P. Thomas Reese in kardinal Robert Sarah
P. Thomas Reese priznava, da »sovraži« tradicionalno mašo, kardinal Robert Sarah pa obsoja »vojno«, sproženo proti njenim vernikom. V razmiku samo dveh dni sta dve vplivni cerkveni osebnosti izrazili na videz popolnoma nezdružljivi mnenji o tradicionalni latinski maši.
25. avgusta 2026 je pater Thomas Reese objavil članek z naslovom Zakaj sovražim staro latinsko mašo: izpoved. Dva dni pozneje je kardinal Robert Sarah v italijanskem časniku Il Giornale obsodil sovražnost do iste liturgije ter jo označil za »kratkovidno«, »ideološko« in »uničujočo za Cerkev«.
Protislovje je očitno, vendar ne sme zakriti globljega soglasja: niti ameriški jezuit niti nekdanji prefekt Kongregacije za bogoslužje ne postavljata pod vprašaj veljavnosti novega obreda. Eden želi reformo nadaljevati, drugi želi omogočiti sobivanje obeh liturgij in njuno medsebojno vplivanje. Pravi vzrok krize zato ostaja zunaj razprave.
Thomas Reese – vpliven glas ameriškega progresizma
Pater Thomas J. Reese ni niti neznani časnikarski komentator niti cerkveni dostojanstvenik z uradno liturgično funkcijo. Rojen je bil leta 1945, v jezuitski red je vstopil leta 1962, v duhovnika pa je bil posvečen leta 1974. Je eden najbolj znanih predstavnikov ameriškega katoliškega progresizma.
Med letoma 1978 in 1985 je bil namestnik urednika jezuitske revije America, nato pa njen urednik od leta 1998 do 2005. Z mesta urednika je odšel po večletnih napetostih s Kongregacijo za nauk vere, ki jo je takrat vodil kardinal Joseph Ratzinger, in sicer zaradi objavljanja člankov, ki so izpodbijali nauk Cerkve.
Pozneje je postal kolumnist in nato analitik pri National Catholic Reporter, preden je bil imenovan za višjega analitika pri Religion News Service, eni glavnih ameriških verskih tiskovnih agencij. Napisal je več knjig o škofovskih konferencah, organizaciji Cerkve in delovanju Vatikana, mediji pa ga pogosto prosijo za komentar aktualnih vprašanj v katolištvu.
Leta 2014 ga je Barack Obama imenoval tudi za člana ameriške Komisije za mednarodno versko svobodo, ki ji je od leta 2016 tudi predsedoval.
Njegove izjave torej nimajo nobene cerkvene avtoritete, vendar predstavljajo vpliven tok znotraj ameriškega katolištva in nam omogočajo vpogled v vztrajno sovražnost nekaterih krogov do tradicionalne liturgije.
Tradicionalna maša – ta »zombi«, ki noče umreti
Naslov, ki ga je izbral pater Reese, ne pušča prostora za dvoumnost: Zakaj sovražim staro latinsko mašo. Besedilo je napisano kot namišljena spoved, v kateri jezuit nastopa v vlogi spovedanca. Že v prvih vrsticah prizna, da je izrazil svoje »sovraštvo do stare maše«. Nato sledi prispodoba, namenjena močnemu učinku:
»Stara latinska maša je kakor zombi. Mislili smo, da je mrtva, toda vedno znova se vrača.«
Pater Reese se spominja prehoda iz latinščine v angleščino leta 1964: »Mislili smo, da bo izginila« oziroma da se bodo verniki zadovoljili z »latinsko različico novega bogoslužja«. Toda, ugotavlja z očitnim razočaranjem, »nič od tega se ni zgodilo«.
Izraz »zombi« razkriva temeljno predpostavko celotne reforme: tradicionalna maša bi morala umreti. Njeno nadaljnje življenje zato ni razumljeno kot pričevanje o njeni rodovitnosti, ampak kot nenavadna vrnitev nečesa, za kar so reformatorji verjeli, da so dokončno pokopali.
Jezuit pojasnjuje, da nima nič proti vernikom, ki so navezani na to liturgijo:
»Mnogi med njimi so dobri in pobožni ljudje. V svoji maši najdejo duhovno hrano.«
Toda temu priznanju takoj sledi pokroviteljska sodba:
»Z boljšo katehezo bi po mojem cenili novo liturgijo.«
Če imajo ti verniki raje tradicionalno mašo, je torej razlog v tem, da na reformo še niso bili dovolj dobro pripravljeni.
Od pokorščine do nenehnega spreminjanja
Pater Thomas Reese priznava, da je tudi sam nekoč ljubil tradicionalno mašo. V mladosti se je je vsak dan udeleževal in ji brez težav sledil v dvojezičnem misalu. Ko je leta 1962 vstopil v noviciat, je mislil, da bo to maša njegovega življenja.
Zakaj je torej sprejel njeno opustitev?
Njegov glavni razlog ni bil doktrinalen, ampak disciplinski:
»Če Cerkev reče, da mora biti maša v angleščini, se je treba ukloniti in to storiti brez ugovarjanja.«
Katoličanom, ki so navezani na izročilo, zato očita, da ne živijo iste pokorščine:
»Če želijo biti tradicionalisti, bi morali biti pokorni Koncilu in papežem, ki so spodbujali bogoslužje v ljudskem jeziku.«
Vprašanje notranje vrednosti reforme je s tem potisnjeno na stran. Kar je Cerkev stoletja spoštovala, je bilo mogoče skoraj čez noč opustiti, takoj ko je oblast izdala ukaz. In ker je pokorščina postavljena za merilo, je mogoče po isti metodi vedno znova uvesti nove spremembe.
Jezuit svoje splošno načelo tudi jasno oblikuje:
»Maša se je skozi zgodovino nenehno spreminjala. Naše izročilo je izročilo spreminjanja.«
Organski razvoj liturgije tako postane opravičilo za pretrese, ki so jih povzročile posamezne komisije. Sprememba ni več posledica počasnega in skladnega razvoja prejetega obreda; sprememba sama postane norma. Smo v svetu evolucijskega modernizma.
Reforma, ki se mora nadaljevati
Pater Reese ne brani samo misal Pavla VI. pred tradicionalno mašo, ampak zahteva, da se liturgična preobrazba nadaljuje.
Želi nov angleški prevod misala, poseben uvod za vsako nedeljo ter nove evharistične molitve, oblikovane po posameznih evangelijih ali Pavlovih pismih. Obžaluje, da tisti, ki si želijo »novih liturgičnih reform«, danes ne morejo več pritegniti pozornosti.
Priznava celo, da zavida privržencem tradicionalne maše:
»Tako dobro so organizirani, da kljub temu, da jih je malo, prejemajo ogromno pozornosti škofov in medijev.«
Stara maša torej ni osovražena samo zaradi svojega jezika ali obredov, ampak zato, ker vztraja. Njena obstojnost je v nasprotju s predstavo o liturgiji, ki jo je mogoče neskončno spreminjati.
Ta odpor sega tudi na področje nauka o maši. Pater Reese pravi:
»Pri evharistiji molimo z Jezusom, ne Jezusa.«
Poleg tega trdi, da smo bili pred reformo »skoraj v temi glede Svetega Duha«. Takšne izjave po krivici obtožujejo stoletja katoliškega bogoslužja in razkrivajo novo pojmovanje bogoslužja, ki spremlja zavračanje tradicionalnega obreda.
Kardinal Sarah obsoja »liturgično vojno«
Kardinal Sarah po drugi strani izreka priznanje vernikom, ki morajo prepotovati velike razdalje, da lahko najdejo tradicionalno mašo: »Ne morem drugega, kakor občudovati ta veliki izraz ljubezni do Boga.« Poudarja tudi, da se »ta pojav vse bolj širi«. Maša, za katero je don Reese verjel, da je mrtva, torej privablja vse več vernikov, družin in mladih duhovnikov.
Prelat se nazadnje zelo ostro opredeli tudi do Traditionis custodes. Odločitev papeža Frančiška je označil za »neumno in nespoštljivo«, zlasti zato, ker je bila sprejeta, ko je bil Benedikt XVI. še živ.
Obred, ki »ohranja in pospešuje vero«
Kardinal poudarja, da dostop do bogoslužja, ki se je izročalo skozi stoletja, ne bi smel biti odvisen od samovoljnih upravnih odločitev: »Dostop do obrednih oblik, ki so priznane in obstajajo že stoletja, nikdar ne more biti umetno omejen z odloki.«
Živost nekega obreda neposredno povezuje z njegovo zmožnostjo prenašanja vere: »Če neki obred ne bi služil veri, bi sam od sebe umrl.« Če pa »vero ohranja in pospešuje«, nadaljuje, bi njegovo omejevanje pomenilo oviro »ohranjanju in širjenju same vere«.
Obred, ki ga je p. Reese označil za »zombija«, po kardinalu Sarahu tako postane živo bogoslužje, ki vero hrani in jo izroča naprej. Kar bi prvi rad videl izginotje, drugi občuduje zaradi njegove rodovitnosti.
Kardinal svoj pogovor sklene z odločno obsodbo ravnanja oblasti, ki preganja vernike, navezane na staro mašo: »Kot Cerkev ne moremo voditi vojne proti tistim, ki pobožno sodelujejo pri maši.« Takšno ravnanje je po njegovem mnenju »kratkovidno in povsem ideološko«, »nepastoralno in protikrščansko« ter nazadnje »škodljivo in uničujoče za Cerkev«.
Te besede so resnične. Obsodbi vojne, ki se vodi proti duhovnikom in vernikom zaradi njihove navezanosti na tradicionalno bogoslužje, lahko samo pritrdimo. Toda kardinal Sarah se ne loti bistvenega vprašanja.
Sobivanje obredov ni rešitev
Po mnenju kardinala Sarahа bi bilo mogoče spor preseči tako, da bi vernikom omogočili, da bi mirno izbirali med obema bogoslužjema. Benediktu XVI. zato pripisuje namen, da bi krščanskemu ljudstvu »v desetletjih« omogočil, da samo ugotovi, katera oblika bolj ustreza njegovemu načinu življenja vere. Vprašanje povzame z govorom o vernikih, ki »dajejo prednost eni obliki pred drugo«.
Toda navezanost na tradicionalno latinsko mašo ni vprašanje osebne izbire med dvema enakovrednima izrazoma iste vere. Ne gre za izbiro med latinščino in ljudskim jezikom, med gregorijanskim petjem in sodobnimi pesmimi, med tiho obhajano mašo in bolj skupnostno obliko bogoslužja. Problem je doktrinalen.
Bratovščina sv. Pija X. po drugi strani nikdar ni zahtevala, da bi tradicionalni obred dobil mesto poleg novega obreda kot ena izmed mnogih možnih občutljivosti. Ne išče mirnega sobivanja dveh obredov, ki sta si po svojih načelih in izraznih oblikah nasprotna. Trdi, da ima sam Novus Ordo resne pomanjkljivosti, ki ogrožajo polni izraz katoliške vere pri maši.
Rešitev torej ni v tem, da bi trajno uredili sobivanje obeh bogoslužnih oblik, temveč zahteva priznanje problematične narave same liturgične reforme.
Stara maša kot korektiv novega obreda?
Kardinal Sarah meni, da je odprtje, ki ga je uvedel Benedikt XVI., imelo »pozitiven vpliv«, celo »korektivni« učinek na določene zlorabe pri obhajanju novega obreda. Dodaja: »Številni duhovniki pričujejo, da jim je odkritje izredne oblike pomagalo bolje obhajati mašo.«
Toda takoj zatem previdno pojasni, da zlorab, tudi zelo hudih, ni mogoče pripisati sami redni obliki: »Nikdar jih ne moremo istovetiti s samo redno obliko.«
Prav v tem je meja njegove diagnoze. Tradicionalna maša je sprejeta zato, ker lahko pripomore k temu, da novi obred postane dostojnejši, bolj kontemplativen in bolj skladen z lastnimi rubrikami. Tako postane sredstvo za popravljanje ali obogatitev liturgične reforme.
Toda zakaj bi moral obred, ki se je skozi stoletja izročal v Cerkvi, služiti kot korektiv tistemu, ki naj bi ga nadomestil? In če naj bi novi obred od starega podedoval čut za sveto, spoštljivost, molk, usmerjenost k Bogu in jasnejši izraz daritve, mar ne bi morali preučiti prav tega, kar mu manjka?
Govorjenje samo o zlorabah omogoča, da se same reforme nikdar ne postavi pod vprašaj. Vse, kar je napačno, se pripiše duhovnikom, medtem ko se vse, kar pripada samim liturgičnim knjigam, razglasi za brezhibno. Kriza tako postane nekakšna zunanja nezgoda novega obreda, čeprav se je skupaj z njim razširila po vsej latinski Cerkvi.
Dva nasprotna odgovora, eno nedotaknjeno načelo
Pater Reese in kardinal Sarah se torej glede usode tradicionalne latinske maše res ne strinjata. Prvi bi želel, da izgine, drugi pa, da bi bila dovoljena. Prvi njen ponovni pojav vidi kot vrnitev »zombija«, drugi pa kot »veliki izraz ljubezni do Boga«.
Toda oba puščata načelo reforme Pavla VI. nedotaknjeno. Thomas Reese si želi njenega nadaljnjega razvoja, kardinal Sarah pa obžaluje zlorabe in želi reformo uravnotežiti s starim bogoslužjem. Nobeden od njiju ne priznava možnosti, da bi bil novi obred problematičen že v svoji lastni strukturi.
Zato se zmeda lahko samo nadaljuje. Nekateri bodo vedno zahtevali nove prilagoditve, drugi pa si bodo prizadevali dostojneje obhajati obred, ki ga sami nočejo postaviti pod vprašaj. Rimske oblasti bodo izmenično dopuščale in omejevale tradicionalno mašo.
Vrniti se je treba k vzroku
Že leta 1969 sta kardinala Alfredo Ottaviani in Antonio Bacci opozorila Pavla VI., da Novus Ordo Missæ »tako v celoti kakor v podrobnostih predstavlja osupljiv odmik od katoliške teologije svete maše, kakor je bila opredeljena na XXII. zasedanju Tridentinskega koncila«.
Njuna kritika ni bila usmerjena zgolj proti nekaj nenavadnostim, ki bi bile tuje misalu; nanašala se je na sam obred: na odpravo in spreminjanje molitev, oslabitev izraza spravne daritve, množenje možnosti, novo vlogo, pripisano zboru vernikov, ter želeno približevanje oblikam protestantskega bogoslužja.
Dokler bo ta notranja kritika zavrnjena, bo tudi razprava ostajala izkrivljena. Tradicionalno mašo se včasih preganja kot neprijetno dediščino nekega preteklega obdobja, drugič pa dopušča kot legitimno osebno izbiro. Nasprotno pa bi jo morali priznati za to, kar je: rimski obred, ki ga je Cerkev prejela in izročala naprej, zanesljiv izraz katoliške vere in branik pred dvoumnostmi, ki so od reformacije naprej prodirale v bogoslužje.
Rešitev ni niti izginotje, ki si ga želi p. Reese, niti sobivanje, ki ga predlaga kardinal Sarah. Tradicionalni in novi obred nista dva enakovredna izraza, med katerima bi verniki lahko izbirali glede na svojo osebno občutljivost, organiziranje njunega sobivanja pa ne pomeni nič drugega kot le nadaljevanje liturgične krize.
Če se samega Novus Ordo ne postavi pod vprašaj, je mogoče obsojati zlorabe, spodbujati uporabo latinščine, obnoviti gregorijansko petje in podeliti kakšno izjemo. Toda nič se s tem ne bo rešilo.
Vir članka: FSSPX Attualità, »Messa tradizionale: dal rifiuto alla convivenza, si evita lo stesso problema«, 8. september 2026.
Izvirna fotografija: François-Régis Salefran, Cardinal Robert Sarah.JPG, Wikimedia Commons. Fotografija je objavljena pod licenco Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International (CC BY-SA 4.0). Avtor zahteva navedbo avtorstva, povezavo na licenco in označitev morebitnih sprememb; pri predelavi velja tudi načelo ShareAlike.
