Dikasterij za nauk vere (DDF) je pravkar objavil nov dokument, ki je vsaj tako škandalozen kot Fiducia Supplicans, saj napada preblaženo Devico Marijo, našo Mater, s tem, da ji odreka nazive, ki so ji jih podeljevali skozi zgodovino Cerkve, in jih je potrdilo več papežev in so jih visoko cenili teologi, kar bomo tudi podali v prihodnjih dneh kot zgodovinski ekskurz.
Diatriba kardinala Victora Fernandeza, prefekta Dikasterija za nauk vere (DNV), nosi naslov Mater Populi Fidelis (Mati vernega ljudstva). Brez kančka ironije pojasnjuje, da je cilj njegove knjižice poglobiti »prave temelje marijanske pobožnosti«, kar pomeni »globoko zvestobo katoliški identiteti in hkrati posebno ekumensko prizadevanje«.
Z drugimi besedami, pobožnost k Mariji mora upoštevati zmote, krivoverstva in brezbožnosti nekatoličanov do Božje matere. To je nenavaden način izkazovanja pobožnosti do nje, ki je naša Mati. Cerkev – do Drugega vatikanskega koncila – ni nikdar potrebovala pripreti oči, da bi uzrla resnico.
Spletna stran InfoCatolica ustrezno komentira to zatekanje k ekumenizmu: »Nekateri analitiki so bili presenečeni nad zatekanjem k mantri ekumenizma, kot v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Najpomembnejši nedavni prelom z ekumenizmom je dokument Fiducia Supplicans, ki ga je napisal sam kardinal Fernández, in zdi se, da ni bilo nobene revizije.«
Papež Frančišek meni, da je to »nesmisel«
Kot je navedeno v članku v FSSPX.News – glej povezavo – je papež Frančišek med pridigo ob prazniku Guadalupske Marije v baziliki sv. Petra, 12. decembra 2019, zaničljivo govoril o nazivu Soodrešenica. To zavračanje je nečastno, saj gre za uveljavljeno izročilo, ki so ga sprejeli in razvili številni papeži, tudi po Drugem vatikanskem koncilu.
V tej pridigi Frančišek, potem ko je sprejel tri nazive – Žena ali Gospa, Mati in Učenka –, odločno zavrača naziv Soodrešenica. Dodaja, da je to »nesmisel«, vendar angleški prevod uporablja izraz »norost«, izvirnik pa nam daje še močnejši pomen: »nesmisel« ali »neumnost«. Ta pridiga je navedena v opombi v dokumentu DNV.
Soodrešenje Device Marije
Zadošča, da si pogledamo katerokoli predkoncilsko razpravo o mariologiji, da uvidimo pomen, ki ga je v zadnjih petih stoletjih v teološki misli pridobilo pojmovanje soodrešenja, ki se nanaša na Devico Marijo. Da se o tem prepričamo, zadostuje, da si spomnimo besede papežev, od Pija IX., papeža Brezmadežnega spočetja, do Pija XII., papeža Marijinega vnebovzetja.
Pij IX.
V buli Ineffabilis Deus, ki je leta 1854 razglasila dogmo o brezmadežnem spočetju, je Pij IX. zapisal: »Tako kot si je Kristus, srednik med Bogom in človekom, privzel človeško naravo, izbrisal besedilo obsodbe, ki je bila proti nam, in ga zmagoslavno pribil na križ, tako je bila tudi presveta Devica, združena z njim z najbolj intimno in nerazvezljivo vezjo, z njim in skozi njega večno v sovraštvu z zlobno kačo in je nad njo popolnoma zmagala ter ji s svojo brezmadežno nogo zdrobila glavo.« Čeprav beseda »soodrešenica« ni omenjena, pa sta ideja in njena resničnost jasno izraženi.
Leon XIII.
Tudi več besedil papeža Leona XIII. izraža ta nauk. Okrožnica Supremi Apostolatus Officio (1883) navaja: »In zares, Brezmadežna Devica, izbrana za Božjo Mater, s tem pa povezana z njim v delu odrešenja človeštva, ima pri svojem Sinu večjo milost in moč, kot jo je kdajkoli imelo ali kdajkoli lahko ima katero koli človeško ali angelsko bitje.«
V okrožnici o rožnem vencu, Jucunda Semper (1894), isti papež uči: »Ob Jezusovem križu je stala njegova Mati, ki je v čudežu ljubezni, da bi nas sprejela za svoje sinove, velikodušno darovala Božji pravičnosti svojega Sina in umrla v svojem srcu z njim, prebodena z mečem bolečin.«
V apostolski konstituciji Ubi Primum (1898) o Bratovščini rožnega venca je zapisano: »Ko smo bili po skrivnih načrtih Božje previdnosti prvič povzdignjeni na Petrov stol … se je naša misel takoj obrnila k veliki Božji materi, ki je bila sodelavka v delu odrešenja človeštva.«
Nazadnje, v okrožnici Adjutricem Populi (1895) Leon XIII. najbolj izčrpno izraža to soodrešenje, ki ga povezuje z Marijinim splošnim posredovanjem: »Iz svojega nebeškega prebivališča je po Božji odločitvi začela bdeti nad Cerkvijo, nam pomagati in nam biti v pomoč kot naša mati; tako da je tista, ki je bila tako tesno povezana s skrivnostjo človeškega zveličanja, prav tako tesno povezana s podeljevanjem milosti, ki bodo za vse čase izvirale iz odrešenja.«
Sv. Pij X
Ta sveti papež je obravnaval nauk soodrešenja tudi v svoji znameniti okrožnici Ad Diem Illum (1904), ob petdeseti obletnici razglasitve dogme o brezmadežnem spočetju: »In iz te združitve volje in trpljenja med Kristusom in Marijo si je zaslužila, da je postala najbolj vredna Zadostiteljica izgubljenega sveta (Eadmeri Mon. De Excellentia Virg. Mariae, c. 9) in Podeljevalka vseh darov, ki nam jih je naš Odrešenik pridobil s svojo smrtjo in svojo Krvjo.« Sveti papež poudarja povezavo med soodrešenjem in splošnim sredništvom.
Med pontifikatom tega slavnega papeža je dekret Svetega urada (predhodnika DNV) z dne 26. junija 1913 pohvalil »prakso dodajanja imenu Jezusa ime njegove Matere, naše soodrešenice, Blažene Device Marije«. Ista kongregacija je 22. januarja 1914 podelila odpustek za molitev, v kateri je Marija imenovana »soodrešenica človeškega rodu«.
Benedikt XV.
On pa je o tem nauku govoril v svojem pismu Inter Solidacia: »Dejstvo, da je bila z njim križana in umirajoča, je bilo v skladu z Božjim načrtom. Marija je namreč s svojim trpečim in umirajočim Sinom prenašala trpljenje in skorajda smrt.
Odrekla se je materinski pravici nad svojim Sinom, da bi zagotovila zveličanje človeštva, in da bi pomirila Božjo pravičnost, je, kolikor je mogla, žrtvovala svojega Sina, tako da moremo resnično trditi, da je skupaj s Kristusom odrešila človeški rod. … Zaradi tega vsaka milost, ki jo prejmemo iz zaklada odrešenja, prihaja po rokah iste žalostne Device.«
Pij XI.
V svojem pismu Explorata Res (2. februar 1923) ponuja to lepo hvalo nebeški Materi: »Tudi tisti, ki mu stoji ob strani najsvetejša Devica, zlasti v njegovi zadnji uri, ne bo utrpel večne smrti. To mnenje cerkvenih učiteljev, ki je v skladu s čutenjem kristjanov in ga podpirajo izkušnje vseh časov, temelji zlasti na tem razlogu, da je žalostna Devica sodelovala z Jezusom Kristusom pri delu odrešenja.«
Bil je prvi papež, ki je uporabil izraz soodrešenica. V svojem radijskem sporočilu romarjem v Lourdesu je ponudil to molitev: »O Mati pobožnosti in usmiljenja, ki si kot Soodrešenica stala ob svojem najslajšem Sinu in z njim trpela, ko je na oltarju križa dokončal zveličanje človeškega rodu … ohrani v nas, prosimo te, dan za dnem dragocene sadove odrešenja in tvojega sočutja.« (29. aprila 1935).
V nagovoru romarjem v Vicenzi (30. novembra 1933) je jasno izjavil: »Zaradi narave svojega dela je Zveličar moral v svoje delo vključiti svojo Mater. Zato jo kličemo z naslovom Soodrešenica.«
Pij XII.
Angelski pastir je večkrat opisal Marijino soodrešenje, čeprav ni uporabil te besede. V okrožnici Mystici Corporis (1947) na primer pravi: »Bila je ona, ki je … s pogumom in zaupanjem nosila ogromno breme svojih bolečin in obupa, ona, resnična Kraljica mučencev, bolj kot vsi verniki‚ je ‘dopolnila tisto, kar je nedostajalo Kristusovim mukam … za njegovo telo, ki je Cerkev‘ (Kol 1,24).«
Čeprav izraza »soodrešenica« v pisanju tega papeža ne najdemo, pa je ta nauk tam navzoč z vso možno jasnostjo in razvojem. Razmislite o tem navedku iz okrožnice Ad Caeli Reginam (1954) o Marijinem kraljevanju:
»Pri izpolnjevanju tega dela odrešenja je bila preblažena Devica Marija najtesneje povezana s Kristusom.« … Kajti: »Kakor je Kristus, ker nas je odrešil, naš Gospod in Kralj s posebnim nazivom, tako je tudi Blažena Devica (naša Kraljica) zaradi edinstvenega načina, na katerega je sodelovala pri našem odrešenju, s tem, da je dala svojo lastno bistvo, da ga je prostovoljno darovala za nas, s svojo edinstveno željo in prošnjo za naše zveličanje ter z aktivnim zavzemanjem zanj.«
Drugi vatikanski koncil in poznejši papeži
Mater Populi Fidelis navaja, da »Drugi vatikanski koncil ni uporabil naziva [Soodrešenica] iz dogmatičnih, pastoralnih in ekumenskih razlogov«. Kakšno priznanje! Dodaja celo, da ga je Janez Pavel II. uporabil »vsaj sedemkrat«, vendar to v očeh avtorjev nima velike teže. Osredotočajo se predvsem na nasprotovanje kardinala Josepha Ratzingerja, ki ga je štel za »napačen izraz«.
Papež Frančišek je vsaj trikrat izrazil nasprotovanje uporabi naziva Soodrešenica. Besedilo nadaljuje: »Ko izraz zahteva veliko ponavljajočih se pojasnil, da ne bi zašel od pravega pomena, ne služi veri Božjega ljudstva in postane neuporaben.«
Spletna stran InfoCatolica ni mogla zdržati, da ne bi komentirala, kako kardinal Fernandez: »Še vedno skuša razložiti, kako more Fiducia Supplicans govoriti o blagoslovih, ki niso blagoslovi, za pare, ki niso pari. Ali s tem služi »veri Božjega ljudstva«?«
Treba je povedati, da zavračanje nazivov Blažene Device, zlasti nazivov Soodrešenica in Srednica vseh milosti, izvira iz ekumenizma. Že ob razglasitvi dogme o Marijinem vnebovzetju leta 1950 so bili modernisti zaskrbljeni, saj so v njej videli novo oviro za spravo s protestanti.
Na Drugem vatikanskem koncilu so očetje preprosto odstranili pripravljeni osnutek o Blaženi Devici, da mu ne bi dali prevelikega pomena, in ga spremenili v navadno poglavje Lumen Gentium, Konstitucije o Cerkvi. Koncil je priznal Marijine nazive, kot so Zagovornica, Pomočnica, Dobrotnica in celo Srednica, ter jo razglasil za Mater Cerkve, vendar je bil trend minimalističen.
Končno je marijanska pobožnost kot celota izkrivljena s tem novim besedilom, ki želi nadomestiti slavne nazive Soodrešenica in Srednica vseh milosti z nazivi, kot so »Mati vernikov« (tudi muslimani se imenujejo »verniki«), »Mati milosti« ali »Mati vernih ljudi«, kar dejansko izključuje posebne podrobnosti, ki jih nekatoličani zavračajo.
SPOROČILO GENERALNE HIŠE
4. novembra je Dikasterij za nauk vere izdal »Doktrinarno opombo o nekaterih Marijinih nazivih v zvezi z Marijinim sodelovanjem pri delu odrešenja«. To besedilo, katerega očitna skrb je, da ne bi »zameglilo edinstvenega odrešilnega sredništva Kristusa«, uči, da »je vedno neprimerno uporabljati naziv »sodrešenica« za opredelitev Marijinega sodelovanja« in da »je potrebna posebna previdnost pri uporabi izraza »srednica« za Marijo«. S karikiranjem tradicionalne terminologije Cerkve, ki je sicer bogata z lepimi razmišljanji o materinski vlogi Device, ta »opomba« skuša zmanjšati vlogo, ki jo je Bog zaupal svoji sodelavki pri delu odrešenja in zveličanju duš: po eni strani trdi, da Blažena Devica Marija ni posredovala pri pridobivanju milosti; po drugi strani pa je njena univerzalna in nujna vloga pri podeljevanju milosti oslabljena skorajda do točke zanikanja. Priznana ji je le neopredeljena vloga materinskega sredništva. S svojimi zavajajočimi opozorili Dikasterij za nauk vere »zamegljuje« edinstveno sodelovanje Marije v delu odrešenja. Devico Marijo meče s prestola in žali Božjo Modrost. Nazadnje, škandalizira vse kristjane, ki so globoko ranjeni zaradi tega hudega napada na veličino svoje Matere in zgroženi, ker je njena vloga v njihovih dušah tako namerno omejena. Hudo ogorčeni in željni, da se javono zadosti za takšno razžalitev, duhovniki Bratovščine sv. Pija X. vabijo vse pridružene duhovnike in vernike, da se jim pridružijo v molitvi v nedeljo, 16. novembra. Na vsaki javni maši, ki bo tisti dan darovana, bo dodan namen pokore za storjeno razžalitev in škandal. Po vsaki maši bodo zapete ali izmoljene litanije Blažene Device in Stabat Mater. Naj Devica Soodrešenica s svojo mogočno priprošnjo prežene sedanjo temo in znova vzpodbudi vero svojih otrok. »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.«
Menzingen, 11. novembra 2025
