V zadnjem času se je med bolj konservativnimi katoličani pojavilo precej zanimanja za dva dogodka, ki sta na prvi pogled med seboj precej različna. Po eni strani je tu obisk papeža Leona XIV. v Franciji, ki je pri nekaterih vzbudil veliko upanja in pričakovanja, po drugi strani pa najnovejši predlogi za spremembe Zakonika cerkvenega prava, ki jih je pripravila komisija pri Generalnem tajništvu škofovske sinode. Pri prvem so nekateri videli znamenja vračanja k bolj tradicionalnemu katolištvu, pri drugem pa razlog za zaskrbljenost zaradi nadaljevanja sinodalnega procesa. O obeh dogodkih je mogoče razpravljati in ju kritično presojati, vendar se pri tem postavlja nekoliko bolj temeljno vprašanje: ali je v resnici vse to tako novo, kot se včasih zdi?
Prav tu pride na misel beseda iz Pridigarja: »Kar je bilo, bo zopet; kar se je zgodilo, se bo zopet zgodilo; nič ni novega pod soncem.« (Prd 1,9). To seveda ne pomeni, da se v zgodovini nič ne dogaja in da ni novih dogodkov, dokumentov ali odločitev. Pomeni pa, da je treba razlikovati med novostjo nekega dogodka in novostjo načela, iz katerega je ta dogodek izšel. Oziroma iz korenin, iz katerih neko drevo vznikne. Nekaj je lahko videti kot popolnoma nova stvar, čeprav je v resnici samo nova posledica nečesa, kar je bilo navzoče že mnogo prej. V cerkvenem življenju je ta razlika še posebej pomembna, kajti spremembe se pogosto ne pojavijo naenkrat. Najprej se pojavijo kot teološka ideja, nato kot pastoralna praksa, pozneje kot določena struktura ali postopek in nazadnje kot nekaj, kar je treba zapisati tudi v Zakonik cerkvenega prava.
To je mogoče zelo dobro videti pri najnovejšem dogajanju glede cerkvenega prava. Komisija za kanonsko pravo, povezana z Generalnim tajništvom sinode, je v svojem zadnjem poročilu obravnavala vprašanje, kako v pravni red Cerkve vključiti nekatere rezultate sinodalnega procesa. Govori se o različnih oblikah sodelovanja laikov, tako moških kot žensk, pri cerkvenih službah in nalogah, o njihovem sodelovanju pri upravljanju in odločanju, o spremembah različnih posvetovalnih teles ter o vlogi škofovskih konferenc in drugih struktur. Poleg kratkoročnih in srednjeročnih sprememb se omenja tudi možnost širše revizije obeh Zakonikov cerkvenega prava (zahodnega in vzhodnega). Posebej pomenljiva je formulacija, da je naloga komisije ugotoviti, kako je mogoče »teološke in ekleziološke pridobitve sinodalnega procesa« prevesti v kanonske norme.
Prav ta stavek je pomembnejši od posameznega predloga. Ne gre namreč za vprašanje, zakaj je nekdo nenadoma dobil zamisel, da bi spremenil določen kanon. Pred nami je proces, v katerem se določeno teološko in ekleziološko razumevanje najprej oblikuje, in sicer zato, ker dobi podlago v koncilskih odlokih, nato se uveljavlja v pastoralni praksi, nato dobiva svoje institucionalne oblike, nazadnje pa se postavlja vprašanje, kako naj se temu prilagodi pravo. Če se danes spremeni kanonska norma, zato ni nujno, da se je danes prvič pojavila tudi ideja, ki stoji za njo. Prav nasprotno: pravna sprememba je lahko samo zadnja faza precej daljšega razvoja.
Zato se zdi nekoliko nenavadno, da so nekateri katoličani nad takšnimi predlogi iskreno presenečeni. Seveda je mogoče in je treba razpravljati o tem, ali so posamezne predlagane spremembe dobre, ali so združljive s katoliškim naukom in ali bodo imele koristne ali škodljive posledice. Toda če želimo razumeti, zakaj se danes pojavljajo, ni dovolj, da pogledamo samo današnji dokument. Treba se je vrniti nekaj korakov nazaj in pogledati, kaj je bilo prej. Sinodalni proces, ki se je začel leta 2021 in se je nadaljeval skozi večletno delo, ni bil skrivnost. Njegov sklepni dokument iz leta 2024 prav tako ni nastal iz nič. Če danes komisija razmišlja o tem, kako določene »pridobitve« tega procesa prevesti v pravne norme, potem ne gre za nenaden zasuk, ampak za nadaljevanje poti, ki je bila začrtana že prej.
Tu se pokaže tudi težava določene oblike konservativnega katolištva. Včasih se namreč posamezne tradicionalne prvine branijo ločeno od širšega vprašanja, iz katerega so nastale oziroma v katerega so umeščene. Nekdo se bo denimo zelo zavzeto boril za tradicionalno liturgijo, vendar se ne bo vprašal, kakšna ekleziologija (nauk o Cerkvi) je povezana s celotnim liturgičnim razvojem po Drugem vatikanskem koncilu. Drugi bo branil avtoriteto škofa, vendar ne bo dovolj pozoren na to, kako se je v zadnjih desetletjih spreminjalo razumevanje odnosa med škofovsko oblastjo, skupnostjo vernikov, različnimi posvetovalnimi telesi in sinodalnostjo. Spet tretji bo poudarjal tradicionalno razumevanje duhovništva, ne da bi se vprašal, kako se je hkrati spreminjalo razumevanje vloge laikov in njihovega sodelovanja pri cerkvenem življenju. Ko se potem določena posledica teh sprememb pojavi v pravnem dokumentu, nastane vtis, kot da se je zgodilo nekaj povsem nepričakovanega.
Toda posledice načel pogosto pridejo z zamikom. Včerajšnja teološka novost je lahko jutrišnja pastoralna praksa, današnja pastoralna praksa pa je lahko jutrišnji kanonski predpis. Zato ni dovolj, da se ob vsakem novem dokumentu vprašamo, ali je ta dokument dober ali slab. Vprašati se moramo tudi, iz česa je nastal. Kakšna ekleziologija ga predpostavlja? Kakšno razumevanje Cerkve stoji za njim? Kaj se je dogajalo v praksi, preden je bilo zapisano v pravu? Šele tako lahko razumemo smer razvoja.
Podobno velja za obisk papeža Leona XIV. v Franciji. Tudi tam je mogoče iz njegovih govorov izbrati številne stavke, ki bodo katoličana razveselili. Govor o krščanskih koreninah Evrope, o dostojanstvu človeškega življenja, o naravnem pravu, o miru in o nekaterih temeljnih vidikih krščanske kulture je vsekakor mogoče pozdraviti. Toda tudi tu velja isto pravilo: posamezen dober stavek še ne pomeni spremembe celotnega teološkega ali ekleziološkega okvira. Iz posameznih poudarkov zato ni mogoče preprosto izdelati programa »obnove Cerkve«, če pri tem ne pogledamo celote.
To je morda ena od največjih nevarnosti selektivnega branja cerkvenega dogajanja. Ko nam je neki papežev stavek všeč, ga lahko hitro razglasimo za znamenje velikega preobrata; ko nam drug dokument ni všeč, ga lahko razumemo kot nenadno deviacijo. Toda Cerkev ne živi iz posameznih stavkov. Živi iz nauka, iz bogoslužja, iz cerkvenega reda, iz pastoralne prakse in iz konkretnega razumevanja svoje lastne narave. Zato je treba vse te stvari gledati skupaj. Če se temeljna načela niso spremenila, potem tudi posamezna drugačna beseda ali drugačen slog še ne pomenita, da se je spremenila smer.
Prav zato tudi najnovejšega dokumenta o cerkvenem pravu ne smemo niti dramatizirati niti podcenjevati. Sam po sebi še ni nov Zakonik cerkvenega prava in predlog še ni zakon. O konkretnih rešitvah je mogoče in je treba razpravljati. Toda dokument je pomemben zato, ker kaže, kam želi določen proces iti. Če neka teološka in ekleziološka usmeritev išče svoj izraz v pravu, potem je to znamenje, da je prišla v novo fazo. Nič več ne gre samo za razpravo ali za pastoralni eksperiment, ampak se postavlja vprašanje institucionalne in pravne ureditve.
Zato bi bilo bolj koristno, da bi se namesto nenehnega presenečanja nad posameznimi novostmi naučili gledati nekoliko dlje. Ko se pojavi nov dokument, se ne vprašajmo samo: »Kaj je zdaj novega?« Vprašajmo se: »Od kod je to prišlo?« Ko se pojavi nova praksa, se vprašajmo: »Kakšno razumevanje Cerkve to omogoča?« Ko se predlaga sprememba prava, se vprašajmo: »Katera prejšnja sprememba v razmišljanju je pripeljala do tega predloga?« In ko zaslišimo stavek, ki se nam zdi izrazito tradicionalen, se vprašajmo tudi, ali se je zaradi njega res spremenila širša usmeritev, ali pa gre samo za en poudarek znotraj istega okvira.
To ne pomeni, da je vse enako in da ni mogoče nobene spremembe. Pomeni samo, da moramo razlikovati med korenino in sadom. Če želimo presojati sad, moramo pogledati korenino. Če poznamo korenino, nas posamezni novi sad ne bo presenetil.
Morda je zato starodavni stavek »nič novega pod soncem« danes bolj aktualen, kot se zdi. Kar se nam danes kaže kot novost, je lahko samo nadaljevanje nečesa, kar je bilo pripravljeno že včeraj. Kar je bilo včeraj predstavljeno kot pastoralna novost, lahko danes postaja institucionalna praksa. Kar je bilo včeraj mogoče razumeti kot izjemo ali poskus, se danes lahko predlaga kot pravna ureditev. In prav zato ni dovolj, da se ob vsaki novi epizodi veselimo ali jezimo. Treba je razumeti zgodovino idej, iz katerih je epizoda nastala.
Na koncu se zato vprašanje ne glasi predvsem, kaj je novega v nekem dokumentu ali pri nekem papežu. Precej pomembnejše vprašanje je: kaj Cerkev razume kot Cerkev? Kako razume svojo božjo ustanovitev, svojo hierarhično ureditev, avtoriteto, izročilo, vlogo laikov, službo duhovnikov in škofov ter način, kako se njen nauk in njeno življenje izražata v pravu? Na ta vprašanja ne more odgovoriti en sam dokument iz leta 2026. Toda brez teh vprašanj tudi posameznih dogodkov iz leta 2026 ne bomo zares razumeli.
Zato je pri presojanju sedanjega dogajanja potrebna predvsem treznost. Ne evforija ob vsakem stavku, ki zveni tradicionalno, in ne panika ob vsakem novem predlogu. Potrebno je gledati nekoliko dlje od trenutnega dogodka in nekoliko globlje od njegove zunanje oblike. Kakšen je nauk? Kakšna je ekleziologija? Kakšna je praksa? Kakšne so posledice? In predvsem: iz katerih načel vse to izhaja?
Ko poznamo odgovor na ta vprašanja, nas marsikatera »novost« ne bo več presenetila. Kajti pogosto ni nič novega pod soncem. Novo je samo to, da je včerajšnje načelo danes postalo praksa, včerajšnja praksa danes postaja pravilo, posledica, ki je bila nekoč še daleč, pa je zdaj prišla na plano.
Če še niste, poglejte video: https://www.youtube.com/watch?v=aGSw6dSBTdg&t=9s&pp=ygUPZnNzcHggc2xvdmVuaWph
Vir: RadioSpada: Perché non faremo un lungo articolo sulla “rivoluzione canonica” che si prospetta in Vaticano; In sintesi. Leone in Francia: solito schema, solite illusioni-delusioni, solite attenzioni selettive. Ma con una comunicazione più fine di Bergoglio (del Guelfo Rosa)
