Kot vedo vsi, ki so seznanjeni z verskimi razpravami, tradicionalne katoličane pogosto obtožujejo, da so kripto-luterani, uporni učenci tega nemškega krivoverca, ki je zavrnil dogmo o papeški nezmotljivosti in papeškem primatu I. vatikanskega koncila (1869-1870). To seveda ni res!
Ni važno, da tradicionalni katoličani jasno in nedvoumno podpirajo nauk Prvega vatikanskega koncila prav glede teh vprašanj, pri čemer poudarjajo, da so koncilske izjave bolj omejene od sklepov, ki jih nekateri izpeljujejo iz njih, in da obstajajo resnično odprta vprašanja o obsegu primata in nezmotljivosti, vprašanja, ki jih je sam koncil modro pustil odprta. Tu bi rad obrnil ploščo in poudaril, da so papeški absolutisti, neo-ultramontanisti, kakorkoli jih že imenujemo, pravzaprav kripto-luterani.
Velika prostitutka
Za izhodišče vzemimo znani stavek Martina Lutra: „Razum je največja hudičeva prostitutka.“ V središču Lutrovega sistema je namen, da bi razum nadomestil ali nadvladal vero. Zanj mora vera, čisti dar, postati novo načelo vsega spoznanja in delovanja; človeški sposobnosti razuma in volje sta, tako kot človeška narava, na splošno brezupno pokvarjeni, omadeževani in izmaličeni od greha, nesposobni za pravilno delovanje. Če bi zaupali v razum in celo v njegovo delovanje, bi se vrnili na poganske in pelagianske poti sholastikov, ki so verjeli, da ljudje, kot sta Aristotel in Ciceron, vidijo resnico, da je mogoče razbrati harmonijo med Atenami, Jeruzalemom in Rimom.
Luther se je bolj strinjal s Tertulijanom: „Kaj imajo Atene skupnega z Jeruzalemom?” Geslo ‘credo quia absurdum‘ (Verjamem , ker je absurdno), ki ga pripisujejo Tertulijanu, odlično odraža Lutrovo miselnost. Skratka, za Lutra ne zaupamo in ne moremo zaupati razumu, človeškemu intelektu, da bi prišli do resnice; nasprotno, če pridemo do resnice, je to čisto in preprosto Božji dar. Podoba, ki jo lahko podamo, je sneg Božje resnice, ki pade na gnoj intelektualne duše in ga ne preoblikuje, temveč prekrije z odejo.
Ne zanikam, da je v tem pogledu nekaj resnice. Naša narava je ranjena in pomoč Božjega razodetja potrebujemo ne le zato, da bi spoznali nadnaravno resnico, ampak tudi zato, da bi z gotovostjo spoznali stvari, ki bi jih naša narava lahko dosegla ali jih še lahko doseže, če nas ne bi tako zlahka odvrnila ustvarjena bitja ali vlekle navzdol neurejene strasti. V vseh teh točkah je katoliško izročilo zelo jasno.
Vendar to izročilo ostaja trdno zavezano ideji, da je Božje stvarstvo dobro in ostaja dobro, da je odrešeno in odrešljivo ter da je zlasti razum poklican k temu, da služi veri, jo brani in „hodi z njo“, kot to vidimo v sholastični teologiji, kjer se novi doktrinarni sklepi izpeljejo iz božansko razodete predpostavke s postopkom razmisleka. Za katoličana razum ni prostitutka, temveč služabnik živega Boga, služabnik Božjega razodetja; razumna duša je poročena s Kristusom in ozaljšana z njegovo milostjo.
Zato Lutrovo stališče ne vzdrži. Za oblikovanje stališča, za sprejemanje Božjega razodetja je treba uporabiti razum. Napadati razum pomeni napadati človekovo zmožnost, da bi slednji mogel biti razsvetljen in odrešen. Če pa razum ostane trajno ranjen, če milost ne more najti nečesa že dobrega, kar bi ozdravila in povzdignila, potem sledi, da Logosu, samemu Božjemu Sinu, vendarle ni bilo treba sprejeti razumne duše, ampak je duha preprosto nadomestil s svojo božanskostjo. To je herezija apolinarizma.
Preseči ne pomeni izpodbijati
Katoličani priznavamo in iščemo skladnost med vero in razumom, k čemur nas slovesno spodbuja Cerkev.1 Vemo, da vera sicer presega razum, vendar mu ne nasprotuje. Zato vemo tudi, da četudi resnica, ki jo uči cerkveno učiteljstvo, ni vedno takoj očitna, jo je vsaj mogoče razumsko dojeti kot nauk, ki ponavlja Božje razodetje, v kontinuiteti z učiteljstvom, ki je bilo pred njim. Tako tudi vemo, da če poznejši nauk neposredno nasprotuje predhodnemu nauku z enako ali večjo avtoriteto, je nemogoče privoliti vanj v sedanji obliki; najmanj bi bilo treba odreči privolitev.
Po drugi strani pa neo-ultramontanizem drzno trdi, da je vseeno, če gre za očitno nasprotje z razumom – kot se je to, kakor je znano, zgodilo v nauku papeža Frančiška o smrtni kazni ali v njegovi izjavi, da rimski obred izraža le Novus Ordo in da „v rimskem misalu, reformiranem po Drugem vatikanskem koncilu, lahko najdemo vse prvine rimskega obreda”.2 V skladu s to miselno usmeritvijo moramo biti popolnoma previdni pri vseh svojih mislih in občutkih ter moramo sprejeti in slepo ubogati vse, kar nam posreduje „trenutno učiteljstvo“. Samo vera v papeško službo je dovolj: sola fides sufficit! Samo vera v predlog ali zapoved: credo quia absurdum. Pravzaprav bolj ko delaš nasilje nad svojim razumom, bolj si zvest, ubogljiv in ponižen ter bolj kažeš Bogu, da si se žrtvoval za njegovo slavo.
Morda je to vsaj za nekatere ljudi mamljiva in pomirjujoča misel, vendar ni le zmotna, temveč tudi žaljiva. Žaljiva je za Boga, stvarnika moči razuma; žaljiva je za Boga, voditelja zgodovine, ki je skozi stoletja vodil učiteljstvo Cerkve.
Ugovor: nevarnost subjektivizma.
Na tej točki je mogoče podati ugovor. „Tudi, če imate prav glede mesta razuma v katoliškem življenju in teologiji, kako veste, da je vaše sklepanje o določeni temi pravilno? Ali se ne morete motiti, ko menite, da je to, kar pravi papež Frančišek, protislovje, čeprav ga v resnici ni? In ali ne bi morala biti glavna naloga razuma odpraviti vsak videz protislovja v izjavah z avtoriteto?” Ali, v drugi različici: „Edina stvar, ki se zgodi, ko vsi uporabljajo razum, je zmešnjava nesoglasij. Vse se sesuje v obliko subjektivizma. Prav zato potrebujemo eno samo zunanjo avtoriteto, ki nam preprosto pove, v kaj moramo verovati in kaj moramo storiti, sicer enotnost ni mogoča.“
Odgovor: Da, seveda se je pri razumski presoji mogoče zmotiti. Za pravilno sklepanje, zlasti o zapletenih ali zapletenih vprašanjih, so potrebni dolgotrajno usposabljanje in poznavanje ustreznih virov, potrpežljivo vrednotenje dokazov in spretnost v argumentiranju.
Ko je Janez XXII. pridigal o svojih zmotah glede življenja po smrti, so se z njim soočili teologi, ki so ga pozvali k redu. Ti sodobniki Janeza XXII. so zmote prepoznali in jim nasprotovali, kar je privedlo do papeževega preklica na smrtni postelji in utrlo pot takojšnji dogmatični opredelitvi spornih resnic s strani njegovega naslednika, Benedikta XII.
Razum, ki je deloval na podlagi podatkov razodetja, je bil zelo vpleten v celotno zadevo. Dejstvo, da se razum more motiti, je razlog za previdnost in odprtost za popravke, ne pa razlog, da bi razum vrgli skoz okno in se prepustili neki obliki fideizma.
Kar pa zadeva cerkveno učiteljstvo, tudi če je med tradicionalnim naukom in izjavami papeža Frančiška le navidezno protislovje, je to že (ali bi moralo biti) razlog za veliko zaskrbljenost. Videz ni vedno zavajajoč; videz protislovja lahko v resnici kaže na resnično protislovje, čisto in preprosto, torej na nekaj, kar je nasprotno razumu in Božjemu Logosu. Razum se mora spopasti s to težavo. Če dobri, verni, izobraženi in kompetentni ljudje pridejo do zaključka, da protislovje obstaja, si ta zaključek zasluži, da ga jemljemo zelo resno, ne pa da ga imenujemo kot nelojalnega, uporniškega, protestantskega, shizmatičnega ali s katerimkoli drugim modnim izrazom. Navada označevanja dobrih katoličanov s takšnimi slabšalnimi izrazi se bo obtoževalcem maščevala, saj so oni, ne obtoženi, tisti, ki tvegajo zlorabo nauka in obrekovanje razuma, tako kot je to storil Luter.
Ali je res tako težko razumeti, da je temeljna naloga učiteljstva prinašati jasnost in ne zmedo? Prinašati svetlobo in ne poglabljati temo? V avtentičnem učiteljstvu ni prostora ne le za zmote, marveč niti za navidezno zmoto. Enako velja za krepost vere: ta ne izključuje le malikovanja, temveč tudi vsako navidezno malikovanje. Zato si incident s Pachamamo zasluži radikalno obsodbo, ne glede na to, ali je bilo klanjanje pred izrezljanimi ženskimi figurami, podobnimi zemeljskim boginjam, namerno dejanje poganskega češčenja ali pa se je vsakemu običajnemu opazovalcu preprosto zdelo kot takšno.
Vrata pekla ne morejo premagati vere
Še en ugovor pride hitro in besno: „Če lahko papež uči zmote, ali niso peklenska vrata, v nasprotju s Kristusovo obljubo, prevladala nad Cerkvijo?“
Odgovor: Ne, razen če menite, da je edini način, da spoznamo resnico, ta, da jo prejmemo neposredno od papeža. Če je pravoverni nauk in zdravo moralo mogoče spoznati na različne načine – ne le preko papeževega nauka, ampak tudi, na primer, preko svetega bogoslužja, Svetega pisma, preteklim dogmatičnim naukom koncilov in papežev ter univerzalnim rednim učiteljstvom, o katerem pričajo neštete kateheze -, je jasno, da moteči se ali slab papež ne pomeni, da so nad Cerkvijo prevladala peklenska vrata.
Slab papež prej kaže na to, da je satan za kratek čas prevladal nad človekom, ki se je izneveril svoji službi. Vendar pa bi vera Cerkve ostala natanko takšna, kakor je bila že poznana in opredeljena. Do resničnega protislovja bi prišlo le, če bi papež slovesno ali ex cathedra opredelil očitno zmoto. To se še nikdar ni zgodilo in naše prepričanje, da se to ne bo nikoli zgodilo, da bo Bog to preprečil, ni nerazumno.
Zato je jasno, da so neo-ultramontanisti s sprejetjem predpostavke, da papež nikdar ne more zapasti v krivoverstvo ali, kot nekateri iz tega sklepajo, da v njegovem avtentičnem rednem učiteljstvu ne more priti do zmote in da so vse njegove splošne disciplinske odločitve nezmotljive, napravili zmoto, ko so papeža izenačili z vero (kot da sta preprosto nerazdružljiva) in nato sedanjega papeža videli kot edini dostop do vere. Zato menijo, da papež, ki se moti, pomeni Cerkev, ki se moti. Če sprejmemo bolj splošno stališče, predstavljeno zgoraj, odpadniški papež ne pomeni resnega izziva za nezmotljivost Cerkve. Zagotovo je veliko škandalov, zmede in škode, vendar ne samomorilskega samouničenja.
Zakaj torej toliko apologetov (zlasti na spletu) zavezanih manjšinskemu teološkemu stališču, ki je zelo malo verjetno, zahteva sramotno miselno telovadbo, ki pa se na koncu izkaže za popolnoma neuporabno? Kaj točno jih moti pri priznavanju več virov gotovosti glede vere, s tem pa možnosti, da se včasih znajdemo v položaju, ko moramo razbrati, da je papež zašel s poti? Ker pa smo vselej dolžni uporabiti svoj razum, tudi ko branimo papeža, se moramo naučiti razlikovati med „osebno presojo na podlagi zunanjih virov resnice“, ki je vedno v igri, in „subjektivno presojo kot izključno avtoriteto“, kar je protestantska zmota.
Tradicionalist, kot vsak zdrav človek, uporablja razumsko sposobnost presoje, ne da bi sebe ali svoj razum postavljal na najvišje mesto; nasprotno, razum obravnava kot služabnika vere, ki nam je bila tudi izročena kot naša najdragocenejša lastnina, ki jo je treba braniti tudi za ceno, da tvegamo svoje življenje. Po drugi strani pa bo neo-ultramontanista napačna izhodiščna predpostavka vodila k nezaupanju v razum; govoril bo, kot da papeži niso dolžni spoštovati zahtev razuma, zahtev logike, parametrov koherentnosti, značilnosti kontinuitete ali vrednosti običajev in izročila.
Sprašujemo se, kdo je na koncu bolj podoben Martinu Lutru …
p. Bertrand Lundi, FSSPX
Vir: Bulletin Sainte-Thérèse de l’Enfant-Jésus št. 225, april-maj-junij 2025. Članek se v veliki meri opira na dva zvezka dela Petra Kwasniewskega: The Road from Hyperpapalism to Catholicism, Os Justi Press.
1 glej na primer Æterni Patris Leona XIII.
2 Motu proprio Traditionis Custodes.
