V svojih osebnih zapiskih pripoveduje:
»Nisem vedela, da škof nosi nekaj … Ko sem videla svoji prijateljici in mnoge druge, ki so klečali, sem stopila nazaj za velika vrata, da s tem, ko bi ostala stati, ne bi žalila ljudi okoli sebe. Mislila sem: ›Samo pred Teboj, Gospod, klečim; tukaj pa ne!‹ V tistem trenutku je škof, ki je nosil monštranco, prišel do vrat. Mojo zaskrbljeno dušo je nenadoma napolnila sladkost in zaslišala sem glas, za katerega se mi je zdelo, da prihaja hkrati od zunaj in iz globine mojega srca. Govoril mi je: ›Jaz sem tisti, ki ga iščeš.‹ Padla sem na kolena … Tam, za cerkvenimi vrati, sem opravila svojo prvo adoracijo pred našim Božjim Gospodom, navzočim v najsvetejšem oltarnem Zakramentu.«
Od tega dne je Elizabeta verovala v resnično navzočnost in čutila, da jo vse bolj privlači Katoliška Cerkev. Toda ena stvar jo je še zadrževala! Globoko v sebi je Elizabeta gojila prezir, ki ga imajo mnogi protestanti do Marije. »Kako lahko verjamem v moč priprošnje Device Marije? Ali s tem ne zmanjšujem zaslug Kristusovega trpljenja in smrti? Ali ni to udarec slavi in časti, ki jo dolgujemo samo Bogu?« je napisala eni od svojih sester.
Nazadnje jo je duhovnik, ki mu je zaupala svoje pomisleke, spodbudil, naj vsak dan moli rožni venec. Elizabeta je v to privolila, čeprav ji je bilo to zelo težko. Toda nebesa so jo nagradila. Kmalu so vsi njeni pomisleki glede Božje Matere izginili in njeno dušo je napolnil mir.
Spreobrnjenka in obnoviteljica brigitink
15. avgusta 1902 se je v New Yorku odpovedala svoji veri in postala katoličanka. Naslednje leto je poromala v Rim in obiskala hišo, v kateri je sveta Brigita Švedska živela več kot dvajset let.
Navdihnjena po Svetem Duhu je razumela, da jo Bog kliče v redovno življenje in ji daje poslanstvo, da obnovi red najsvetejšega Odrešenika, ki ga je ustanovila sveta Brigita. Od tedaj naprej je Elizabeta, ki je svojemu imenu dodala še ime Marija, z odobritvijo Vatikana preostanek svojega življenja posvetila obnovi dela velike švedske svetnice. Oktobra 1928 so se mati Elizabeta in njene redovnice razveselile, da so lahko ponovno prevzele hišo v Rimu, v kateri je živela sveta Brigita, in tam ustanovile svoj samostan.
Goreča predstojnica je svojim hčeram vcepila evharistično in marijansko duhovnost ter veliko ljubezen do Cerkve. Bistveno poslanstvo »brigitink«, kakor so jih imenovali ljudje, je moliti za vrnitev protestantov v pravo Cerkev in za spreobrnjenje Judov. V času svojega življenja je Elizabeta Hesselblad prispevala k spreobrnjenju nekega protestantskega pastorja. Imela je tudi tesne stike z rimskim velikim rabinom Israelom Eugenijem Zollijem, ki se je leta 1946 spreobrnil v katolištvo.
Zadnja leta njenega življenja so zaznamovale velike telesne muke, ki jih je prenašala z veliko stanovitnostjo. Ko se je približevala smrt, je z veseljem govorila: »Na postaji sem in čakam vlak. Kmalu bo prišel …« Medtem ko je čakala na ta veliki trenutek, je nekdanja luteranka ob vseh urah premišljevala rožni venec. Njena pobožnost do Marije je sčasoma postala zelo močna.
V njenih spisih najdemo to zgovorno pričevanje:
»Devica mi je bliže kakor moje lastno telo in čutim, da bi bilo laže odrezati si roko, nogo ali glavo, kakor pa me ločiti od Device Marije. Kakor da bi bila moja duša priklenjena nanjo …«
Umrla je na velikonočno sredo, 24. aprila 1957.
Članek je bil objavljen v reviji Courrier des Croisés, št. 269, aprila 2021.
Za naročilo te mesečne revije se lahko obrnete na bruxelles.ce@fsspx.be.
Vir: Courrier des Croisés – FSSPX Actualités
