Sedanja kriza v Cerkvi pred nas postavlja različna vprašanja: kako dolgo bo trajala? Zdi se, da imamo na voljo veliko možnosti, kako se soočiti s trpljenjem in tesnobami, ki jih povzroča.
Prenagljenost ali dolgotrajno omahovanje, četudi se na videz kažeta kot dobra, nas vodita na napačno pot in nas napeljujeta k napačnim odločitvam.
V teh časih, ki jih zaznamujejo negotovost, trpljenje in težave, katoliški nauk ponuja posebno luč po kreposti moči, eni od štirih srčnih (kardinalnih) kreposti.
Lahko jo opredelimo takole: »Moč je moralna krepost, ki zagotavlja trdnost in stanovitnost pri prizadevanju za dobro kljub težavam. Krepi odločnost, da se upremo skušnjavam in premagamo ovire moralnega življenja. Krepost moči nam omogoča premagati strah, tudi strah pred smrtjo, ter se soočiti s preizkušnjami in preganjanji. Pripravljena nas je celo voditi do tega, da se odpovemo svojemu življenju in ga žrtvujemo za obrambo pravične stvari.«
Ta krepost ni preprosto stoično vztrajanje ali zgolj naravni pogum. Je trajna naravnanost duše, ki jo izpopolnjuje milost in ki ureja strastni del duše – tisti del v nas, ki se odziva na težave in grožnje – preko razuma, razsvetljenega z vero.
Sveti Tomaž Akvinski v Teološki sumi (I-II, q. 123) natančneje določa, da ima moč za glavni predmet strah in drznost, zlasti pred smrtno nevarnostjo. Sestoji iz dveh dopolnjujočih se gibanj: aggredi (lotiti se, napasti zlo) in sustinere (prenašati, vztrajati). V času krize pogosto prevlada drugo: potrpežljivost in stanovitnost pred tem, česar ni mogoče takoj spremeniti.
Krepost moči v soočanju s sodobnimi krizami v Cerkvi in družbi
Gospodarske, družbene, duhovne, verske ali osebne krize po naravi povzročajo strah, tesnobo, malodušje in včasih obup. Nekateri menijo, da je v viharju bolj preudarno zapustiti ladjo na razburkanem morju in se prepustiti valovom, drugi spreminjajo smer, ne da bi dobro videli, saj se njihov kompas nenehno spreminja, spet drugi pa, kakor na primer pilot letala, ki zaradi izgube običajnih orientacijskih točk trpi zaradi prostorske dezorientacije, sprejemajo odločitve na podlagi svojih občutkov in vtisov, namesto da bi zaupali instrumentom, ki so jim še vedno na voljo.
Krepost moči teh čustev ne zanika; obvladuje jih. Preprečuje, da bi duša ostala ohromljena. Moč se najprej bojuje proti notranjim sovražnikom: tesnobi, strahu in dvomom, ki človeka hromijo. Človeka naredi »odpornega«, sposobnega ostati zvest dobremu, tudi ko se zdi, da vse razpada.
Ta moč najde svoj najvišji zgled v Jezusu Kristusu. Na križu se je naš Gospod soočil s trpljenjem in smrtjo, ne iz predrznosti, ampak iz ljubezni, ki je ostala zvesta do konca. »Na svetu boste imeli stisko; a zaupajte, jaz sem svet premagal.« (Jn 16,33). Mučenci, katerih žrtev sveti Tomaž šteje za najbolj popolno dejanje moči, ponazarjajo to resnico: zvestobo Bogu so postavili pred ohranitev svojega zemeljskega življenja.
Danes se moč redkeje kaže v krvavem mučeništvu, bolj pa v vsakdanji zvestobi: še naprej ljubiti Cerkev, moliti, delati za skupno dobro in zveličanje duš, braniti resnico navkljub pritiskom, izgubam ali nerazumevanju. Krepost moči ni osamljena. Temelji na drugih srčnih krepostih (razumnosti, pravičnosti in zmernosti) in še bolj na božjih krepostih. Vera daje preizkušnji njen smisel; upanje preprečuje, da bi zapadli v obup; ljubezen daje žrtvi njen vzgib. Dviga jo tudi dar moči, eden od sedmerih darov Svetega Duha.
Tako postane po milosti mogoče to, kar je zgolj s človeškimi močmi nemogoče: »Moja moč je Gospod« (Ps 118,14).
Živeti krepost moči danes
Kako lahko v času krize gojimo to krepost? Najprej s ponižno in vztrajno molitvijo, ki dušo združuje z virom vsake moči. Nato z vsakodnevnimi dejanji zvestobe: izpolnjevati svoje dolžnosti kljub utrujenosti zaradi krize, ki traja že dolgo; zavračati laž ali lahek kompromis; podpirati vse zmedene duše; sprejemati trpljenje brez zagrenjenosti. Potrpežljivost (vztrajati v sedanjosti) in stanovitnost (vztrajati v dobrem) sta dragoceni zaveznici moči.
Izogibati se moramo tudi obema nasprotnima skrajnostma: strahopetnosti, ki beži pred dolžnostjo, in brezglavosti, ki se brez razsodnosti izpostavlja nevarnosti. Oboje je v nasprotju s krepostjo razumnosti. Prava moč je odmerjena, usmerjena k resničnemu dobremu in vedno odprta za usmiljenje. Krepost moči ohranja dušo mirno, spokojno in pogumno kljub preziru, krivici in izobčenju.
V krizah, ki pretresajo naš svet, Cerkev in naše življenje, spreminja preizkušnjo v priložnost za duhovno rast in povečuje naše zasluženje. Opominja nas, da zlo ne premaga dobrega in da lahko tisti, ki se izroči Bogu, ostane trden, tudi ko se vse maje.
p. Philippe Pazat
Viri:
- Le Parvis št. 169, september 2026
- La Porte Latine
- FSSPX Aktualno
Slika: FSSPX Italija
