Za vsako dušo, ne glede na stopnjo njene bližine Bogu, resnično krščansko življenje predpostavlja štiri bistvene elemente: pogost odnos z Bogom po molitvi; veliko zvestobo, da Bogu poročamo o vseh svojih dejanjih; veliko vztrajnost pri odstranjevanju vseh ovir, ki bi nam preprečevale, da bi mu služili; in nazadnje tesna povezanost z Bogom po zakramentih.
Molitev
Moliti moramo in to dobro; ključni besedi sta rednost in spoštljiva zbranost. Rednosti se pogosto upira utrujenost, pomanjkanje želje. Pravilo št. 1 je, da se moramo v vsakem primeru lotiti molitve z velikodušnimi prizadevanji, ne glede na »duševno stanje«. Gre predvsem za to, da molimo in še več molimo, kljub težavam, ki jih pri tem doživljamo, kljub majhni privlačnosti ali celo odporu.
Moliti moramo zbrano. Če našo molitev ne pokvari vedno pomanjkanje želje, jo včasih pokvari tudi naglica, želja, da bi čim prej končali, ker imamo v glavi nekaj drugega; včasih jo pokvari tudi rutina ali nepazljivost: molimo, ker … ampak ja, zakaj pravzaprav?
Ne smemo se naveličati biti v Božji navzočnosti, kolikor je potrebno. Molitev, ki v glavnem vključuje to, je dobra. To je izražanje naše vere v veličino in dobroto tistega, h kateremu se obračamo, in v skrajne potrebe po njegovi pomoči. Ne začnimo moliti brez tega.
Delovanje po Bogu
V molitvi na začetku dneva je primerno, da darujemo svoja dejanja in trpljenje ali težave in da tekom dneva obnovimo ta namen, da delujemo v vsem za Boga. Pri tem nam bosta pomagala dve glavni sredstvi.
– Zbiranje misli. Današnje življenje poteka bolj kot kdajkoli prej s hitrostjo sto kilometrov na uro, zato je pomembno, da se občasno ustavimo, zberemo misli, se priporočimo Bogu, ga prosimo za pomoč ter mu darujemo svoje delo. Nekateri ljudje prakticirajo darovanje ure. Bitje ur ali zvonov lahko to olajša. Prav tako se lahko za trenutek ustavimo, ko spremenimo dejavnost in začnemo nekaj, kar bo trajalo nekaj časa. Pomislimo tudi na to, da Bogu darujemo svoje trenutke sprostitve. Pazimo, da zatremo nagnjenost k naglici, ki nas včasih vznemirja, še posebej ko se nam mudi. Redno darovanje svojih dejanj Bogu naj bi nas tudi navadilo, da se ne prepustimo dolgim izgubljenim trenutkom, zlasti pred zasloni.
– Določeno pravilo življenja. To je učinkovit način, da se zaščitimo pred raztresenostjo, ki je tako naravna človeškemu srcu. Ta pravila bodo bolj ali manj natančna, odvisno od našega napredka v pobožnosti. V vsakem primeru je primerno natančno določiti, kdaj in kako bomo molili (za poročene osebe to včasih vključuje tudi skupno premišljevanje): čas molitev, pobožnost do svete Device Marije, hrana molitve z duhovnim branjem, izpraševanje vesti, sveta maša in prejemanje zakramentov. Drugi element, ki ga je treba pozorno upoštevati, so stanovske dolžnosti, pa tudi običajne dejavnosti. Ne gre za dejanja, povezana z našimi pobudami, ki jih včasih ne ureja Božja volja; nasprotno, gre za dejanja, ki jih jasno zahteva Bog, zato jih je treba skrbno opravljati, da bo tudi način njihovega izvajanja resnično pripadal Bogu. Nazadnje, v našem življenjskem pravilu je koristno zabeležiti glavne kreposti, ki jih želimo prakticirati. Otrok lahko tako skuša prakticirati krepost poslušnosti do vseh svojih nadrejenih; najstniki se lahko osredotočijo na krepost čistosti. Vsi lahko in morajo vaditi to ali ono mrtvičenje slabih nagnjenj, neukrotljive strasti.
Odstranjevanje ovir
Tisti, ki mi nasprotuje, ko želim delati dobro, sem … jaz sam. Vsakdo mora od začetka duhovnega življenja, torej od najmlajših let, voditi boj proti sebi. Brez te odpovedi ne bomo naredili nič trdnega in trajnega.
Duše, ki se morajo boriti proti hudim slabim navadam, morajo uporabiti ustrezna sredstva molitve (devetdnevnice, maše) in prositi tudi za molitve zase. Dogodki, kot so romanja, verski prazniki, duhovne vaje, so privilegirana sredstva za izprositev milosti, da se rešimo smrtnega greha.
Duše, ki se ne borijo ali se ne borijo več proti smrtnemu grehu, morajo paziti, da se ne navadijo na lahke grehe, ki jih včasih jemljemo premalo resno. Gre za to, da se lotimo svojih napak eno po eno in se z njimi neusmiljeno borimo. Za to je zelo koristna vsakodnevna praksa izpraševanja vesti, še posebej, če ji dodamo izpraševanje sredi dneva. Cilj je, da se spodbudimo k iskrenemu kesanju in obnovimo svoje trdne sklepe. Ta izpraševanja morajo potekati pod Božjim pogledom, metodično in z iskreno ponižnostjo. Pri teh izpraševanjih je zelo priporočljivo začeti s »pozitivnim«, torej z zahvalo.
Tu je metoda za izpraševanje vesti. Začnite tako, da prosite Boga za milost spoznanja svojih napak in da jih zasovražite. Obrnite se tudi na Marijo, brez katere ne smemo storiti ničesar, in ji preprosto recite: Dobra Mati, pomagaj mi, da bom dobro videl svoje grehe in se zaradi njih ponižal. Nato preglejte različna dejanja dneva v naslednjem vrstnem redu: Kako smo izpolnili:
I. Svoje dolžnosti do Boga: 1. molitev; 2. pobožne vaje.
II. Naše dolžnosti do bližnjega: 1. prijaznost; 2. dobrodelnost; 3. poslušnost; 4. resnica.
III. Naše dolžnosti do sebe: 1. potrpežljivost; 2. ponižnost; 3. zmernost; 4. čistost; 5. stanovske dolžnosti, to je posvečenje svojega dela.
Zaključite z iskreno prošnjo Bogu za odpuščanje in obljubo, da se boste v prihodnje bolj potrudili.
V odpovedovanju je treba vključiti element ofenzive. »Najboljša obramba je napad.« Gre za pokoro in žrtev. Da bi napredovali, se je treba odpovedati nekaterim stvarem ali dejavnostim, ki so nepotrebne, a zaposlujejo srce.
Druga naloga odpovedi je iskanje svoje prevladujoče napake. Za to obsežno temo je tu le nekaj namigov, kako jo odkriti: skrbno in večkrat preučite, kaj so vaše najpogostejše skrbi; kaj je zjutraj ob prebujanju najpogostejša tema vaših misli; ko ste sami in se prepustite sanjarjenju, kaj je predmet vaših misli; kateri je najpogostejši vir vašega intimnih radosti in tudi vaših težav; kaj je vzrok vaše žalosti; kakšen je vaš najpogostejši namen, vzgib, ki vas spodbuja k dejanjem in običajno navdihuje vaše ravnanje, kaj je vir vaših napak, zakaj grešite; zlasti, kadar ne gre za naključno napako, ampak za celo vrsto napak, za stanje upora proti milosti, za večdnevno opuščanje pobožnih vaj, kakšen je vzrok za to in kakšen je vzgib, ki nas je oviral, da bi se vrnili k dobremu. Ločimo še prevladujočo slabost, ki jo izkorišča skušnjavec, ki nas pogosto pozna bolje kot mi sami sebe in svoje udarce usmerja tja, kjer nas najlažje premaga.
Prepoznamo ga tudi po navdihih Svetega Duha, ki nam v trenutkih gorečnosti, ko je njegovo delovanje najbolj občutno, pomaga razumeti, preko žrtev, ki jih od nas zahteva, po privlačnostih, ki nam jih daje občutiti, preko sklepov, ki nam jih predlaga, katera pot nas bo pripeljala do popolnosti in proti kateri slabosti se moramo odločnejše boriti. Prepoznamo ga tudi po tem, da ga je težko premagati; to je resnično poglavitni greh, tisti, katerega žrtvovanje stane največ.
Ne glede na to, kakšna je naša glavna slabost, se moramo vedno boriti proti dvema temeljnima slabostima: ponosu (napuhu) in ljubezni do udobja. Kar zadeva napuh, večina naših nezadovoljstev izhaja iz njega; iz njega izhajajo tudi mnogi grehi, težko prenašanje preizkušenj, zamujene dobre priložnosti in upiranje milosti. Omeniti je treba tudi, da je ena od oblik ponosa, ki jo je treba odločno zatirati, človeško spoštovanje.
Zakramenti
Prvi trije elementi resničnega krščanskega življenja ustrezajo temu, kar moramo storiti. V četrti točki pa je treba opozoriti, da je tisti, ki v glavnem deluje, naš Gospod! To moramo vedno imeti v mislih, da bi dobro prejemali obhajilo, se spovedovali in se udeleževali svete maše.
Ne smemo pozabiti, da je pogosto obhajilo pogoj za napredek v pobožnosti. Obhajilo ob nedeljah od časa do časa bi lahko »zadoščalo« za ljudi, ki se ne borijo z velikimi težavami. Toda to redko zadostuje za boj proti nekoliko bolj zakoreninjeni napaki.
Upoštevajmo, da se na obhajilo pripravljamo ne le tik pred njim, ampak tudi dosti prej, v skladu s prejšnjimi tremi točkami. Zelo pomembno je tudi, da ne zanemarimo časa zahvaljevanja po sveti maši in svetem obhajilu.
p. Jacques Mérel, FSSPX
vir: La Porte Latine, Le Bachais – n°83
