Bratovščina se brani pred vsako obtožbo o razkolu in, opirajoč se na vso tradicionalno teologijo in stalni nauk Cerkve, trdi, da škofovsko posvečenje, ki ga ni odobril Sveti sedež, ne pomeni prekinitve občestva – pod pogojem, da je ni spremljala namera o razkolu ali podelitvi jurisdikcije.
Konstitucija Lumen gentium o Cerkvi v III. poglavju, št. 21, navaja, da se jurisdikcijska (vodstvena, sodna) oblast podeli s škofovskim posvečenjem obenjem z oblastjo svetega reda. Dekret Christus Dominus o pastoralni odgovornosti škofov potrjuje isto v uvodu, št. 3. Ta trditev je ponovno navedena v Zakoniku cerkvenega prava iz leta 1983, c. 375 § 2. V Cerkvi je prejem škofovske jurisdikcijske moči po Božjem pravu odvisen od volje papeža, razkol pa je natančno opredeljen kot dejanje tistega, ki prevzame jurisdikcijo neodvisno in brez upoštevanja volje papeža. Zato bi bilo po teh dokumentih škofovsko posvečenje, izvedeno proti volji papeža, nujno dejanje razkola.
Ta argument, ki bi zaključil, da bi bila prihajajoča škofovska posvečenja znotraj Bratovščine razkolniške, temelji v celoti na predpostavki Drugega vatikanskega koncila, da škofovsko posvečenje podeljuje tako oblast reda kot tudi jurisdikcijo.
Vendar pa po mnenju duhovnikov in teologov, katerih avtoriteta je bila priznana v času Drugega vatikanskega koncila, ta premisa ni tradicionalna in nima trdne podlage. Na Koncilu sta to v svojih pisnih pripombah k osnutku prihodnje konstitucije Lumen gentium dokazala kardinal Browne in škof Luigi Carli. Tudi škof Dino Staffa je to potrdil, pri čemer se je opiral na najbolj trdno uveljavljene podatke iz izročila.
Pij XII. je trikrat – v Mystici Corporis (1943), v Ad Sinarum gentem (1954) in v Ad apostolorum principis (1958) – izjavil, da je običajna škofovska oblast vodenja, ki jo uživajo škofje in jo izvršujejo pod avtoriteto papeža, prenesena nanje neposredno – tj. brez posrednika škofovskega posvečenja – s strani samega papeža: »immediate sibi ab eodem Pontifice Summo impertita«. Če je ta oblast podeljena neposredno samo z dejanjem papeške volje, ne vidimo, kako bi lahko izhajala iz posvečenja.
Še manj zato, ker velika večina teologov in kanonistov absolutno zanika, da škofovsko posvečenje podeljuje jurisdikcijsko oblast.
Disciplina Cerkve pa nasprotuje tej tezi. Če namreč pooblastilo za jurisdikcijo podeljuje posvečenje, kako je mogoče, da izvoljeni papež, ki še ni bil posvečen v škofa, že od trenutka, ko sprejme svojo izvolitev, po Božjem pravu poseduje polno jurisdikcijo in nezmotljivost? Po isti logiki, če je posvečenje tisto, ki podeljuje jurisdikcijo, potem rezidenčni škofje, ki so bili imenovani, vendar še niso bili posvečeni, čeprav so že uveljavljeni na čelu svoje škofije kot pravi pastirji, ne bi imeli jurisdikcijske oblasti in pravice do sodelovanja v svetu, medtem ko v resnici jasno imajo obe privilegija že pred škofovskim posvečenjem. Kar zadeva naslovne škofe, ki nimajo nobene oblasti nad nobeno škofijo, bi bili stoletja prikrajšani za izvrševanje jurisdikcijske moči, ki bi jo po Lumen gentium prejeli s posvečenjem.
Če kdo ugovarja, da posvečenje že podeljuje jurisdikcijsko oblast v pravem pomenu besede, vendar pa je za njeno konkretno izvrševanje potrebno posredovanje papeža, odgovarjamo, da je ta razlika izmišljena, saj Pij XII. jasno navaja, da je jurisdikcijska oblast v svojem bistvu takoj prenesena s strani papeža, ki zato ne izpolnjuje le pogoja, potrebnega za pravilno izvrševanje te oblasti.
Škofje, ki bodo 1. julija posvečeni kot pomožni škofje Bratovščine, zato ne bodo prevzeli nobene jurisdikcije proti volji papeža in nikakor ne bodo razkolniki.
