naslovljena na njegovo svetost, papeža Leona XIV. s strani p. Davida Pagliaranija, vrhovnega predstojnika Duhovniške bratovščine sv. Pija X
Sveti Oče,
že več kot petdeset let si Bratovščina sv. Pija X prizadeva pred Svetim sedežem izpostaviti vprašanje vesti ob zmotah, ki razkrajajo katoliško vero in moralo. Žal so vsi dosedanji pogovori ostali brezplodni in nobena izmed izraženih skrbi ni prejela zares zadovoljivega odgovora.
Že več kot petdeset let se zdi, da je edina rešitev, ki jo Sveti sedež dejansko obravnava, uporaba kanoničnih sankcij. Z veliko žalostjo se nam zdi, da se kanonsko pravo tako ne uporablja za utrjevanje v veri, ampak za oddaljevanje od nje.
V naslednjem besedilu Bratovščina sv. Pija X z veseljem izraža Vam, sinovsko in iskreno, svojo zvestobo katoliški veri, ne da bi kaj prikrivala, ne pred Vašo svetostjo ne pred vesoljno Cerkvijo.
Bratovščina polaga to preprosto Izjavo vere v Vaše roke. Zdi se nam, da ustreza najmanjšemu nujnemu, da ostanemo v občestvu s Cerkvijo in da se lahko resnično imenujemo katoličani in posledično Vaši sinovi.
Nimamo druge želje, kakor živeti in biti potrjeni v rimski katoliški veri.
»Zato si, trdno ukoreninjeni in utrjeni v pravi katoliški veri, vedno prizadevajte, da boste vredni služabniki Božje daritve in Božje Cerkve, ki je Kristusovo telo. Kajti, kakor pravi apostol: ›vse, kar ni iz vere, je greh,‹ razkolniško in zunaj cerkvene edinosti.«
IZPOVED KATOLIŠKE VERE
V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa, Božje Modrosti, učlovečene Besede, ki je hotel eno samo vero, ki je dokončno odpravil Staro zavezo, ki je ustanovil eno samo Cerkev, ki je premagal satana, ki je premagal svet, ki ostaja z nami do konca časov in ki bo znova prišel sodit žive in mrtve.
On, popolna podoba Očeta, učlovečeni Božji Sin, je bil postavljen za edinega Odrešenika in Zveličarja sveta po učlovečenju in prostovoljni daritvi na križu. Naš Gospod je zadostil Božji pravičnosti s prelitjem svoje predragocene Krvi, in prav v tej Krvi je postavil novo in večno zavezo ter odpravil staro. On je torej edini srednik med Bogom in ljudmi ter edina pot k Očetu. Samo kdor pozna njega, pozna Očeta.
Po Božji odredbi je bila presveta Devica Marija neposredno in neločljivo povezana z vsem delom odrešenja; zanikati to povezanost — v smislu, kakor ga je sprejelo izročilo — pomeni popačiti samo pojmovanje odrešenja, kakor ga je hotel Bog v svoji previdnosti.
Obstaja samo ena vera in ena Cerkev, po kateri se moremo zveličati. Zunaj rimske katoliške Cerkve in brez izpovedi vere, ki jo je vedno učila, ni ne zveličanja ne odpuščanja grehov.
Zato mora vsak človek pripadati katoliški Cerkvi, če hoče zveličati svojo dušo, in obstaja samo en krst kot sredstvo, po katerem je vanjo vključen. Ta nujnost zadeva vse človeštvo brez izjeme in zajema vse, brez razlikovanja: kristjane, Jude, muslimane, pogane in ateiste.
Zapoved, ki so jo prejeli apostoli, da oznanjajo evangelij vsakemu človeku in vsakega spreobrnejo h katoliški veri, ostaja zavezujoča do konca časov in odgovarja najnujnejši potrebi sveta:
»Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan; kdor pa ne bo veroval, bo pogubljen.«
Zato odpoved izpolnjevanju te zapovedi pomeni najhujši zločin proti človeštvu.
Samo rimska Cerkev ima hkrati štiri znamenja, ki označujejo Cerkev, ki jo je ustanovil Jezus Kristus: enost, svetost, katoliškost in apostolskost.
Njena edinost izvira bistveno iz pripadnosti vseh njenih članov eni resnični veri, ki jo je katoliška hierarhija skozi stoletja zvesto ohranjala, učila in izročala naprej.
Zanikanje ene same resnice vere uniči vero samo in radikalno onemogoči vsako občestvo s katoliško Cerkvijo.
Edina možna pot do ponovne vzpostavitve edinosti med kristjani različnih veroizpovedi je nujni in ljubeči poziv ne-katoličanom, naj izpovedujejo eno pravo vero v eni pravi Cerkvi.
Katoliške Cerkve nikakor ni mogoče obravnavati ali postavljati na isto raven z lažno vero ali z lažno cerkvijo.
Rimski papež, Kristusov namestnik, je edini nosilec najvišje oblasti nad vso Cerkvijo. Sam neposredno podeljuje drugim članom katoliške hierarhije oblast nad dušami.
»Sveti Duh ni bil obljubljen Petrovim naslednikom zato, da bi oznanjali nov nauk, ampak da bi nedotaknjeno ohranili in zvesto razlagali izročilo apostolov.«
Eni veri ustreza ena oblika bogoslužja, najvišji, pristni in popolni izraz te vere.
Sveta maša je nadaljevanje daritve na križu skozi čas, ki je darovana za mnoge in se jo obnavlja na oltarju. Čeprav je darovana na nekrvavi način, je daritev svete maše po svojem bistvu spravna in zadostilna. Nobena druga oblika bogoslužja ne izkazuje popolnega češčenja. Nobena druga oblika bogoslužja, ki ni usmerjena k njej, ni Bogu prijetna. Nobeno drugo sredstvo ne zadošča za posvečenje duš.
Zato daritve svete maše nikakor ni mogoče zreducirati na zgolj spomin, na duhovni obrok, na zborovanje, ki ga obhaja ljudstvo, na praznovanje velikonočne skrivnosti brez daritve, brez zadostitve Božji pravičnosti, brez sprave za grehe, brez sprave z Bogom in brez križa.
Pomoč, ki jo dušam dajejo zakramenti katoliške Cerkve, zadošča v vseh okoliščinah in v vsakem času, da verniki morejo živeti v stanju posvečujoče milosti.
Moralni zakon, vsebovan v desetih zapovedih in izpopolnjen v govoru na gori, je edini, po katerem je mogoče doseči zveličanje duš. Vsak drug moralni sistem — na primer tisti, ki temelji na spoštovanju stvarstva ali človekovih pravicah — je radikalno nezadosten za posvečenje in zveličanje duš. Nikakor ne more nadomestiti edinega pravega moralnega zakona.
Po zgledu sv. Janeza Krstnika nas prava ljubezen zavezuje, da svarimo grešnike in nikdar ne opustimo sredstev, ki so potrebna za zveličanje njihovih duš.
Kdor uživa Telo našega Gospoda in pije njegovo Kri v stanju greha, jé in pije lastno obsodbo, in nobena oblast ne more spremeniti tega zakona, ki je vsebovan v nauku sv. Pavla in v izročilu.
Grehi nečistosti proti naravi so tako hudi, da vedno in v vsakem primeru kličejo k Bogu po maščevanju in so nezdružljivi z vsako pravo krščansko ljubeznijo. Takšnega načina življenja se torej nikakor ne more priznati kot Božji dar. Par, ki živi v tem stanju, je treba voditi k osvoboditvi iz njega in ga nikakor ni mogoče blagosloviti — niti formalno niti neformalno — po služabnikih Cerkve.
Podreditev ustanov in narodov oblasti našega Gospoda Jezusa Kristusa izhaja neposredno iz učlovečenja in odrešenja. Zato sekularizem ustanov in narodov pomeni prikrito zanikanje božanskosti in univerzalnega kraljevanja našega Gospoda.
Krščanska družba ni zgolj zgodovinski pojav, ampak edini red, ki ga je Bog hotel med ljudmi. Ni naloga Cerkve, da se prilagodi svetu, ampak da se svet preobrazi po Cerkvi.
V tej veri in v teh načelih prosimo, da nas pouči in utrdi tisti, ki je prejel to karizmo. S pomočjo našega Gospoda bi raje umrli, kot pa da bi jih zanikali. V tej nespremenljivi veri želimo živeti in umreti, v upanju, da nas bo privedla do neposrednega gledanja nespremenljive večne Resnice.
Menzingen, 14. maja 2026
na praznik Gospodovega vnebohoda
p. Davide Pagliarani, generalni predstojnik
