Med nagovorom ob molitvi Angelovega češčenja na praznik svetih apostolov Petra in Pavla je Leon XIV. spregovoril o svoji vlogi pri službi edinosti Cerkve in o »ekumenizmu krvi«, ki združuje vse kristjane po pričevanju mučencev, ki so dali svoje življenje za Kristusa, ne glede na to, kateri cerkvi ali cerkveni skupnosti so pripadali.
Papež je najprej spomnil, da je Cerkev v Rimu nastala »iz pričevanja apostolov Petra in Pavla in da je rodila sadove zaradi njune krvi in krvi mnogih mučencev«. Te mučence danes štejemo medse:
»Tudi danes so po vsem svetu kristjani, ki jih evangelij naredi velikodušne in pogumne, celo na račun lastnega življenja. Obstaja torej ekumenizem krvi, nevidna in globoka edinost med krščanskimi cerkvami, ki pa še ne izkušajo polnega vidnega občestva.«
Papež je nato izrazil željo po iskanju krščanske edinosti. Pojasnil je tudi odnos med Kristusom in Petrom. Spomnil je, da se Jezusovo delo med ljudmi ponavlja med tistimi, ki mu sledijo. Na koncu je dodal, da je odpuščanje ključ do edinosti cerkva.
Žal pa je treba opozoriti, da je pojem ekumenizma krvi zmoten.
Precedensi
To ni prvič, da je papež počastil »mučence«, ki ne pripadajo katoliški Cerkvi. Janez Pavel II. je nameraval organizirati »ekumensko spominjanje na pričevalce vere 20. stoletja«.
7. maja 2000, tretjo nedeljo po veliki noči, je pred predstavniki pravoslavnih cerkva in starodavnih cerkva Vzhoda imel pridigo. Navzoči so bili tudi predstavniki protestantskih skupnosti in ekumenskih organizacij. Srečanje je potekalo v bližini Koloseja.
Janez Pavel II. je zlasti poudaril, da je »v našem stoletju‚ pričevanje za Kristusa do prelitja krvi postalo skupna dediščina katoličanov, pravoslavcev, anglikancev in protestantov« (Tertio millennio adveniente, št. 37).
Nekaj let kasneje, leta 2005, je bil objavljen Univerzalni martirologij, ki ga je pripravila Skupnost Bose, sestavljena iz članov različnih veroizpovedi, ki jo je po koncilu ustanovil Enzo Bianchi. Ta martirologij združuje kristjane in pripadnike mnogih drugih religij.
15. februarja 2021 je bil organiziran ekumenski webinar, ki so se ga udeležili papež Frančišek, koptski pravoslavni patriarh Tawadros II. in anglikanski primas Justin Welby, v spomin na 21 koptskih kristjanov, ki jih je 15. februarja 2015 na libijskem ozemlju brutalno umorila Islamska država Iraka in Sirije.
Teden po usmrtitvi je Tawadros II. 21 žrtev vpisal v knjigo mučencev Koptske pravoslavne Cerkve. Med konferenco je Frančišek dejal: »So naši svetniki, svetniki vseh kristjanov, svetniki vseh krščanskih veroizpovedi in izročil«, svetniki »Božjega ljudstva, vernih Božjih ljudi«, ki »so svoja življenja oprali v Jagnjetovi krvi«.
Svoj govor je zaključil s temi besedami: »Molimo danes skupaj v spomin na teh 21 koptskih mučencev: naj posredujejo za nas vse pred Očetom. Amen.«
Nemogoča izjava
Očitno ni dvoma o strašnem trpljenju, ki so ga prestale te žrtve protikrščanskega sovraštva. Nihče ne more spregledati dejstva, da so raje izbrale smrt kot zanikanje svoje vere v Kristusa. Vendar pa katoliška Cerkev preprosto ne more razglasiti teh ljudi za »mučence«. Tej razglasitvi namreč manjka ključna dimenzija.
Mučenec je namreč nekdo, ki je prostovoljno sprejel smrt, ki mu je bila zadana iz sovraštva do katoliške vere. Da bi lahko uporabili ta naziv, je torej nujno, da je oseba vidno pripadala katoliški Cerkvi po izpovedi vere. Cerkev namreč ne more soditi o tem, kar je v duši, ampak sodi po zunanjih znamenjih, ki jih opazuje.
Zato papež Benedikt XIV. (1675–1758) v svojem traktatu o kanonizaciji svetnikov pojasnjuje, da ni mogoče potrditi mučeništva osebe, ki ne pripada Cerkvi. Ali to pomeni, da zunaj vidnih meja Cerkve ne morejo obstajati mučenci?
To je mogoče, nadaljuje Benedikt XIV., vendar so takrat »mučenci pred Bogom in ne pred Cerkvijo«, ki jih ne more soditi. V nebesih bodo prejeli nagrado, namenjeno mučencem, vendar nam bodo tu na zemlji ostali neznani.
Tako ta nauk, ki ga izpovedujejo Janez Pavel II., Frančišek in zdaj tudi Leon XIV., poleg tega, da nima teološke osnove, po mnenju Benedikta XIV. izbriše razlike med katoliško Cerkvijo in drugimi religijami. Razblini jasno mejo med edino pravo Cerkvijo in vsemi tistimi, ki so se od nje ločili.
Prav tako ustvarja občutek, da se lahko človek enako dobro zveliča v katerikoli religiji, in prispeva k relativizmu, ki uničuje pravo vero in ima svoje izhodišče v izjavi Dignitatis Humanae Drugega vatikanskega koncila.
Ni svetnikov, ki bi bili skupni vsem krščanskim veroizpovedim in izročilom. Cerkev nima moči, da bi to razglasila. Seveda lahko molimo za nekatoliške kristjane, vendar ne moremo moliti k njim.
Viri: Vatican News/InfoCatolica/FSSPX.Actualités – FSSPX.Actualités
Slika: © Vatican Media
