Od 1. do 8. novembra: odpustki za duše v vicah

Vsako leto prvi novembrski dnevi katoličanom ponujajo posebno priložnost za vršitev ljubezni do rajnih. Z molitvijo in nekaterimi deli, opravljenimi pod pogoji, ki jih je določila Cerkev, lahko verniki pridobijo popolne odpustke, ki jih lahko namenijo dušam v vicah. Gre za starodavno prakso, katere pomen in pogoje je dobro znova osvetliti. Še opomin za sveče: velja, da so prave, da torej niso baterijske, ampak gorijo s plamenom.

Prazniku vseh svetih, ki ga obhajamo 1. novembra, naslednji dan sledi spomin vseh vernih rajnih. Potem ko smo počastili svetnike, ki uživajo nebeško slavo, Cerkev vabi svoje otroke, naj se obrnejo k dušam, ki še čakajo na vstop v nebesa, ter jim pomagajo s svojimi molitvami, žrtvami in odpustki.

Smrt ne prekine vezi ljubezni, ki povezujejo člane Cerkve. Tisti, ki so umrli v Božji milosti, vendar niso v celoti zadostili za posledice svojih grehov, morajo pred dosego večne blaženosti opraviti svoje očiščenje v vicah. Te duše so sicer gotove svojega zveličanja, vendar ne morejo več same storiti ničesar, da bi skrajšale svoje trpljenje, medtem ko jim verniki, ki so ostali na zemlji, lahko pomagajo.

Kaj je odpustek?

Odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za grehe, katerih krivda je že odpuščena. Ne nadomešča torej zakramenta pokore in ne podeljuje odpuščanja grehov, temveč omogoča odpustitev kazni, ki jih je treba še odslužiti po odvezi.

Za podelitev tega odpustka Cerkev črpa iz svojega duhovnega zaklada, ki ga sestavljajo preobilne zasluge našega Gospoda Jezusa Kristusa, presvete Device Marije in svetnikov.

Poznamo dve vrsti odpustkov. Popolni odpustek odpusti celotno časno kazen, ki jo dolgujemo za grehe, tako da bi duša, ki bi umrla potem, ko ga je prejela, ne da bi si nakopala nov dolg do Božje pravičnosti, šla neposredno v nebesa. Delni odpustek pa odpusti le del te kazni.

S podeljevanjem teh odpustkov Cerkev prihaja na pomoč človeški slabosti, zaradi katere je popolno zadoščevanje za krivde v zemeljskem življenju tako težavno. Tako spodbuja dela pobožnosti in ljubezni, hkrati pa nas opominja na nujnost zadostitve Božji pravičnosti.

Ta milost lahko koristi tudi rajnim, saj lahko verniki odpustke namenijo zanje v obliki priprošnje. Zato Cerkev na začetku novembra ponuja več priložnosti za pridobitev popolnega odpustka v korist duš v vicah.

Kako pridobiti odpustek za rajne?

Na 2. november, na dan spomina vseh vernih rajnih, lahko pod običajnimi pogoji pridobimo popolni odpustek, ki ga lahko namenimo samo dušam v vicah, če pobožno obiščemo cerkev ali kapelo ter tam zmolimo očenaš in vero.

Od 1. do vključno 8. novembra lahko verniki vsak dan pridobijo tudi popolni odpustek za rajne, če pobožno obiščejo pokopališče in molijo zanje, četudi samo v mislih. Ta molitev je prosta: ni predpisana nobena posebna molitvena formula.

V obeh primerih mora biti opravljeno predpisano delo povezano s splošnimi pogoji, ki jih zahteva Cerkev:

  • Biti v stanju milosti in opraviti predpisano delo.
  • Opraviti spoved v dneh pred predpisanim delom ali po njem.
  • Prejeti sveto obhajilo.
  • Moliti po namenu svetega očeta, na primer z molitvijo očenaša in zdravamarije.
  • Biti nenavezan na vsak greh, tudi na mali greh.

Posebno pozornost zasluži zadnji pogoj, saj za pridobitev popolnega odpustka ni dovolj zgolj zunanje opraviti predpisana dela. Če manjka nenavezanost na vsak greh, je pridobljeni odpustek samo delen.

Ista zakramentalna spoved lahko zadošča za pridobitev več popolnih odpustkov, medtem ko sta za vsakega od njih potrebna posebno sveto obhajilo in molitev po namenu svetega očeta.

Dejanje ljubezni, ki je dostopno vsakomur

Obisk pokopališča, ki ga pogosto opravimo iz družinske zvestobe, tako dobi nadnaravno razsežnost, kadar ga spremljata molitev in izpolnjevanje pogojev, ki jih zahteva Cerkev. Ne gre več samo za ohranjanje spomina na tiste, ki so nas zapustili, temveč za resnično pomoč, s katero prispevamo k njihovi osvoboditvi od kazni v vicah.

Ti prvi novembrski dnevi so torej povabilo, naj ne pozabimo rajnih, zlasti najbolj zapuščenih duš, za katere nihče več ne moli. In če jim danes lahko pomagamo, bomo morda jutri tudi sami potrebovali molitve tistih, ki bodo ostali za nami.