Spričo krize zahodne civilizacije Nova desnica privlači mlade, ki iščejo korenine, veličino in presežnost. Vendar se za obrambo evropske identitete skriva paradoks: trditi, da želimo rešiti civilizacijo, hkrati pa zavračati krščanstvo, ki jo je oblikovalo.
Knjiga La Nouvelle Droite en question (»Nova desnica pod vprašajem«) Jeana-Pierra Maugendra, ki je izšla 9. julija 2026 pri založbi Via Romana, ponuja zgodovinsko in doktrinalno analizo miselne smeri, katere vpliv daleč presega intelektualne kroge, v katerih je nastala. Avtor je direktor organizacije Renaissance catholique, nekdanji predsednik Mouvement de la jeunesse catholique de France (MJCF) in voditelj oddaje Terres de mission na TV Libertés. Politično in kulturno okolje, ki mu posveča to študijo, zato dobro pozna.
V začetku je bila zavrnitev krščanstva
Nova desnica se je začela oblikovati po alžirski vojni, v ozračju razočaranja, ki je zajelo del francoske nacionalistične mladine. Leta 1963 je Dominique Venner sodeloval pri ustanovitvi gibanja Europe-Action, ki si je prizadevalo za spodbujanje evropske narodne zavesti, vendar so ga že od začetka zaznamovali bojeviti protikrščanski nazori in ponavljajoče se sklicevanje na poganstvo.
Po neuspehu kandidature Jean-Louisa Tixier-Vignancourja na predsedniških volitvah leta 1965 je več teh aktivistov postopoma opustilo neposredno politično delovanje in se namesto tega posvetilo dolgotrajnemu intelektualnemu in kulturnemu delu. Ta usmeritev je leta 1968 privedla do ustanovitve organizacije GRECE, Groupement de recherche et d’études pour la civilisation européenne (Skupina za raziskovanje in študij evropske civilizacije).
Cilj je bil odtlej vplivati na miselnost ljudi, da bi nazadnje spremenili družbo samo. Pod vodstvom Alaina de Benoista in več sodelavcev je Nova desnica konec sedemdesetih let dosegla precejšen odmev, zlasti zaradi svoje prisotnosti na straneh revije Figaro Magazine, ki jo je tedaj vodil Louis Pauwels.
Jean-Pierre Maugendre obravnava tudi nadaljnji razvoj tega vpliva v okviru Club de l’Horloge in pozneje znotraj Front national, zlasti v obdobju med letoma 1984 in 1998. Tako pokaže, kako je gibanju, ki je bilo sprva obrobno, uspelo razširiti nekatere svoje teme v del francoskega političnega življenja.
Za evropsko identiteto se skriva drugačno pojmovanje človeka
Za obrambo evropske identitete se izrisuje pojmovanje človeka, religije in morale, ki na bistvenih točkah nasprotuje krščanski filozofiji. Na to opozarja Jean-Pierre Maugendre, ko se vrača k intelektualnim virom Nove desnice.
Avtor preučuje zlasti vpliv Friedricha Nietzscheja, Juliusa Evole, Renéja Guénona in Louisa Rougierja. Ti misleci se med seboj sicer razlikujejo, vendar so vsi prispevali k oblikovanju miselnosti, ki jo zaznamujejo zavračanje krščanskega univerzalizma, poveličevanje moči, moralni relativizem in privlačnost nekaterih predkrščanskih ali vzhodnjaških verskih izročil.
Po takšnem pojmovanju naj bi vsako ljudstvo imelo svoj pogled na svet in svojo religijo. Krščanstvo s svojo trditvijo, da oznanja resnico, namenjeno vsem ljudem, se zato kaže kot nekaj tujega prvotni evropski identiteti ali celo kot eden od vzrokov njenega slabljenja.
Takšno pojmovanje je v neposrednem nasprotju s katoliško vero, ki v Jezusu Kristusu priznava Odrešenika vseh ljudi in potrjuje obstoj univerzalnega naravnega moralnega zakona. Poleg tega prezre odločilno vlogo Cerkve pri oblikovanju evropske civilizacije.
Avtor opozarja tudi na moralne posledice takšne antropologije: poveličevanje volje do moči, permisivno pojmovanje spolnosti, opravičevanje splava iz evgeničnih razlogov in zavračanje presežne morale.
Vpliv, ki presega intelektualne kroge
Jean-Pierre Maugendre Nove desnice ne obravnava kot zaključenega pojava, temveč preučuje njene sodobne nadaljnje vplive. Posebej omenja dejavnosti inštituta Institut Iliade, ustanovljenega po zgledu Dominiquea Vennerja, publikacije revije Éléments ter delovanje osebnosti iz tega intelektualnega kroga v alternativnih medijih.
Inštitut Institut Iliade si je zlasti zadal nalogo prenašati spomin na evropsko civilizacijo s predavanji, srečanji in izobraževalnimi tečaji, namenjenimi predvsem mlajšim generacijam.
Te pobude pritegujejo ljudi, ki zavračajo individualizem, materializem in izginjanje narodnih dediščin. Jean-Pierre Maugendre ne zanika niti intelektualne kakovosti nekaterih predstavnikov te smeri niti njihovega poguma pri nasprotovanju prevladujočim ideologijam.
Priznava tudi več skupnih točk s skrbmi katoličanov, navezanih na izročilo: obrambo pred izkoreninjenjem, zavračanje egalitarnega izenačevanja, navezanost na skupno dobro, čut za čast, zvestobo dani besedi in željo po prenašanju civilizacijske dediščine.
Toda ta približevanja ne morejo prikriti doktrinalnih razhajanj. V intervjuju, ki ga je 25. septembra 2026 dal za Boulevard Voltaire, avtor poudarja: »Protikrščanstvo ostaja izrazita značilnost Nove desnice.«
Braniti civilizacijo, ne da bi se odpovedali Kristusu
V zadnjem delu knjige se pokaže njen najpomembnejši pomen. Pod naslovom »Niti zakrčenost niti naivnost« Jean-Pierre Maugendre opozarja, da nasprotovanja modernim zmotam ne smemo zamenjevati s privrženostjo resnici. Kritika materializma, izkoreninjenja ali brisanja identitet sama po sebi še ne pomeni, da imamo opraviti s pravilnim naukom.
Uspeh teh idej pri delu mladih nas poleg tega spodbuja k razmisleku o oslabitvi prenašanja vere in krščanske kulture, ki se je posebej izrazito pokazala v desetletjih po Drugem vatikanskem koncilu. Ta prelom je odprl prostor za miselne tokove, ki trdijo, da je prave korenine Evrope treba iskati v predkrščanski preteklosti, medtem ko civilizacijsko delo Cerkve potiskajo v ozadje.
Toda temeljno razhajanje sega onkraj te krize prenašanja vere in zadeva samo naravo človeka. Medtem ko nekatere filozofije Nove desnice poveličujejo močnega posameznika, ki sam ustvarja svoje vrednote, katoliški nauk uči, da je človek Božje ustvarjeno bitje, ranjeno zaradi izvirnega greha in po milosti poklicano k nadnaravnemu življenju.
To nasprotje se kaže tudi v samem pojmovanju družbe. Jean-Pierre Maugendre ob tem spomni na razlikovanje, ki je bilo blizu Jeanu Madiranu: če je vera Božji dar, je krščanska družba tudi sad človeškega delovanja, kadar si ljudje prizadevajo vzpostaviti družbeni red, skladen z Božjim zakonom. Prav ob tem pojmu krščanske družbe se pokaže eno najglobljih nasprotij med tradicionalno katoliško mislijo in Novo desnico.
Knjiga se konča z noto upanja, ko omeni spreobrnjenje Guillauma Fayeja, enega vidnejših intelektualcev tega gibanja. Njegova vrnitev h katoliški veri ob koncu življenja nas spominja, da filozofske in moralne zablode nikoli ne zaprejo dokončno poti milosti.
Jean-Pierre Maugendre v knjigi La Nouvelle Droite en question ponuja kratko, dokumentirano in dostopno delo, ki je še posebej koristno za mlade katoličane, ki jih privlačijo gibanja za obrambo evropske identitete. Spominja jih, da resnična obnova civilizacije ne more temeljiti na nasprotovanju krščanskim načelom, ki so jo oblikovala.
Podatki o knjigi
Jean-Pierre Maugendre
La Nouvelle Droite en question
Založba Via Romana, 2026.
Izid: 9. julij 2026.
ISBN/EAN: 9782372713086.
96 strani – format: 10,5 × 14,8 × 0,5 cm.
Cena: 12 € z vključenim DDV.
Viri:
- Via Romana
- Boulevard Voltaire
- TV Libertés
- FSSPX.Actualités
Fotografija: naslovnica knjige, ki jo je izdala založba Via Romana.
