Tradicionalna liturgija mašniškega posvečenja jasno kaže namen duhovništva.
Junij je prinesel veselje posvečenja novih duhovnikov. V rimskem obredu je predvideno, da se maša, ki jo začne škof, prekine, da se opravijo obredi posvečenja (diakonov in duhovnikov), nato pa novi duhovniki somašujejo s škofom, ki jim je pravkar podelil duhovništvo; takrat skupaj obhajajo tisto, kar je zanje dejansko njihova prva maša.
Zanimivo je, da je prva molitev, ki jo novi duhovniki molijo skupaj s škofom, prva molitev, ki jo molijo v svoji duhovniški službi, molitev ob daritvi hostije:
Sprejmi, sveti Oče, vsemogočni in večni Bog, to brezmadežno hostijo, ki jo jaz, tvoj nevredni služabnik, darujem tebi, svojemu živemu in pravemu Bogu, za svoje neštete grehe, krivice in malomarnosti, za vse, ki so tu navzoči, in za vse verne kristjane, žive in mrtve, da bo ta daritev v korist njihovemu in mojemu zveličanju za večno življenje.1
Že na začetku svojega duhovniškega življenja novi duhovnik začne svoje poslanstvo z glavnim dejanjem: daritvijo žrtve, ki je namenjena zadostitvi ali odkupitvi za grehe, ki žalijo Božje veličastvo. Odpove se nečemu upravičenemu v čast Bogu in tako na neki način nadomesti tisto, kar si je neupravičeno prisvojil z grehom.
Naše lastne daritve ne morejo popraviti krivice, storjene Bogu, toda daritev Božjega Sina, ki je postal človek, daritev, s katero se je namerno odrekel življenju, je sposobna Očetu darovati »vso čast in slavo«.2 S tem darovanjem učlovečena Beseda pokaže, da ljubi Božje veličastvo in duše, ki jih je odrešil, bolj kot svoje lastno človeško življenje: »Nihče nima večje ljubezni kot ta, ki da življenje za svoje prijatelje.« (Jn 15, 13). V odgovor na to žrtvovano ljubezen Bog izliva svojo milost v izobilju.
Ko je apostolom zaupal svoje Telo in Kri z zapovedjo: »To delajte v mojo spomin,« jim je Zveličar zaupal svojo daritev, da jo vsak dan darujejo, da bi njeni sadovi prispevali k zveličanju duš.
Tako je duhovnik že v prvih minutah svojega duhovništva potopljen v samo srce svojega poslanstva; vse ostalo, pridiganje, poučevanje, stik z dušami, skrb za enotnost župnije, vse to je razširjanje sadov te daritve in vodenje duš k sodelovanju v njej, da bi jih vse pripeljal k edinosti Svete Trojice.
Usmiljenje, žrtev, zadoščevanje, reševanje duš – to je besednjak, ki ne ustreza pokoncilski predstavi o duhovniku, ki se zdi bolj animator skupnosti, zadolžen za poslušanje in izvajanje sinodalnih odkritij Božjega ljudstva, da bi rešil planet in sprejel migrante.
Ta podrobnost obreda maše in mašniškega posvečenja sama po sebi že kaže, da je v boju med tradicionalnim obredom in Novus Ordo v igri precej več kot le vprašanja čutenja in estetike. Ali, za tiste, ki razmišljajo le preko socioloških pojmov, kar pomeni, da jim je za resnico in laž, za dobro in zlo, vseeno, gre za precej več kot le za vprašanje identitete.
p. Nicolas Cadiet, FSSPX
Vir: La Porte Latine
Opombe
