“Združenje katoliških zdravnikov v Avstriji Sv. Luka“ je 19. oktobra 2025 v Minoritski cerkvi na Dunaju počastila svojega zavetnika. Ponujamo povzetek misli iz pridige p. Regeleja, ki je maševal to peto mašo in pridigal (celotna pridiga je na voljo tukaj – pater Regele je sicer farmacevt, ki je več let pred tem delal v farmacevtski industriji).
V pridigi je pater Regele navedel italijanskega kapucinskega meniha, Patra Pija, ki je vlogo zdravnika videl kot orodje Božjega usmiljenja, poklicanega, da prinaša ozdravljenje ne le telesu, ampak tudi duši. Vendar se je pojem »duše« izgubil v naši materialistični dobi, ki je sposobna razmišljati le v povsem posvetnih izrazih.
Zdravnik v bolnišnici 21. stoletja ne sme več vključiti tega vidika v svojo zdravilsko umetnost; v večini primerov ne more niti upoštevati celotnega telesa, ampak svojo pozornost usmerja izključno na bolni organ, na katerega je bolnik na koncu zreduciran. Kako bi se lahko potem to drugače razumelo, da zdravnik izgubi svojo avtoriteto, razen če preneha biti pravi zdravnik in postane le služabnik tehnologije in ga bo v prihodnosti zlahka nadomestila umetna inteligenca?
Že veliki cerkveni oče Avguštin je opisal vlogo medicine za celotnega človeka, saj človeka sestavljata telo in duša. Pozval je k celostnemu pogledu na celotnega človeka, tako kot je to pred njim storil cerkveni oče Gregor Nazijanški, ki je prav tako poudaril, da je Božja volja, da mora zdravnik upoštevati celotnega človeka.
Pater Pij je zahteval, da mora biti bolnišnica kraj aktivne dobrodelnosti, kjer ljudje delajo odgovorno in predano, zavedajoč se svojega Božjega poklica. Danes je krščanski duh izginil iz naših bolnišnic. Ni več predanih sester redovnic, ki so se žrtvovale za bolnike in molile zanje tudi po koncu svoje izmene, ne glede na lastno utrujenost. V bolnišnice so prinašale resnično krščanski duh: dobrodelnost in usmiljenje. Danes pa je tam postalo ledeno mrzlo in nikjer se trpeči človek ne počuti bolj izgubljenega kot v tehnično popolnoma organizirani bolnišnici.
Zaščitnik zdravnikov, sv. Luka Evangelist, je bil, kot vemo, visoko izobražen človek in zdravnik. Imel pa je tudi posebno darilo pisanja z izjemno jezikovno eleganco in natančnostjo, ki se odražata v njegovih dveh knjigah. Še bolj očitna pa je njegova sposobnost, da globoko razume Jezusovo ljubezen in usmiljenje ter ju izraža skozi lastno sočutje. Bog mu je namenil, da v svoji poklicni vlogi zdravnika ne le zdravi telesno bolne, ampak precej več od tega, da do konca časov zdravi nešteto duš, ranjenih zaradi nevere.
S tem velikim zgledom pred očmi je zato dolžnost katoliških zdravnikov, da razmišljajo o svojem vzvišenem poslanstvu in nikdar ne izgubijo izpred oči celotnega človeka, telesa IN duše. V ta namen lahko in morajo prositi za pomoč svojega nebeškega zavetnika, sv. Luko, v zaupanju, da je naš Odrešenik posebej blizu ne le bolnikom, ampak tudi zdravnikom in medicinskemu osebju, ki v svojih bolnikih vidijo trpečega Kristusa.
vir: fsspx.at
