V imenu človeškega dostojanstva postane grešnik nedotakljiv.
Ob 15. obletnici odprave smrtne kazni v ameriški zvezni državi Illinois je papež Leon XIV. prevzel odločitev svojega predhodnika, da načelno zavrača smrtno kazen.¹
V podporo svoji izjavi se sklicuje na »svoje nedavne predhodnike«, ki so priporočali, naj se pravičnost izvršuje in državljane varuje, ne da bi se šlo do te skrajnosti. V resnici pa se težko opre na Janeza Pavla II., da bi zavrnil samo načelo smrtne kazni kot nasprotno evangeliju, saj je Katekizem katoliške Cerkve, izdan leta 1992, učil:
Tradicionalni nauk Cerkve ne izključuje […] uporabe smrtne kazni, če je ta edino izvedljivo sredstvo za učinkovito zaščito človeških življenj pred nepravičnim napadalcem.²
Katekizem katoliške Cerkve št. 2267
Razlog, ki sta ga navajala Frančišek in nato Leon XIV., je, da »dostojanstvo osebe ne umanjka niti po storitvi zelo hudih zločinov«. Na istem načelu temelji tudi Dignitatis humanae, ko trdi, da je pravica do verske svobode neodtujljiva:
Pravica do te svobode od vsakršne prisile [na verskem področju] ostaja tudi pri tistih, ki ne izpolnjujejo dolžnosti iskati resnico in se je okleniti, saj morajo ljudje »po svojem dostojanstvu« sami iskati resnico.
Deklaracija Dignitatis humanae št. 2
Pa vendar se zapor ali prisilno delo, naloženo zločincem, ne zdita nemoralna, čeprav omejujeta svobodo, ki si jo človek more lastiti zaradi svojega dostojanstva. In ali ni prav Bog sam dopustil, da je “smrt prišla na svet”³ kot kazen za greh? Ali torej Bog ne spoštuje človeškega dostojanstva? Kaj se je zgodilo?
Zgodilo se je to, da človek z grehom izgubi svoje dostojanstvo: »Po grehu se človek oddalji od reda, ki ga določa razum; zato odpade od človeškega dostojanstva.«⁴ Z drugimi besedami: »Človek, ki zlorabi oblast, ki mu je bila dana, si zasluži, da jo izgubi.«⁵ To poudarja tudi Leon XIII.:
Če razum sprejema zmotna mnenja in če volja izbere zlo ter se ga oklene, ne eno ne drugo ne doseže svoje popolnosti; oboje odpade od svojega prvotnega dostojanstva in se pokvari.
Leon XIII., okrožnica Immortale Dei, 1. november 1885.
Ne da bi to izrecno povedali, smo prešli od starega pojmovanja dostojanstva, ki temelji na bogopodobnosti in na plemenitosti življenja — dostojanstva, ki se z grehom izgubi, a se lahko ponovno pridobi s spreobrnjenjem in z milostjo — k modernemu pojmovanju, ki ga navdihuje kantovska teorija, po kateri je človek sam sebi cilj vseh svojih dejanj.⁶ Današnje pojmovanje dostojanstva je postalo brezbrižno do dobrega in zla pri kaznovanju zločinov ter brezbrižno do resnice in zmote pri dopuščanju krivih verovanj. Na koncu pokrije vse grehe in zato nas ne preseneča več, da so krivci pogosto bolje obravnavani od žrtev samih.
Abbé Nicolas Cadiet, FSSPX
Opombe:
¹ Videosporočilo z dne 27. aprila 2026. Besedilo dostopno na:
https://www.vatican.va/content/leo-xiv/en/messages/pont-messages/2026/documents/20260424-videomessaggio-illinois.html
² Papež Frančišek je to besedilo spremenil 11. maja 2018.
³ Rim 5,12
⁴ Sveti Tomaž Akvinski, Summa theologiae, IIa IIae q.64 a.2 ad 3.
⁵ Prav tam, IIa IIae q.65 a.3 ad 1.
⁶ Prim. Guilhem Golfin, »Narcis brez obraza ali izkrivljeno dostojanstvo«, v: Bernard Dumont, Miguel Ayuso, Danilo Castellano (ur.), Človeško dostojanstvo: vzponi in padci zlorabljenega pojma, Pariz, 2020, str. 61–88.
