Najprej pojasnimo: Don Jaime Mercant Simó ni »lefebvrovec«, ampak škofijski duhovnik z več doktorati, profesor na Centru za teološke študije in direktor knjižnice svoje škofije (Majorka). Njegov obsežni življenjepis je priložen na koncu. Čeprav se ne strinjamo z vsakim delom njegove izjave (objavljene na X), jo navajamo spodaj, ker je koristna za pojasnitev mnogih nesmiselnih informacij, ki so krožile v zadnjih dneh.
LEFEBVROVSKA VPRAŠANJA
Več mojih bralcev me je prosilo za informacije o prihajajočih škofovskih posvečenjih Duhovniške bratovščine sv. Pija X. (FSSPX). Tu je moje stališče, izraženo v pedagoški obliki v vprašanjih in odgovorih:
Ali bodo lefebvrovci s temi škofovskimi posvečenji storili smrtni greh? — Ne, absolutno ne.
Ali to ni razkolniško dejanje? — Ne, formalno ni.
Zakaj formalno ni? — Ker mora za »popolni razkol« obstajati jasni namen, da se izvede razkolniško dejanje in da se z novimi škofi vzpostavi hierarhična jurisdikcija, ki je vzporedna z obstoječo v rimskokatoliški Cerkvi. V tem primeru se ne bo zgodilo niti eno niti drugo.
Bi lahko bilo to vsaj dejanje nepokorščine?
— Da, dejansko je tako, vsaj materialno, saj Rim ne želi, da se ta posvečenja opravijo.
Ali torej smrtno grešijo zaradi nepokorščine? — Niti to ne, ker je v tem primeru namen vodilnih FSSPX, posvečevalcev in bodočih posvečenih očitno iskrena. Sklicujejo se na »stanje nujnosti«, ki bi upravičilo »materialno nepokorščino«. V zvezi s tem nimamo objektivnih razlogov, da bi dvomili v njihovo vest ali glede njihovega poštenega namena, ki je blagor duš, ki jim pomagajo.
Ampak bo prišlo do izobčenja »latae sententiae« – avtomatičnega in takojšnjega, kajne? — S kanonističnega vidika da, vendar bo po mojem skromnem mnenju takšno izobčenje nično; Menim, da obstajajo zadostni teološki in filozofsko-pravni razlogi za takšen zaključek, čeprav vem, da mi bo večina kanonistov to iz čisto pravnega vidika oporekala. Menim pa, da poleg »stanja nujnosti« kot temeljnega namena tu manjka »formalni razlog«, zaradi katerega bi morala taka kazen dejansko nastopiti, saj, ponavljam, ni objektivnega namena formalnega razkola niti ne bo ustvarjena vzporedna jurisdikcija.
Ali je msgr. Lefebvre prejel kazen izobčenja? — Da, tako kot jo bodo zagotovo prejeli ti škofje, vendar je bilo tudi njegovo izobčenje nično, saj v nadnaravnem načrtu skrivnostnega Telesa ta škof nikdar ni prenehal biti v občestvu s Cerkvijo.
Kaj mislite s tem? — Bistvo občestva je trojno: doktrinarno, zakramentalno in hierarhično. Menim torej, da škof Lefebvre in, posredno, FSSPX, nista zanikala nobene od teh treh »bistvenih razsežnosti« cerkvenega občestva.
Je FSSPX v doktrinarni skupnosti? — Seveda, nikdar ni prenehala s poučevanjem tistega, kar je Cerkev vedno verovala.
Ampak ali Lefebvrovci ne vselej dvomijo v dokumente Drugega vatikanskega koncila? — Ne izražajo popolne kritike, kot se to splošno verjame, saj v njihovih besedilih obstajajo elementi, ki so del »depositum fidei«, vendar s kritičnim duhom obravnavajo določena »občutljiva« vprašanja, pri katerih je teološka razprava legitimna.
Kako lahko rečete takšno barbarstvo? — To lahko rečem, ker mi to dopušča sama »narava« Koncila.
Kaj mislite s tem? — Mislim, da je bil 2. vatikanski koncil »pastoralne narave«, ne dogmatične, zato pa ni užival karizme nezmotljivosti, ker nikdar ni bilo želje, da bi kaj nezmotljivo opredelili ali obsodil; to je bila izrecna odločitev večine koncilskih očetov. Vendar pa so v pokoncilskem obdobju nekateri kljub tej »pastoralni naravi« skušali koncil spremeniti v »superdogmo«.
»Superdogmo«? To je nespoštljivo. Zakaj uporabljate lefebvrovski narativ?
— Dejansko uporabljam iste besede kot Joseph Ratzinger, ki je med obiskom pri čilskih škofih (1988) uporabil prav ta izraz.
Po drugi strani, ali je res, da je FSSPX v zakramentalni skupnosti? — Njihovi zakramenti niso samo veljavni, ampak se obhajajo v skladu s tradicionalnimi obredi, ki jih Cerkev uporablja že od nekdaj (a immemorabilia tempora je uradni teološki izraz, ki se uporablja tudi v moralni teologiji, kjer nekdo nečesa ne more ukiniti ali podobno, če se to dela, “odkar se pomni”, op. prev.).
Ampak jasno je, da FSSPX ni v hierarhičnem občestvu, kajne? — Čeprav je cerkvenopravno njen »institucionalni položaj« neregularen in nepopoln, Bratovščina ne neha priznavati papeža v Rimu kot vrhovnega pastirja vesoljne Cerkve. Dejansko priznava in spoštuje tudi jurisdikcijo vseh škofov katoliškega sveta.
Mi lahko dokažete, kar trdite? — Pri vsaki maši FSSPX, brez izjeme, duhovniki v »mašnem kanonu« imenujejo papeža in lokalnega škofa.
Ali ni to zelo šibak argument? — Pri Bogu sploh ni. Najbolj formalna in javna manifestacija hierarhičnega priznanja je prav pri sveti maši, natančneje v kanonu.
Ste lefebvrovec ali pro-lefebvrovec? — Niti eno niti drugo, gospod; grem svojo pot. Sem preprosto katoličan in imam kot tak kritičnega duha – to je: dobro navado, da uporabljam razum in razsodno presojo.
Ampak zdi se, da se z FSSPX strinjate v vsem? — Ne, ne strinjam se v vsem. V nekaterih stališčih in vprašanjih se ne strinjam, vendar so ta z mojega vidika drugotna in naključna. V »bistvenem« se 100 % strinjam z Bratovščino in zato ne bom prispeval k njeni nepravični in nesorazmerni javni »demonizaciji«.
Mi lahko poveste, kaj je bistveno? — »Bistveno« je njena »katoliškost«. To je vse.
Ali vas ne skrbi »odklon« lefebvrovcev? — Bolj me skrbi množica nepravovernih, bogokletnih in svetogrdnih ljudi, ki so povsod, zlasti pa v Nemčiji. Moti me tudi dvojni standard, ki se zdi, da obstaja pri izrekanju kazni in obsodb s strani cerkvene oblasti.
Kakšno rešitev vidite za trenutno lefebvrovsko težavo? — Najprej menim, da bi moral Rim biti dobronameren in uradno sprejeti posvečenje teh naslednjih škofov, hkrati pa priznati duhovne sadove apostolata FSSPX. Menim, da bi to bilo resnično dejanje usmiljenja in razumnosti; ti dve stvari se med seboj ne izključujeta.
Ali se ne bojite, da vas bodo zaradi teh mnenj kritizirali? — Ne, ker sem duhovnik Katoliške Cerkve, ne pastor neke sekte, in zato morem in moram v svojem verskem življenju spoštljivo uveljavljati resnično svobodo Božjih otrok.
Jaime Mercant Simó je Duhovnik škofije Majorka, rojen v Palmi 6. decembra 1980 in posvečen 14. oktobra 2007; član Mednarodnega združenja Tomaža Akvinskega; doktor tomističnih ved (filozofija) na Univerzi Abat Oliba CEU (Barcelona) z izjemno nagradno za doktorat; doktor prava in družbenih ved na UNED (Madrid) s specializacijo iz »pravne filozofije«; in licenciatom iz svete teologije na Katoliški univerzi v Toulousu (Francija) s specializacijo iz »Tradition thomiste et pensée médiévale«.
Prvi doktorat je pridobil 15. maja 2017 z oceno sobresaliente cum laude (najvišja ocena) z doktorsko disertacijo Metafizika znanja pri Karlu Rahnerju:
Analiza »Duha v svetu«, pod mentorstvom uglednega tomista, dr. teologije in dr. filozofije Ignacia Andereggena, ter z msgr. Antoniom Livijem, zaslužnim dekanom Filozofske fakultete Papeške lateranske univerze v Rimu, kot predsednikom ocenjevalne komisije.
Drugi doktorat je pridobil 27. novembra 2024, prav tako z oceno cum laude, z disertacijo z naslovom Filozofski temelji pravne doktrine Dominga de Sota: Analiza traktata »De iustitia et iure«, pod mentorstvom dr. Juana Antonia Gómeza Garcíe (UNED) in dr. Sixta Sáncheza-Laura, profesorja na Univerzi v Extremaduri in člana Kraljeve akademije za pravoznanstvo in zakonodajo Španije, kot predsednika komisije za zagovor.
Med njegovimi publikacijami izstopajo: njegova prva doktorska disertacija, Metafizika znanja pri Karlu Rahnerju: analiza dela „Duh v svetu“ (Gerona: Documenta Universitaria, 2018, 1069 str.); Filozofski temelji transcendentalne teologije Karla Rahnerja (Rim: Casa Editrice Leonardo da Vinci, 2017, 240 str.); skupaj z msgr. Antoniom Livijem in dr. Samuelem Pinno, Doktrinarna vrednost krščanskega nauka po 2. Vatikanskem koncilu: Razlaga katoliške vere po Karlu Rahnerju (Rim: Casa Editrice Leonardo da Vinci, 2019, 272 str.); in njegova druga doktorska disertacija, Pravna filozofija Dominga de Sota (Salamanca: UPSA Ediciones, 2025).
Kanonični licenciat iz svete teologije (to pomeni, da je eden od uradnih teologov Svetega sedeža, torej sama “teološka smetana”, op. prev.) je pridobil 21. junija 2021 z oceno sobresaliente, ko je zagovarjal disertacijo z naslovom Ramon Llull et sa doctrine antiaverroïste de la création devant la question „de aeternitate mundi“. Trenutno nadaljuje tretji doktorat iz teologije na isti Katoliški univerzi v Toulousu.
Na pastoralni ravni je od leta 2013-2014 župnik v župnijah Son Servera, Sant Llorenç des Cardassar in Son Carrió. Od leta 2020 je profesor filozofije na Centru za teološke študije na Majorki (CETEM), direktor Škofijske knjižnice in član Združenja cerkvenih knjižničarjev Španije (Španska škofovska konferenca).
