Ker je v Sloveniji vse več tega norenja na predvečer vseh svetih, ko je sicer v naših deželah tudi spomin pomembnega škofa, Wolfganga ali Bolfenka iz Regensburga, ki je opravil pomembno delo predvsem severno od Drave, predlagamo pismo našega duhovnika, p. Christopha Maasa, ravnatelja naše šole v Nemčiji. Predvečer ali vigilija vseh svetih je sicer dan posta in pokore v pripravi na enega od najpomembnejših in najlepših praznikov v cerkvenem letu, vseh svetih. Ta praznik nas opominja na občestvo svetih, pravo resničnost Katoliške Cerkve, in naš končni cilj, ki je v nebesih. Sv. Pavel nas opominja, da se trpljenje sedanjega časa ne more primerjati s prihodnjo slavo, ki se bo nad nami razodela. Praznik vseh svetih je resnično družinski katoliški praznik – praznujmo ga z vso slovesnostjo in izženimo noč čarovnic iz naših življenj in, upajmo, vse bolj tudi iz družbe. Tako nas opozarja naš okrožni predstojnik, p. Regele v spremni besedi. Tu lahko rečemo, da se je buče kot simbol in opozorilo na smrt tudi v Sloveniji dolblo in izrezovalo, vendar šele na god sv. Lucije, ko se je tudi posejalo žito, ki se ga je kasneje postavilo v jaslice. Stvar, ki sicer lepo spada v prvi del adventa kot opozorilo na poslednje človekove stvari in na to, da Kristusova luč preganja temo, a tega še zdaleč niso delali vsi. Izrezovanje buč je tako predvsem keltska navada. Predvečer vseh svetih, “All Hallows’ Eve”, je potem v ZDA postala, kar je postala, ko se je zadeve skomercializiralo in jim seveda dodalo še vse tiste močno vprašljive in tudi škodljive prvine. Poglejmo si torej pismo p. Christopha.
Noč čarovnic – opozorilo in opomin staršem
Dragi starši,
rad bi z vami delil nekaj misli o noči čarovnic, da bi vas ozavestil. Ko nas je eden od učiteljev vprašal, katere praznike praznujemo jeseni, so otroci omenili tudi noč čarovnic. To ni nič dramatičnega, vendar kaže, kako lahko vplivamo na otroke, ki to različico praznovanja uvrščajo med običajne praznike.
Lahko dolgo raziskujete izvor »Halloweena« in boste našli različne teorije, nekatere verodostojne, druge manj verodostojne.
Dejstvo je, da so v zadnjih letih tako imenovane Halloween zabave in podobni dogodki za odrasle in otroke postali vse bolj pogosti. Posledično se strašljive kostume, slike, plakati in drugi predmeti, kot so umetno kri, lobanje, okostnjaki itd., ponuja povsod v trgovinah in na spletu. Morda najmanj žaljive med njimi so izdolbljene buče, ki bi jih lahko skoraj imenovali umetniško obrtništvo, če bi prikazovale lepe obraze. Vendar pa običajno bolj spominjajo na bučne obraze kot na dejanske obraze.
Izraz »Halloween« zajema več tem: ukvarja se z mrtvimi, hudiči, prekletimi, ubogimi dušami, okultnimi praksami in v velikih mestih očitno celo s seksizmom.
Poleg pomembnega komercialnega vidika – da se z upodabljanjem zla zasluži veliko denarja – sta očitni dve stvari: na eni strani je zlo upodobljeno zelo drastično, včasih na brutalen in odvraten način; na drugi strani pa je trivializirano in banalizirano, ker je pomešano z zabavnimi in smešnimi elementi. Čeprav je to v sodobnih otroških in mladinskih medijih zelo pogosto, doseže posebno izrazito intenzivnost na noč čarovnic. Ni treba razpravljati o dejstvu, da okostnjaki in lobanje otrok ne spodbujajo k gorečnejši molitvi za svete verne duše, ampak raje usmerjajo pozornost na zlo, grozo, negativnost in skrivnostnost. Pogosto gre celo tako daleč, da se zlo poveličuje in se v njem uživa.
Glede teh zadev je treba povedati, da moramo biti zelo previdni pri vsem, kar je povezano z vragom, še posebej kadar se vrag omalovažuje.
Moja trditev ni, da bi bilo treba hudiča upodabljati ali njegova zla dejanja razkrivati v gledališki igri ali filmu, kot v Goethejevem Faustu. Gre za to, da se človek prostovoljno in zaradi zla ukvarja z zlom.
Izganjalci hudiča se strinjajo, da obsedenost in posedenost redko nastopita zato, ker je bil nekdo preklet. Pogosteje se ti pojavi pojavijo, ker se je nekdo predal hudiču, bodisi s samoprekletstvom, okultnimi praksami, kot so branje dlani, klicanje mrtvih, vrtenje mize, poslušanje glasbe s satanističnimi vsebinami itd.
Tisti, ki se prostovoljno odprejo hudiču, so v največji nevarnosti, da jih bo obsedelali celo posedel. Zato mi duhovniki vedno znova opozarjamo pred knjigami, filmi, računalniškimi igrami itd., ki se ukvarjajo z okultnimi vsebinami. S tem namreč ljudje prostovoljno vabijo hudiča in njegovo moč v svoje domove.
Drugi zelo kritični vidik »Halloweena« zadeva »neškodljivo navado«, kot se ji danes reče, da otroci hodijo od hiše do hiše in zahtevajo »trick or treat« (sladkarije ali potegavščino).
Za to prakso se skriva tako globoko protikrščanski duh, da svojim otrokom nikoli ne smete dovoliti, da se tako obnašajo. Ta praksa je v nasprotju z vsako avtoriteto, z dobrodelnostjo, z dobrohotnostjo, z usmiljenjem – preprosto z vsakim krščanskim načelom.
Skratka, ta stavek je protievangeljski. Ni dobra novica, ampak grozeče sporočilo. Kdo med nami ima pravico dovoliti svojim otrokom, da ravnajo v tem duhu – četudi le en večer na leto? Četudi se to počne »za zabavo«, je to zelo nespametno in neodgovorno. Vsi vemo, kako težko je oblikovati dobre navade, kako pa lahko je razviti slabe navade. To je posledica naše padle narave, ki težijo k zlu.
Dovolj opozoril in svaril! Kako se spopasti s temo noči čarovnic, še posebej če imate sami otroke?
Iz svojega doma odstranite vse, kar je povezano z nočjo čarovnic!
Če živite na kraju, kjer se noč čarovnic praznuje v velikem slogu, se odpravite na izlet na kraj, kjer vas to ne bo motilo. Morate se izogniti zlu. Zaščitite svoje otroke!
Če so vaši otroci navdušeni nad izdolbenimi bučami in kostumi, organizirajte prijetno jesensko zabavo, vendar ne na noč čarovnic, ki se mi zdi preblizu domu.
Iz vsega, kar nam ponujata jesen in narava, ustvarite lepe stvari. Naučite se primerne pesmi, ustvarite nekaj lepega, če želite, tudi iz buč. Ali pa skuhajte bučno juho in jo postrezite v izdolbeni buči. Razmislite o igri, majhni gledališki predstavi s kostumi, ne o nečem neumnem, kot je karneval, ampak o nečem pomembnem. Organizirajte grajski festival ali srednjeveški festival. Otroci ne želijo zla, potrebujejo pa pustolovščine.
Pričakujete obisk otrok iz soseske na vaših vratih na noč čarovnic? Dajte jim nekaj pomembnega! Blagoslovljeno svečo, blagoslovljeno podobico angela varuha in čudodelno svetinjo! V tem primeru zagotovo ne boste podpirali nečesa, kar je po naravi slabo, ampak boste iz nujnosti naredili vrlino. Ni krivda otrok, temveč odraslih. Včasih otroke spremljajo odrasli. Tudi njim podarite nekaj: čudodelno svetinjo, kratko sporočilo, dober CD, molitveno knjižico. Obdajte to z nekaj prijaznimi besedami in, če želite, dodajte še nekaj sladkega, in srca teh izgubljenih otrok bodo zagotovo ganjena.
Z blagoslovom za vas in vaše družine!
vaš p. Christoph Maas
