Ko se danes govori o tradicionalizmu, ljudje pogosto mislijo, da gre predvsem za navezanost na preteklost. Tradicionalist naj bi bil človek, ki ima rad stare običaje, staro bogoslužje, stare knjige, stare pesmi in stare navade. Če bi vprašali večino ljudi, bi odgovorili, da je tradicionalizem predvsem ljubezen do preteklosti.
Toda ali je to res?
Pred nekaj dnevi je v italijanskem časniku La Verità znani publicist in filozof Marcello Veneziani objavil zanimiv članek o škofovskih posvečenjih v Écônu. Veneziani ni katoliški teolog. Je eden najbolj znanih italijanskih konservativnih mislecev, dolgoletni novinar in pisatelj, ki že desetletja zagovarja pomen evropske kulture, naroda, družine in zgodovinskega spomina. Zato je njegovo razmišljanje vredno pozornosti.
Za razliko od večine medijev ni napadel Bratovščine svetega Pija X., ampak je skušal razumeti razloge zanjo. To je danes že samo po sebi redkost. Je pa profesor Martino Mora, ki uči filozofijo na eno od milanskih gimnazij, v svojem odgovoru pokazal, da se prav na najpomembnejši točki skriva temeljni nesporazum.
Veneziani pravi, da je izročilo nekaj, kar se prenaša skozi čas, vendar se hkrati tudi spreminja. Izročilo naj bi bilo tok, gibanje, neprestano preoblikovanje. Človek naj bi ostajal povezan s preteklostjo, vendar naj bi jo vedno znova prilagajal sedanjosti.
Na prvi pogled se zdi to razumno, saj se tudi drevo razvija, tudi otrok odraste in tudi narod skozi stoletja dozoreva. Toda profesor Mora opozori, da to ni katoliško pojmovanje izročila.
Prav tukaj pa se postavi najpomembnejše vprašanje: Kaj je pravzaprav izročilo? Je izročilo preteklost? Ne.
Je izročilo kontinuiteta s preteklostjo? Je, vendar je tudi še precej več od tega.
Cerkev nikdar ni učila, da je izročilo preprosto zgodovina. Cerkev uči, da je izročilo en od dveh virov Božjega razodetja skupaj s Svetim pismom. To ni človeško izročilo, ampak Božji zaklad, ki ga je Kristus izročil apostolom, apostoli pa Cerkvi.
Zato izročilo ne izvira iz časa, temveč izvira iz večnosti. To je razlog, zakaj se ne more spreminjati.
Marsikdo bo ugovarjal: »Toda Cerkev vendar napreduje.« Seveda. To je Cerkev vedno učila. Toda že sveti Vincencij Lerinski je v petem stoletju postavil merilo, ki ga je pozneje ponovil tudi prvi vatikanski koncil. Nauk se lahko razvija v istem pomenu in istem smislu (eodem sensu eademque sententia). To pomeni, da lahko resnico vedno bolje razumemo, ne moremo pa je spremeniti.
Dogma o Brezmadežnem spočetju leta 1854 ni spremenila vere, samo jasno je izrazila to, kar je Cerkev vedno verovala. Dogma o Marijinem vnebovzetju leta 1950 ni dodala nove resnice, razglasila je resnico, ki je bila od nekdaj del apostolskega izročila. To je katoliški razvoj.
Modernizem pa govori o nečem drugem. Po modernističnem pojmovanju se spreminja sama vsebina vere. Dogma naj bi dobila nov pomen, morala naj bi se prilagodila novemu času, bogoslužje naj bi izražalo nove človekove potrebe.
Profesor Mora upravičeno opozarja, da se tudi mnogi konservativci nevede približajo takšnemu zgodovinističnemu razmišljanju. Razlika med njimi in naprednjaki je pogosto samo v hitrosti sprememb.
Naprednjak želi vse spremeniti danes.
Konservativec jutri.
Toda oba predpostavljata, da se mora vsebina sčasoma spreminjati.
Katoličan pa izhaja iz drugega načela.
Resnica se ne razvija.
Resnica je večna.
Razvija se samo naše razumevanje resnice.
To razliko je izredno lepo izrazil eden izmed novo posvečenih škofov Bratovščine, škof Pascal Schreiber. Dejal je približno takole:
»Ne prenašamo preteklosti. Prenašamo katoliško vero. Če bi šlo samo za preteklost, bi bili muzej. Toda mi prenašamo življenje.«
Kako globoka misel!
Marsikdo namreč misli, da tradicionalisti želimo ohraniti leto 1962, stare obrede ali stare navade.
Ne.
Mi želimo ohraniti tisto, kar je večno.
Če bi šlo samo za preteklost, bi bili res muzejski kustosi.
Toda Kristus ni ustanovil muzeja.
Ustanovil je Cerkev.
In Cerkev ne živi od preteklosti.
Živi od resnice.
Podobno je poudaril tudi novi škof Michael Goldade. Bratovščina po njegovih besedah ni poklicana ohranjati nekega zgodovinskega trenutka, ampak polnost katoliške vere. To je njeno poslanstvo.
Enako misel najdemo tudi v pismu generalnega predstojnika p. Davida Pagliaranija svetemu očetu:
»Naš namen ni ponuditi Cerkvi muzeja starin, temveč celoto izročila: rodovitnega, kot vir duhovnega življenja, utelešenega in živega v dušah.«
To je morda eden najlepših stavkov vseh zadnjih dokumentov.
Pravi tradicionalist torej ni človek, ki živi v preteklosti.
Pravi tradicionalist je človek, ki živi iz večnosti.
Njegov pogled ni obrnjen nazaj.
Njegov pogled je usmerjen navzgor.
Zato je Tradicija vedno mlada.
Ni stara zato, ker prihaja iz preteklosti.
Vedno je nova zato, ker prihaja od Boga.
Kristus je isti včeraj, danes in na veke.
Tudi njegova resnica je ista.
Tudi njegova Cerkev je ista.
Tudi njegova sveta maša je ista.
Na koncu lahko ponovimo misel profesorja Martina More, ki povzema vse povedano:
Tradicija ni preteklost. Tradicija ni niti zgolj kontinuiteta s preteklostjo. Tradicija je Večno, navzoče v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.
In prav zato lahko katoličan z zaupanjem gleda v prihodnost. Ne zato, ker bi se spreminjala resnica, ampak zato, ker je resnica večna. Cerkev ne gradi svoje prihodnosti na novostih tega sveta, temveč na Jezusu Kristusu, ki ostaja isti včeraj, danes in na veke. Prav v tej nespremenljivosti je njena mladost, njena moč in njeno upanje.
V Sloveniji je najbolj odmevalo mnenje tiskovnega predstavnika slovenskih škofov, dr. Gabriela Kavčiča. To mnenje je zanimivo prav zato, ker kaže, kako tudi zelo dobronameren katoliški avtor pravzaprav ne razume, kaj Bratovščina zagovarja. Ne gre toliko za napačne zgodovinske podatke (čeprav jih je nekaj in upamo, da so nenamerni), ampak predvsem za napačno filozofsko in teološko izhodišče.
V besedah škofa Pascala Schreiberja, ki smo jih podali, je pravzaprav povzeta vsa razlika med katoliškim izročilom in tem, kar danes mnogi razumejo pod tradicijo. Dejal je: »Ne prenašamo preteklosti. Prenašamo katoliško vero. Če bi šlo samo za preteklost, bi bili muzej. Toda mi prenašamo življenje.« To je ena najlepših razlag, kaj je pravi tradicionalizem. Tradicionalist ni človek, ki bi hotel živeti v preteklosti. Njegov pogled ni usmerjen nazaj, ampak navzgor. Ne oklepa se preteklosti zato, ker je stara, ampak zato, ker prihaja od Boga. Ohranja tisto, kar je večno.
Razliko v pojmovanju torej lepo pokaže omenjeno mnenje slovenskega teologa dr. Gabriela Kavčiča, objavljeno po škofovskih posvečenjih v Écônu. Besede so umirjene, brez žaljivk in brez običajnih poenostavitev, kar je v današnjem času že samo po sebi vredno spoštovanja. Avtor celo priznava nekaj zelo pomembnega: da Bratovščine svetega Pija X. v resnici ne moti predvsem bogoslužje, ampak vprašanja, povezana z Drugim vatikanskim koncilom. Priznava tudi, da nekatere kritike, ki jih izreka Bratovščina, delijo številni katoličani, ki z njo nimajo nobene povezave. To je pomembno priznanje, saj kaže, da vprašanja, ki jih odpira Bratovščina, niso zgolj njena notranja težava, ampak odsev precej širše krize.
Toda prav v sklepu njegovega članka se pokaže temeljni nesporazum oz. v katerem grmu tiči zajec, kakor se reče. Zapiše namreč, da Bratovščina »postaja sama sebi merilo cerkvene tradicije«. Ta trditev je na prvi pogled prepričljiva, vendar zgreši bistvo problema. Prav tega Bratovščina namreč nikdar ni trdila. Če človek pozorno bere nadškofa Marcela Lefebvra, p. Davida Pagliaranija ali izjave štirih novo posvečenih škofov, bo opazil, da vsi vedno znova poudarjajo isto misel: merilo ni Bratovščina. Merilo je katoliško izročilo, kakor ga je Cerkev vedno učila.
To je odločilna razlika. Če bi Bratovščina učila nekaj novega, bi res postavila samo sebe za merilo. Če pa zahteva le to, da ostane merilo tisto, kar je bilo merilo že dva tisoč let, potem ni ona tista, ki uvaja novo merilo. Prav nasprotno – brani staro. Razlika je podobna razliki med revolucionarjem in varuhom, ki bi ga mogli imenovati tudi protirevolucionar, a je varuh najboljši izraz – je varuh izročila, Traditionis custos. Revolucionar pravi: »Od danes naprej bomo merili drugače.« Varuh pa odgovarja: »Ne spreminjajte merila.« To ni ista stvar.
Na podoben način se pogosto sliši očitek, da je Bratovščina sama razglasila krizo v Cerkvi, kar trdi tudi dr. Kavčič. Toda ali jo je res? Ali je Bratovščina povzročila prazna semenišča? Ali je ona zaprla na tisoče cerkva po Evropi? Ali je povzročila dramatičen upad duhovnih poklicev, množični odpad od vere ali razpad krščanske družine? Ali je uvedla medverska srečanja v Assisiju, izjavo iz Abu Dabija ali blagoslove istospolnih parov? Seveda ne. Krize ni ustvarila Bratovščina. Kriza obstaja sama po sebi in jo danes priznavajo tudi številni škofje ter cerkveni dostojanstveniki. Bratovščina je podala svojo razlago njenih vzrokov. To pa je nekaj povsem drugega. Tudi zdravnik ne povzroči bolezni zato, ker postavi diagnozo.
Pravo vprašanje torej ni, ali kriza obstaja. To je danes nesporno. Pravo vprašanje je, kaj je njen vzrok. In prav tu se vrnemo k temeljnemu vprašanju izročila. Če je izročilo zgolj zgodovinski tok, ki se neprestano spreminja, potem sedanja kriza ni nič drugega kot le nova stopnja razvoja. Če pa je izročilo posredovanje večne resnice, ki jo je Kristus enkrat za vselej zaupal apostolom, potem se moramo vprašati, ali vse spremembe zadnjih desetletij res izražajo isto vero v istem pomenu in istem smislu – eodem sensu eademque sententia –, kakor je učil sveti Vincencij Lerinski in za njim Prvi vatikanski koncil. Morda pa kdo zavrača ta koncil, kot še kdo zavrača druge nezmotljive sklepe dogmatičnih koncilov, medtem ko se obtožuje Bratovščino, ki ne zavrača zadnjega koncila, ki je bil pastoralni, katerega pa ne zavrača v celoti in načeloma, temveč določene zadeve tega koncila.
Prav zato Bratovščina nikdar ni trdila, da je ona izročilo. Nasprotno. Vedno je učila, da je izročilo nad vsemi nami. Nad papežem, nad škofi, nad duhovniki, nad Bratovščino in nad vsakim posameznim katoličanom. Nihče ni lastnik izročila. Vsi smo njegovi služabniki. To je bistvo katoliškega tradicionalizma. In da – papež Frančišek je imel prav, ko je dejal, da bi morali biti papež in škofje varuhi izročila, vendar bi morali biti res njegovi varuhi, ne da se napiše samo ime, misli pa nekaj drugega, misli uničenje.
To misel je v svojem prvem nagovoru po škofovskem posvečenju lepo dopolnil tudi škof Michael Goldade. Poudaril je, da poslanstvo Bratovščine ni ohranjanje določenega zgodovinskega obdobja, temveč ohraniti polnost katoliške vere in jo neokrnjeno izročiti naslednjim rodovom. To ni življenje v preteklosti. To je zvestoba Večnemu. Kristus ni ustanovil muzeja, ampak Cerkev. Cerkev pa ne živi od nostalgije po preteklosti, ampak od resnice, ki je večna, ker prihaja od Boga. Zato pravi tradicionalizem ni obračanje nazaj, ampak trdno zasidranje v tem, kar je večno, da bi bilo mogoče varno stopati tudi v prihodnost.
Vir: radiospada.org; zanima.me
