Božji otrok nam s svojim zgledom oznanja takšno ponižnost. K ponižnosti pa nas spodbuja tudi Jezusova postelja, saj v tem otroku vidimo najmočnejši poziv k ponižnosti. Sprašujemo se namreč, zakaj se je Božji Sin tako zelo ponižal, se tako zelo pokoril? Mi vemo: zaradi nas, da bi priskočil na pomoč naši bedi. Kako velika mora biti naša stiska, da potrebujemo takšno pomoč? Kako resna mora biti naša bolezen, da potrebujemo takšnega zdravnika? In kako velik razlog imamo, da smo ponižni! Pravim, da se je Božji Sin zaradi nas tako zelo ponižal. „Videli smo ga,“ pravi Izaija, „in ni imel nobene časti … bil je preziran … poznal je slabost … Resnično je vzel nase naše bolezni, nosil je naše bolečine… Vsi smo zašli kot ovce, vsak na svojo (napačno) pot; in Gospod je nanj naložil krivdo vseh nas“ (Iz 53,2-6). Ponižal se je zaradi nas.
„Bogat je bil,” pravi Pavel, „zaradi vas pa je postal ubog, da bi vi po njegovi revščini postali bogati.” (2 Kor 8,9). Zaradi nas se je ponižal: „Postal je majhen,” pravi Hieronim, „postal je otrok, da bi nam omogočil postati popolni ljudje; dal se je zaviti v plenice, da bi nas osvobodil vezi smrti; dal se je položiti v hlev, da bi nas pripeljal na svoj oltar; spustil se je z nebes, da bi vas dvignil v nebesa; prezir, ki ga je trpel, ko mu niso hoteli dati mesta v krčmi, je bil za vas zagotovilo, da boste imeli bivališče v raju.” Njegova revščina je moja sreča; slabost, do katere se je spustil moj Gospod, je moja moč; njegov jok me je opral, njegove solze so izbrisale moje grehe in bolj sem ti, Gospod Jezus, dolžan za to, kar si pretrpel, da bi me odrešil, kot za to, kar si storil, da bi me ustvaril. Kaj bi mi koristilo moje rojstvo brez milosti tvojega zveličanja?
Božji Sin se je za nas tako zelo ponižal; ni mogel poslati angela, da bi nas spravil z Bogom, da bi nas iztrgal iz bede, ampak je moral dati samega sebe kot odkupnino, da ne bi propadli, ampak bi dosegli večno življenje. Kako zavržni smo pred Božjimi očmi, kako šibki in nesposobni vsega dobrega moramo biti sami od sebe, – moramo pomisliti ob pogledu na jasli, – saj je za nas potreben takšen Odrešenik? Da, to vemo, kot pravi Sveto pismo: „Sami od sebe nismo sposobni niti misliti ničesar (dobrega)“ (2 Kor 3,5). „Brez mene ne morete storiti ničesar,“ pravi Jezus (Jn 15,5). In ker se nam ob pogledu na jaslice ta resnica tako živo predstavi, ker se nam tako živo predstavi naša grešnost in nezmožnost, moramo reči, da nas jaslice spodbujajo k ponižnosti, saj nam kažejo največji razlog za ponižnost.
Zato se odločimo, da si bomo ob jaslicah, kolikorkrat nas bo ponos želel zapeljati, rekli: Kako? Sami od sebe ste obsojeni pred Božjimi očmi in niste zmožni storiti nadnaravnega dobrega, samo v Jezusu in po Jezusu ste zmožni obroditi sadove za večno življenje – kako se torej lahko tako ponosno povzdigujete? K ponižnosti nas torej spodbuja pogled na tistega, ki je v jaslih; v njem vidimo najbolj osupljiv zgled ponižnosti, vidimo Božjega Sina v največji človeški bedi, hkrati pa vidimo največji vzrok ponižnosti, našo grešnost in šibkost, zaradikatere se je moral tako zelo ponižati.
Vir: fsspx.at
