Sporočilo o odgovoru Generalnega sveta Bratovščine sv. Pija X. na predlog Dikasterija za nauk vere

Med srečanjem 12. februarja med don Pagliaranijem, generalnim predstojnikom Bratovščine sv. Pija X., in njegovo eminenco kardinalom Víctorjem Manuelom Fernándezom, prefektom Dikasterija za nauk vere, ki je bil organiziran po objavi prihodnjih škofovskih posvečenj za Bratovščino, je slednji predlagal »pot posebnega teološkega dialoga, v skladu z zelo natančno metodologijo, […] da se poudarijo minimalne zahteve za polno občestvo s Katoliško Cerkvijo«, pod pogojem, da se napovedana škofovska posvečenja začasno ustavijo.

Na prošnjo prefekta Dikasterija je generalni predstojnik ta predlog predstavil članom svojega Sveta in si vzel čas, potreben za njegovo oceno.

18. februarja je don Pagliarani kardinalu poslal pisni odgovor, ki mu je priložil več prilog in ga je podpisalo pet članov Generalnega sveta.

Ker je zadeva zdaj v javni domeni zaradi izjave, ki jo je Sveti sedež objavil 12. februarja, se zdi primerno, da se javno objavi tudi vsebina tega pisma in njegovih prilog, da bodo zainteresirani verniki natančno vedeli, kakšen je bil odgovor.

Generalni predstojnik ta položaj zaupa molitvam članov Bratovščine in vseh vernikov. Prosi, da se rožni venec in žrtve postnega časa, ki se začenja, darujejo zlasti za svetega očeta, za blagor svete Cerkve in za dostojno pripravo duš na slovesnost 1. julija.

Menzingen, 19. februar 2026

————————

Odgovor Generalnega sveta Bratovščine sv. Pija X. prefektu Dikasterija za nauk vere

Menzingen, 18. februarja 2026

Pepelnična sreda

Nadvse spoštovana Eminenca,

najprej bi se vam rad zahvalil, da ste me 12. februarja sprejeli in da ste javno objavili vsebino najinega srečanja, kar spodbuja popolno preglednost v komunikaciji.

Odprtje doktrinarnega dialoga, ki ga je danes napovedal Sveti sedež, lahko samo pozdravim, že zato, ker sem ga sam predlagal pred natanko sedmimi leti, v pismu z dne 17. januarja 2019.1 Takrat Dikasterij ni pokazal pravega interesa za tak dialog, z ustno utemeljitvijo, da je doktrinarni sporazum med Svetim sedežem in Bratovščino sv. Pija X. nemogoč.

Za Bratovščino je bila in ostaja doktrinarna razprava vedno zaželena in koristna. Četudi ne dosežemo sporazuma, nam bratski izmenjavi omogočata, da se bolje spoznamo, izpopolnimo in poglobimo svoje argumente ter bolje razumemo duha in namere, ki stojijo za stališči naših sogovornikov – zlasti njihovo iskreno ljubezen do resnice, duš in Cerkve. To velja vedno in za obe strani.

To je bil pravzaprav moj namen leta 2019, ko sem predlagal razpravo v mirnem in spokojnem času, brez pritiska ali grožnje morebitnega izobčenja, ki bi ogrozila svobodni dialog – kakor se žal dogaja danes.

Kljub temu, da se seveda veselim novega začetka dialoga in pozitivnega odziva na moj predlog iz leta 2019, ne morem sprejeti perspektive in ciljev, v imenu katerih Dikasterij ponuja obnovitev dialoga v sedanjem položaju, niti odložitve datuma 1. julija.

S spoštovanjem vam predstavljam razloge za to, ki jim bom dodal še nekaj dodatnih premislekov.

1. Oba vnaprej veva, da se ne moremo strinjati glede nauka, zlasti glede temeljnih usmeritev, sprejetih od Drugega vatikanskega koncila naprej. To nesoglasje s strani Bratovščine ne izhaja iz zgolj različnih mnenj, ampak iz resničnega ugovora vesti, ki izhaja iz tega, kar se je izkazalo kot prekinitev z izročilom Cerkve. Ta zapleteni vozel je žal postal še bolj nerazrešljiv z doktrinarnimi in pastoralnimi razvojnimi dogodki zadnjih pontifikatov.
2. Zato ne vidim, kako bi skupni dialog lahko pripeljal do skupne določitve »minimalnih pogojev za polno občestvo s Katoliško Cerkvijo«, saj – kot ste sami odkrito opozorili – besedil Koncila ni mogoče popraviti, prav tako pa ni mogoče izpodbijati legitimnosti liturgične reforme.
3. Ta dialog naj bi pojasnil razlago Drugega vatikanskega koncila. Toda ta razlaga je že jasno podana v pokoncilskem obdobju in v kasnejših dokumentih Svetega sedeža. Drugi vatikanski koncil ni niz besedil, odprtih za prosto razlago: v zadnjih šestdesetih letih so ga sprejeli, razvili in uporabljali zaporedni papeži v skladu z natančnimi doktrinarnimi in pastoralnimi usmeritvami.
4. Ta uradna razlaga je izražena na primer v pomembnih besedilih, kot so Redemptor hominis, Ut unum sint, Evangelii gaudium ali Amoris lætitia. Očitna je tudi v liturgični reformi, razumljeni v luči načel, ponovno potrjenih v Traditionis custodes. Vsi ti dokumenti kažejo, da je doktrinarni in pastoralni okvir, v katerega Sveti sedež namerava umestiti vsako razpravo, že trdno vzpostavljen.
5. Ne moremo prezreti konteksta dialoga, ki je danes predlagan. Sedem let smo čakali na ugodni odgovor na predlog doktrinarne razprave, podan v letu 2019. Nedavno smo svetemu očetu dvakrat pisali: najprej, da bi zaprosili za avdienco, nato pa, da bi jasno in spoštljivo pojasnili svoje potrebe in dejanski položaj Bratovščine.
6. Vendar pa je po dolgem molku šele ob omembi škofovskih posvečenj prišla ponudba za obnovitev dialoga, ki se zdi zavlačevalna in pogojna. Dejansko roko, ki je ponujena za začetek dialoga, žal spremlja druga roka, ki je že pripravljena za uvedbo sankcij. Govori se o prekinitvi občestva, o razkolu2 in o »resnih posledicah«. Poleg tega je ta grožnja zdaj javna, kar ustvarja pritisk, ki je težko združljiv z iskreno željo po bratskih izmenjavah in konstruktivnem dialogu.
7. Poleg tega se nam ne zdi mogoče začeti dialoga, da bi opredelili minimalne zahteve za cerkveno občestvo, preprosto zato, ker ta naloga ni naša. V teku stoletij je merila za pripadnost Cerkvi določilo in opredelilo cerkveno učiteljstvo. Kar je treba verjeti, da bi bili katoličani, se je vedno učilo z oblastjo, v stalni zvestobi izročilu.
8. Zato ne vidimo, kako bi ta merila lahko bila predmet skupnega razločevanja preko dialoga, niti kako bi jih danes lahko ponovno ovrednotili, da ne bi ustrezala temu, kar je izročilo Cerkve vedno učilo – in kar želimo zvesto spoštovati na našem mestu.
9. Končno, če se predvideva dialog z namenom oblikovanja doktrinarne izjave, ki bi jo Bratovščina lahko sprejela v zvezi z Drugim vatikanskim koncilom, ne moremo prezreti zgodovinskih precedensov prizadevanj v tej smeri. Opozoril bi Vas na najnovejšega: Sveti sedež in Bratovščina sta imela dolgotrajen dialog, ki se je začel leta 2009, bil še posebej intenziven dve leti, nato pa se je nadaljeval bolj občasno do 6. junija 2017. V vseh teh letih smo si prizadevali doseči tisto, kar zdaj predlaga Dikasterij.
10. Vendar se je vse na koncu končalo na drastičen način, z enostransko odločitvijo kardinala Müllerja, prefekta Kongregacije za nauk vere, ki je junija 2017 na svoj lasten način slovesno določil »minimalne zahteve za polno občestvo s katoliško Cerkvijo«, v katere je izrecno vključil Koncil kot celoto in pokoncilsko obdobje.3 To kaže, da če vztrajamo v doktrinarnem dialogu, ki je preveč prisiljen in nima zadostne sproščenosti, na dolgi rok namesto zadovoljivega rezultata le položaj le poslabšamo.

Zato se mi zdi, da je v skupnem priznanju, da se ne moremo sporazumeti glede nauka, edina točka, o kateri se moremo strinjati, ljubezen do duš in do Cerkve. Kot kardinal in škof ste predvsem pastir: dovolite mi, da se na Vas obrnem v tej vlogi. Bratovščina je objektivna resničnost: obstaja. Zato so papeži skozi leta upoštevali njen obstoj in s konkretnimi in pomembnimi dejanji priznali vrednost dobrega, ki ga lahko doseže, kljub svojemu kanoničnemu položaju. To je tudi danes razlog, zakaj govorimo.

Ta ista Bratovščina vas prosi le, da ji dovolite nadaljevati z delanjem istega dobrega za tiste duše, ki jim deli svete zakramente. Nič drugega ne prosi od vas – niti privilegijev, niti kanonične ureditve, ki je v trenutnih razmerah neizvedljiva zaradi doktrinarnih razhajanj. Bratovščina ne more zapustiti duš. Potreba po zakramentih je konkretna, kratkoročna potreba za preživetje svetega izročila v službi svete katoliške Cerkve.

V enem se lahko strinjamo: nihče od nas ne želi ponovno odpirati ran. Ne bom ponavljal vsega, kar smo že izrazili v pismu, naslovljenem na papeža Leona XIV., o katerem imate neposredno vednost. Poudarjam le, da je v sedanjem položaju edina resnično izvedljiva pot pot ljubezni.

V zadnjem desetletju sta papež Frančišek in Vi sami močno zagovarjala »poslušanje« in razumevanje nestandardnih, zapletenih, izjemnih in posebnih položajev. Prav tako sta si želela, da se pravo vedno uporablja pastoralno, prožno in razumno, brez pretvarjanja, da se vse reši s pravnim avtomatizmom in vnaprej določenimi okviri. V tem trenutku Bratovščina od vas ne prosi ničesar drugega kot to – in predvsem tega ne prosi zase: prosi za te duše, za katere, kot je že obljubila svetemu očetu, nima drugega namena kot to, da postanejo pravi sinovi rimske Cerkve.

Nazadnje pa še ena točka, glede katere se strinjamo in ki nas mora opogumljati: čas, ki nas loči od 1. julija, je čas molitve. Je trenutek, ko nebesa prosimo za posebno milost in Sveti sedež za razumevanje. Zlasti za Vas molim k Svetemu Duhu in – ne razumite tega kot provokacijo – njegovi presveti Nevesti, Srednici vseh milosti.

Iskreno se vam zahvaljujem za pozornost, ki ste mi jo namenili, in za zanimanje, ki ga boste prijazno pokazali za to zadevo.

Sprejmite, prevzvišena Eminenca, izraz mojih najiskrenejših pozdravov in moje predanosti v Gospodu.

• Davide Pagliarani, generalni predstojnik
• + Alfonso de Galarreta, prvi generalni pomočnik
• Christian Bouchacourt, drugi generalni pomočnik
• + Bernard Fellay, prvi generalni svetovalec, nekdanji generalni predstojnik
• Franz Schmidberger, drugi generalni svetovalec, nekdanji generalni predstojnik

1 Glej Prilogo I.

2Bratovščina se pa brani pred vsako obtožbo o razkolu in, opirajoč se na vso tradicionalno teologijo in stalni nauk Cerkve, trdi, da škofovsko posvečenje, ki ga ni odobril Sveti sedež, ne pomeni prekinitve občestva – pod pogojem, da ga ni spremljal razkolniški namen ali podelitev jurisdikcije. Glej Prilogo II.

3 Glej Prilogo III.

Priloga I: Pismo don Pagliaranija škofu Pozzu, 17. januarja 2019:

Pismo don Pagliaranija škofu Pozzu, 17. januar 2019

Pismo, ki ga je generalni predstojnik Duhovniške bratovščine sv. Pija X. naslovil na škofa Guida Pozza, tajnika Komisije Ecclesia Dei, 17. januarja 2019.

Najbolj spoštovana ekscelenca,

najprej bi se Vam rad zahvalil za prijazno pozornost, ki ste jo vsa ta leta namenjali Bratovščini sv. Pija X., ter za topli sprejem, ki ste mi ga namenili med našim srečanjem 22. novembra 2018. Moja zahvala seveda velja tudi njegovi eminenci, kardinalu Ladarii.

Kot smo se dogovorili med tem srečanjem, Vam pišem v zvezi z načrtovanimi teološkimi razpravami. Glede na to, kar smo storili v preteklosti, predlagam, da damo prednost redni pisni izmenjavi med teologi Svetega sedeža in Bratovščine, z možnostjo, na primer, dveh letnih srečanj.

Za Bratovščino predlagam sogovornike, ki so duhovniki, usposobljeni za doktrinarne razprave. To so patri Arnaud Sélégny, Guillaume Gaud in Jean-Michel Gleize. Načrtovano je, da bo pater Sélégny kmalu prebival v generalni hiši, kar bo omogočilo ohranjanje bolj neposredne povezanosti med nami. To ne izključuje, da bi lahko kaj prispevali tudi drugi sobratje.

Mislim, da bi bilo dobro razmisliti o možnosti objave rezultatov teh razprav. Ta zamisel mi je prišla na misel ob branju zapisnika Vašega srečanja z mojim predhodnikom, 28. februarja 2018. Vi sami ste izrazili željo po takšni objavi. Zato si dovoljujem podati ta predlog. Vendar prepuščam Vam, da nam navedete način objave povzetkov naših razprav, če se vam to zdi smiselno.

Glede tem razprav menim, da bi bilo dobro, da se nanašajo tako na Koncil kot na poznejše učiteljstvo. V pokoncilskem razvoju je namreč veliko elementov, ki omogočajo natančno opredelitev prave interpretacije Koncila: zato je pomembno, da v izmenjave vključimo pokoncilsko učiteljstvo.

Zato predlagam naslednji seznam, ki naj bi nam omogočil obravnavo vseh tem, ki jih je treba obravnavati:

1. Ekleziološki temelji ekumenizma;
2. Praksa ekumenizma s strani cerkvene hierarhije;
3. Temelji in cilji medverskega dialoga;
4. Zveličanje Judov po sedanjem učiteljstvu;
5. Nova zasnova duhovništva: njeni teološki temelji in liturgične posledice;
6. Petrova služba v luči Apostolos Suos, Ut Unum Sint in drugih naukov Janeza Pavla II.
7. Sinodalnost v okviru sedanjega učiteljstva;
8. Sedanji nauk o zakonski morali;
9. Primat in vloga vesti v koncilskem in pokoncilskem učiteljstvu.

Upam, da to ustreza tudi Vašim pričakovanjem.

Spoštovana ekscelenca, sprejmite moje najbolj spoštljive pozdrave in Domino.

don Davide Pagliarani

Priloga II: Red in jurisdikcija: nesmiselnost obtožbe o razkolu – https://fsspx.si/2026/02/19/sveti-red-in-jurisdikcija-nesmiselnost-obtozbe-o-razkolu/

Priloga III: Pismo kardinala Müllerja škofu Fellayu, 6. junija 2017:

Pismo kardinala Müllerja škofu Fellayu, 6. junija 2017

26. junija 2017 je škof Bernard Fellay, generalni predstojnik Bratovščine sv. Pija X., prejel pismo z dne 6. junija od kardinala Gerharda Ludwiga Müllerja, prefekta Kongregacije za versko doktrino, v katerem je nemški prelat z odobritvijo papeža Frančiška navedel pogoje za doktrinarno deklaracijo, ki je predpogoj za kakršnokoli kanonično priznanje Bratovščine.

Vaša ekscelenca,

kot veste, je papež Frančišek večkrat izrazil svojo dobro voljo do vaše Bratovščine, zlasti s tem, da je vsem njenim duhovnikom podelil pravico, da veljavno spovedujejo vernike, in pooblastil lokalne ordinarije, da podelijo dovoljenja za sklepanje zakonskih zvez vernikom, ki sledijo pastoralnim dejavnostim vaše Bratovščine. Poleg tega se nadaljujejo razprave o vprašanjih, povezanih s popolno obnovitvijo občestva vaše Bratovščine s Katoliško Cerkvijo.

V zvezi s tem sem s soglasjem papeža menil, da je potrebno predložiti rednemu zasedanju našega dikasterija, ki je potekalo 10. maja 2017, besedilo doktrinarne deklaracije, ki vam je bilo posredovano med srečanjem 13. junija 2016, kot nujni pogoj za popolno obnovitev občestva. Tu so soglasne odločitve vseh članov našega dikasterija:

1. Od članov Bratovščine sv. Pija X je treba zahtevati, da se držijo nove oblike Professio fidei iz leta 1988. Zato ni več dovolj, da se od njih zahteva, da opravijo Professio fidei iz leta 1962.
2. Novo besedilo doktrinarne deklaracije mora vsebovati odstavek, v katerem podpisniki izrecno izjavijo, da sprejemajo nauke Drugega vatikanskega koncila in pokoncilskega obdobja, ter navedenim doktrinalnim trditvam priznavajo stopnjo soglasja, ki jim pripada.
3. Člani Bratovščine sv. Pija X morajo priznati ne le veljavnost, ampak tudi dopustnost (legitimnost) obreda svete maše in zakramentov v skladu z liturgijčnimi knjigami, ki so bile objavljene po Drugem vatikanskem koncilu.

Med avdienco, ki jo je kardinalu prefektu odobril 20. maja 2017, je papež odobril te odločitve.

Zahvaljujem se Vam, da boste te odločitve posredovali članom Bratovščine sv. Pija X.

Zagotavljam vam svoje molitve za Vaše občutljivo poslanstvo in Vas prosim, da sprejmete izraz moje predanosti v Gospodu.

Gerhard kard. Müller, prefekt

Vir: Generalna hiša – FSSPX.News