Na praznik vseh svetih nas je v Sloveniji obiskal okrožni predstojnik, p. Hannes Christian Regele. Ob tej priložnosti smo slovesno obhajali tudi 56. obletnico ustanovitve Bratovščine sv. Pija X. ter pomemben dogodek za naš apostolat: umestitev p. Andreja Vončine za dušnega pastirja kapele in voditelja apostolata Bratovščine sv. Pija X. v Sloveniji.
Umestitev je potekala v okviru kratkega, a pomenljivega tradicionalnega obreda, v katerem je p. Andrej prejel znamenja svoje nove službe. Prejel je ključe kapele, da bi kot njen varuh skrbel za red in dostojanstvo Božje hiše; ključe tabernaklja, kot znamenje odgovornosti za varstvo presvete evharistije; evangeljsko knjigo, da bi vernike zvesto in pravilno poučeval v resnicah vere; ter štolo dobrega pastirja, da bi jih vodil po poti krščanskega življenja in zveličanja.
V pridigi je p. Regele spregovoril o pomenu praznika vseh svetih in o poklicanosti vsakega kristjana k svetosti. Spomnil nas je na tri razsežnosti Cerkve: Cerkev, ki se že veseli nebeške slave, trpečo Cerkev v vicah in vojskujočo se Cerkev na zemlji. Vsi smo povezani v enem Kristusovem skrivnostnem telesu, zato nebeški svetniki niso le naši zgledi, temveč tudi naši priprošnjiki, dušam v vicah pa lahko pomagamo s svojimi molitvami in žrtvami.
Posebej je poudaril, da je krščansko življenje duhovni boj, v katerem ne smemo izgubiti poguma ali odstopiti od zvestobe Kristusu. Svetniki nam kažejo, da je mogoče vztrajati tudi sredi preizkušenj in trpljenja. Njihov zgled nas spodbuja, naj tudi sami hodimo po poti svetosti, pri tem pa ostajamo trdno zasidrani v Kristusu, ki je isti včeraj, danes in na veke.
Ob koncu svete maše smo zapeli zahvalno himno Te Deum, s katero smo se Bogu zahvalili za prejete milosti, za Bratovščino in za nadaljevanje njenega apostolata v Sloveniji.
Po sveti maši je sledila manjša pogostitev in prijetno druženje. P. Regele je bil ob obisku posebej navdušen nad velikim številom otrok in mladih, ki so se zbrali pri sveti maši. Njihova navzočnost je bila lepo znamenje življenja in prihodnosti našega apostolata.
Ob tem pomembnem dogodku se zahvaljujemo Bogu za vse prejete milosti ter prosimo za blagoslov pri nadaljnjem delu. Naj nam priprošnja vseh svetih pomaga, da bomo ostali zvesti katoliškemu izročilu in pogumno nadaljevali delo za zveličanje duš.
Celotno pridigo p. Regeleja si lahko preberete spodaj.
Pridiga na praznik vseh svetih 2026 v kapeli svete Družine na Verdu ob 56. obletnici ustanovitve Duhovniške bratovščine sv. Pija X.
Prečastiti sobratje, dragi verniki!
V veliko veselje mi je, da sem danes tu pri vas v Sloveniji, na véliki praznik vseh svetih, ki je obenem tudi obletnica ustanovitve naše Duhovniške bratovščine. Zato bomo ob koncu tega svetega opravila zapeli Te Deum! To je dobro in častitljivo izročilo naše Bratovščine: častimo svetnike in se zahvaljujemo Bogu, da je pred 56-imi leti bila čisto kanonično ustanovljena naša Duhovniška bratovščina.
To je bilo našemu ustanovitelju, nadškofu Lefebvru, zelo pri srcu. Nismo namreč delo, ki bi bilo samozadostno. Smo delo ene, svete, katoliške in apostolske Cerkve. Njej služimo: Cerkvi, papežu in škofom. Te službe nismo dolžni opravljati samo ob praznikih, samo v časih miru in priznanja, ampak vse dni svojega življenja – tudi danes, v teh viharnih časih!
Dragi verniki, praznik vseh svetih nas spominja, kdo smo, k čemu smo poklicani in kam vodi naša pot.
Danes se vse redkeje govori o starodavni trojni razdelitvi Cerkve: o vojskujoči se Cerkvi na zemlji, trpeči Cerkvi v vicah in zmagoslavni Cerkvi v nebesih. Toda prav na današnji praznik vseh svetih moramo o teh treh stvarnostih spregovoriti s posebno nujnostjo.
Gre namreč za kraljestvo našega Kralja Jezusa Kristusa!
Sodobni človek – žal pa tudi marsikateri sodobni katoličan – noče več nič slišati o boju, trpljenju, še manj pa o zmagoslavju. Boj proti zlu, proti silam teme, proti skušnjavam sveta in predvsem proti grehu v nas samih: vse to se vse prerado potiska v ozadje. Iz duhovnega boja je nastalo udobno romanje, v najboljšem primeru nekakšen sproščujoč sprehod tako imenovanega Božjega ljudstva.
Tudi trpljenje in pokora sta utonila v pozabo. Ker se današnjemu človeku zdijo vice moreče, pokora neprijetna, nauk o ubogih vernih dušah pa nelagoden, se o tem raje molči. Toda vice ne izginejo zato, ker o njih ne govorimo več! In dolžnost pokore ne preneha veljati zato, ker je postala za naš čas neudobna.
Kaj pa nebesa? Tudi ta se včasih zdijo, kot da bi bila zbledela. Ker se v Cerkvi že desetletja z nezaupanjem gleda na t. i. triumfalizem, se o nebeški slavi, večnem plačilu in kroni svetnikov govori le še zadržano. Toda danes sveta liturgija z vso močjo pretrga to duhovno pozabo. Pred naše oči postavlja celotno stvarnost naše vere: boj na zemlji, očiščevanje po smrti in večno zmagoslavje svetnikov v nebesih.
Katoliška vera ni vera polovičarstva. Pozna boj, ker obstaja zlo. Pozna trpljenje, ker greh povzroča rane. In pozna zmagoslavje, ker je Kristus zmagal in njegovi svetniki kraljujejo z njim!
I. Vsak kristjan je poklican k apostolatu
Naš Gospod Jezus Kristus je svojim učencem dal nedvoumno naročilo: Pojdite po vsem svetu in naredite vse narode za moje učence!
Misijonsko delo ni poljubna dodatna naloga za posebej goreče kristjane. Ni možnost za tiste, ki imajo ravno nekaj prostega časa, talentov ali posebnega zanimanja. Ne, dragi verniki: apostolat je sveta dolžnost! Za vse nas, še posebej pa za nas duhovnike.
Noben dan ne sme biti brez apostolskega duha! Noben dan, ko bi nam bilo za blagor duš lahko vseeno!
Gre za nič manj kot za reševanje duš, za njihovo osvobajanje izpod Satanove oblasti in za pridobivanje duš za kraljestvo našega pravega Kralja, Jezusa Kristusa.
To pa ne zadeva samo duhovnikov. Zadeva prav vsakega izmed vas!
Pomislite na svoje otroke, vnuke, sorodnike, sodelavce in prijatelje. Pomislite na ljudi, ki so morda še vedno krščeni kot katoličani, vendar vere skorajda ne poznajo več, zanemarjajo svoje verske dolžnosti ali so se že povsem oddaljili od Cerkve.
Kaj naredimo zanje? Molimo zanje? Se z njimi pogovarjamo o veri? Jim s svojim življenjem dajemo prepričljivo pričevanje?
Pomislite na pomen trdne katoliške vzgoje v naših družinah! Pomislite na ustanavljanje in podpiranje katoliških šol! Pomislimo na naše brate in sestre v drugih državah in na drugih celinah, na misijone in apostolska dela naše bratovščine!
Ne glejmo samo v daljavo. Tudi v naši neposredni okolici so duše, ki jih moramo pridobiti za Kristusa. Ljudje, ki čakajo na besedo resnice. Ljudje, ki bi lahko po našem zgledu spet dobili pogum za vero.
Vsak izmed nas ima pred seboj veliko apostolsko področje. Nihče ne sme samega sebe prepričevati, da ne more storiti ničesar.
Prav danes, na praznik vseh svetih, molimo tudi za duhovniške in redovne poklice! Naše družine, naše šole in naše skupnosti morajo znova postati kraj, kjer mladi najdejo pogum, da svoje življenje v celoti podarijo Kristusu. Če namreč ljubimo vero, moramo poskrbeti tudi za to, da se bo prenašala naprej. Če ljubimo Cerkev, moramo moliti za nove poklice. In če izpovedujemo Kristusa kot svojega Kralja, se moramo vprašati, kaj osebno storimo za njegovo kraljestvo!
II. Liturgija mora prežemati vse naše življenje
Dragi verniki v Sloveniji! Ozrete se lahko na veličastno katoliško izročilo svoje čudovite dežele. Generacije pred vami so ohranjale vero, jo prenašale naprej in zanjo pričale z molitvijo, žrtvami in zvestobo. Te dediščine ne želimo samo spoštovati. Želimo jo obnoviti, poglobiti in narediti rodovitno za prihodnje generacije!
Pri tem imam dve veliki želji.
Prva je duhovna poglobitev tradicionalne liturgije: naučiti se moramo živeti iz liturgije! Nadškof Lefebvre nas spominja na osrednjo resnico svete mašne daritve. Pravi:
»Jezus je po čudovitem načrtu svoje vsemogočnosti Cerkvi v evharistični daritvi zaupal svojo daritev na nekrvavi način; ta na stvaren način nadaljuje njegovo daritev na križu. (…) Edina razlika med križem in sveto mašo je v tem, da je prva daritev krvava, druga pa nekrvava.«
Dragi verniki, to ni postranska zadeva naše vere! Smo v samem srcu katoliškega verskega življenja. Sveta maša ni zgolj versko srečanje. Ni preprosto praznovanje naše skupnosti. Je Kristusova daritev, ki je bila izvršena na križu in se v sveti maši zakramentalno ponavzočuje. Zato se moramo naučiti globlje razumeti sveto mašo. Vedeti moramo, kaj obhajamo, koga srečujemo in katera daritev postaja navzoča na oltarju.
Prosim vas torej: dovolite našim duhovnikom, da vas temeljito uvedejo v nauk o sveti maši! Ukvarjajmo se s katoliško dogmatiko, zlasti z naukom tridentinskega koncila o mašni daritvi. Kot tradicionalni katoličani moramo ta nauk poznati, razumeti in ga znati izpovedovati.
Ne smemo se zadovoljiti s skrajšanim, razvodenelim ali samovoljnim razumevanjem svete maše. Naše mišljenje mora oblikovati nauk Cerkve, ne pa naše osebne želje.
To velja tudi za duhovnika pri oltarju. Vestno se mora držati liturgičnih rubrik. Njegova osebna pobožnost, njegove priljubljene prakse in njegove lastne predstave se morajo podrediti redu Cerkve. Duhovnik namreč ni lastnik svete liturgije. Je njen služabnik.
Kako velika je ta skrivnost! Duhovnik sme delovati in persona et in nomine Iesu Christi, Capitis Ecclesiae – v osebi in imenu Jezusa Kristusa, Glave Cerkve.
Kdo bi se mogel sam od sebe izkazati vrednega tega dostojanstva? Prav zato so potrebne ponižnost, spoštovanje in zvestoba. Duhovnik se mora zavedati, da je orodje v Kristusovih rokah.
Tudi verniki morajo poznati nauk. Kajti samo tisti, ki globlje prodre v razumevanje tega, kar se dogaja na oltarju, more globlje v svoji duši sprejeti sadove te presvete daritve.
Red svete maše mora postati red našega mišljenja, red našega mišljenja pa mora urediti vse naše življenje!
Žal obstajajo tudi tradicionalni katoličani, ki so tradicionalni zgolj v zunanjem smislu. Ljubijo lepoto liturgije, častitljiva bogoslužna oblačila, gregorijanski koral, slovesne obrede in izročeno obliko bogoslužja. Vse to je dobro, dragoceno in potrebno. Toda velika zmota bi bila, če bi se pri tem ustavili.
Estetika, ki je nekaj zelo dobrega in potrebnega, ne sme nikdar postati sama sebi namen. Voditi nas mora k Bogu!
Kaj nam koristi najlepša liturgija, če naše vsakdanje življenje ostaja neurejeno? Naš nekdanji domači župnik je vedno tako pomenljivo govoril: »Kakor je videti v tvoji omari, tako je tudi v tvoji duši.« V tem je globoka resnica. Kaj nam koristi največje spoštovanje do Najsvetejšega, če bližnjim odrekamo ljubezen? Kaj nam koristi zvestoba zunanjim oblikam, če v notranjosti ostajamo mlačni, prevzetni, neljubeči, hladni in neizprosni?
Ne, dragi verniki: sveta maša mora prežemati vse naše življenje! Oblikovati mora naše družine, posvečevati naš vsakdan v poklicu in družbi, usmerjati naše odločitve, krepiti našo pripravljenost na žrtve ter razplamtevati našo ljubezen do Boga in bližnjega.
Izročila ne smemo samo ohranjati. Iz njega moramo čedalje bolj živeti!
III. Katoliško izobrazbo moramo znova izgraditi
Moja druga velika skrb je katoliška izobrazba, predvsem temeljito poznavanje katekizma.
Zato določam, da bo prihodnje leto tu v Sloveniji potekal niz katehetskih pridig. Prečastite sobrate prosim, naj svoje pridige – z izjemo velikih praznikov – namenijo sistematičnemu in temeljitemu poučevanju vernikov v katoliškem nauku. Za osnovo naj vzamejo Rimski katekizem Tridentinskega koncila. Začeli bomo z zakramenti. Vsak zakrament bo treba obravnavati podrobno. Nato bo treba razložiti deset božjih zapovedi. To katehetsko poučevanje naj se nadaljuje do konca leta 2027.
Zakaj mi je to tako pomembno? Ker vera ne živi naprej sama od sebe. Generacija, ki ne pozna več katekizma, tudi svojim otrokom le stežka prepričljivo posreduje vero. Poleg tega živimo v času, ko marsikje ni več zagotovljeno trdno katoliško versko poučevanje. Naših vernikov ne smemo pustiti brez zadostnega poznavanja verskih resnic. Živa vera potrebuje hrano. Potrebuje resnico, jasnost in nenehno poglabljanje.
Rimski katekizem je pri tem dragoceno orodje. Pomaga nam razumeti nauk Cerkve v njegovi celovitosti. Dogmatične resnice povezuje z nravnim življenjem in nam kaže, kakšne posledice ima vera za naš vsakdan. Tudi nedeljska pridiga lahko s tem pridobi globino. Kateheza ne bo postala suhoparna učna ura, temveč hrana za dušo. Verniki se bodo naučili bolje razumeti svojo vero, jo odločneje izpovedovati in pogumneje živeti. Zato vas prosim, dragi verniki: vzemite to poučevanje resno! Pozorno poslušajte. Preverjajte v katekizmu. Zastavljajte vprašanja. Spoznajte katekizem. In naučeno posredujte naprej v svojih družinah!
Ne smemo se namreč zadovoljiti s tem, da se imenujemo katoličani. Vedeti moramo tudi, kaj pomeni biti katoličan!
IV. Boriti se moramo in trpeti – ter upati na zmagoslavje
Dragi verniki! V najboljšem in pravem katoliškem pomenu smemo, da: moramo biti triumfalisti! Ne zaradi človeške prevzetnosti. Ne zato, ker bi se imeli za boljše od drugih. Temveč zato, ker verujemo v zmago Jezusa Kristusa! Smemo se in se moramo boriti. Smemo in moramo trpeti. Smemo in moramo ostati zvesti svojemu Kralju – tudi tedaj, ko nas svet ne razume, ko naletimo na odpor in ko trpimo zaradi kriz v Cerkvi.
Resničnosti ne smemo olepševati. Stojimo pred velikim pretresom vere. Zaskrbljujoče veliko ljudi, ki se prištevajo k Cerkvi, je opustilo bistvene resnice katoliške vere ali pa jih skorajda ne pozna več.
Kriza Cerkve se še posebej boleče kaže tam, kjer tudi nosilci cerkvenih služb odstopajo od tradicionalnega nauka vere. Uničevanje tradicionalne rimske liturgije, zlorabe svetih zakramentov, vse izrazitejše postavljanje katoliškega nauka o zakonu pod vprašaj, razkrajanje moralnega nauka in napadi na duhovništvo so resna znamenja te krize.
Tudi napačna pojmovanja verske svobode, ekumenizem in zlasti opuščanje katoliških resnic v odnosu do protestantizma so pri mnogih katoličanih omajali jasnost vere in trdnost izpovedovanja.
To stvarnost moramo videti. Ne smemo molčati, kadar je treba braniti resnico. Ne smemo popuščati tam, kjer Kristus zahteva zvestobo.
Toda – in to je prav tako pomembno – ne smemo dovoliti, da bi nas ta kriza obvladovala! Prav tako bi bilo namreč napačno zapasti v brezbožno črnogledost, brezup ali pomanjkanje ljubezni. Tudi to ne bi bilo katoliško. Tudi to bi bila zmaga sovražnika, če bi nam mogel odvzeti pogum, veselje in upanje.
Krizo moramo videti, ne da bi izgubili upanje. Zmoto moramo zavračati, ne da bi se odpovedali ljubezni. Trpeti moramo znati, ne da bi obupali.
Nikdar ne pozabimo besed svetega apostola Pavla iz Pisma Hebrejcem: »Iesus Christus heri et hodie: ipse et in saecula.«
Jezus Kristus je isti včeraj, danes in na veke. To je naša opora! To je naše upanje! To je temelj naše zaupljivosti!
Svet se spreminja. Človeška mnenja se menjujejo. Zmote prihajajo in odhajajo. Celo velike cerkvene ustanove se lahko znajdejo v pretresih. Toda Jezus Kristus ostaja! Njegova resnica ostaja! Njegove obljube ostajajo! In njegova Cerkev ne bo nikoli propadla.
Zato na ta praznik vseh svetih prosimo našega Božjega Zveličarja za pogum, stanovitnost in zares sveto gorečnost v službi njegovi sveti Cerkvi.
Tako so ravnali veliki in mali svetniki. Niso zmagali zato, ker bi jim bil boj prihranjen. Zmagali so, ker so ostali zvesti Kristusu. Krone niso prejeli zato, ker nikdar ne bi trpeli. Prejeli so jo, ker so svoje trpljenje nosili skupaj s Kristusom.
Tudi mi se nikdar ne smemo pustiti potreti! Naš Kralj je Jezus Kristus! Vsi svetniki mu služijo in ga častijo! Ko gledamo trpečo Cerkev, ko vidimo rane vojskujoče se Cerkve in ko nas težita človeška slabost ter breme časa, usmerimo svoj pogled k zmagoslavni Cerkvi. K nešteti množici svetnikov, ki so že dosegli cilj. K možem in ženam, ki so šli pred nami in nam kličejo: Vztrajajte! Ostanite zvesti Kristusu! Ne odpovejte se veri!
Bili so ljudje kot mi. Tudi oni so poznali skušnjave, boje, razočaranja in trpljenje. Toda pustili so se voditi Kristusu. Zato moremo upati, da bomo tudi mi z njegovo milostjo dosegli cilj.
V. Naš Kralj bo zmagal
Dragi verniki, dovolite mi, da ob koncu še enkrat spomnim na besede našega ljubljenega ustanovitelja, nadškofa Lefebvra. Izrečene so bile v njegovi pridigi 29. junija 1978:
»Če vas torej včasih obhajajo občutki malodušja, notranje razklanosti, skorajda obupa; če ob pogledu na razkosano, trpečo Cerkev, ki jo udarci zadevajo z vseh strani, ti občutki preplavijo vašo dušo, pomislite, da je naš Gospod z vami, dokler ohranjate besede, ki nam jih je dal naš Gospod Jezus Kristus in nas jih je naučil. Prav po tej daritvi bo hudobni sovražnik nekega dne izgnan iz Cerkve in Cerkev bo znova našla svoj sijaj. Ne bodo je več spodkopavali ljudje, ki si želijo njenega propada in uničenja. Zato moramo moliti, zlasti danes, vsi združeni. Moliti moramo, da bi Bog razpršil sovražnike Cerkve in da bi Cerkev tako znova mogla podeljevati milosti, ki jih verniki tako nujno potrebujejo in ki jih svet potrebuje za svoje zveličanje.«
Dragi verniki! To je naša naloga: verovati, moliti, darovati žrtve in se boriti. Ne z lastno močjo, temveč v Kristusovi moči. Ne z zaupanjem v človeške uspehe, temveč z zaupanjem v njegove obljube. Ostanimo zvesti tradicionalni sveti maši in pripeljimo k njej mnoge ljudi! Poglabljajmo svoje poznavanje vere! Vzgajajmo svoje otroke katoliško! Molimo za duhovniške in redovniške poklice! Z vso predanostjo delajmo za zveličanje duš!
In ko bo pot postala težka, se ozrimo na svetnike. Niso samo predmet našega češčenja. So naši zgledi, naši priprošnjiki in naši spremljevalci na poti v nebesa. Danes obhajamo njihovo zmagoslavje. Upamo, da bomo nekega dne tudi mi skupaj z njimi smeli gledati Boga. Do takrat pa moramo ostati zvesti, vztrajati in nadaljevati pot z neomajnim upanjem.
Kajti naš Kralj živi! Naš Kralj kraljuje! In naš Kralj bo zmagal!
Zato se želimo ob koncu tega svetega opravila s Te Deum zahvaliti Bogu za njegovo Cerkev, za svete zakramente, za tradicionalno liturgijo, za našo Duhovniško bratovščino in za vse milosti, ki nam jih podarja v svoji neskončni dobroti.
Njemu samemu čast in slava zdaj in vekomaj! Amen.
Hvaljen bodi Jezus Kristus!
Galerija slik:
