Intervju z generalnim predstojnikom Duhovniške bratovščine sv. Pija X.

Ob objavi dokumenta Mater Populi fidelis

„Zavrniti naziv So-odrešenice je enako kot strmoglaviti s prestola presveto Devico. Takšno dejanje rani katoliško dušo v tem, kar ji je najdražje.“

FSSPX.News: Spoštovani generalni predstojnik, 4. novembra je Dikasterij za nauk vere (v nadaljevanju »DNV«) izdal dokument z naslovom Mater Populi Fidelis, ki omejuje uporabo nekaterih nazivov, ki so tradicionalno pripisani presveti Devici. Kakšna je bila vaša prva reakcija na to?

Don Davide Pagliarani: Priznam, da me je to globoko pretreslo. Čeprav je papež Leon XIV. že izrazil željo po kontinuiteti s svojim predhodnikom, pa nisem pričakoval, da bo rimski dikasterij izdal dokument, ki omejuje uporabo teh nazivov – tako bogatih v pomenu –, ki jih Cerkev tradicionalno pripisuje presveti Devici. Moja prva reakcija je bila, da sem daroval mašo v zadoščenje za ta novi napad na izročilo in še bolj na presveto Devico Marijo.

Dejansko se ne le postavlja pod vprašaj uporaba nazivov Soodrešenica in Srednica vseh milosti, ampak se tudi njihov tradicionalni pomen denaturalizira. To je še huje, saj zanikanje teh resnic pomeni strmoglavljenje s prestola presvete Device, kar rani katoliško dušo v tem, kar ji je najdražje. V resnici je presveta Devica skupaj s sveto evharistijo najdragocenejši dar, ki nam ga je zapustil naš Gospod.

Kaj vas je najbolj presenetilo?

Najprej dejstvo, da se raba izraza Soodrešenica šteje za »vselej neprimerno«, kar v praksi pomeni, da je prepovedana.

Razlog za to je naslednji: »Ko izraz zahteva veliko ponavljajočih se pojasnil, da ne bi skrenil od pravega pomena, ne služi veri Božjega ljudstva in postane neuporaben.«¹

To pa ni eksotični izraz, ki bi ga predlagal videc po dvomljivem prikazanju, ampak izraz, ki ga Cerkev uporablja že stoletja in katerega natančni pomen so teologi jasno opredelili.

Poleg tega je ta izraz uporabilo več papežev. Paradoks je, da je sam Janez Pavel II. ta naziv večkrat uporabil. V svojem učiteljstvu sveti Pij X. zelo jasno opredeli tako temelj kot obseg Marijinega soodrešenja, čeprav ne uporablja tega izraza, ampak izraz „Odkupiteljica izgubljenega sveta“.

Kaj točno pravi?

V svoji marijanski okrožnici Ad diem illum (2. februarja 1904) sveti Pij X. na zelo neposreden in jasen način obravnava tako Marijino soodrešenje kot tudi splošno sredništvo. Naj to pojasni z lastnimi besedami:

»Ko je prišla najbolj vzvišena Sinova ura, je ‘ob Jezusovem križu stala Marija, njegova Mati, ki ni le zrla na kruti prizor, ampak se je veselila, da je bil njen edini Sin darovan za zveličanje človeštva, in tako popolnoma sodelovala v njegovem trpljenju, da bi, če bi bilo mogoče, z veseljem nosila vse muke, ki jih je nosil njen Sin.’²

In iz te zveze volje in trpljenja med Kristusom in Marijo ‘si je zaslužila, da je postala najbolj vredna Odkupiteljica izgubljenega sveta’³ in Delivka vseh darov, ki nam jih je naš Odrešenik pridobil s svojo smrtjo in svojo krvjo. Seveda ni mogoče zanikati, da je delitev teh zakladov posebna in edinstvena pravica Jezusa Kristusa, saj so izključni sad njegove smrti, ki je po svoji naravi srednik med Bogom in človekom. Kljub temu pa je bila zaradi že omenjene združenosti v žalosti in trpljenju med Materjo in Sinom veličastni Devici dovoljeno, ‘da je najmočnejša srednica in zagovornica celotnega sveta pri svojem Božjem Sinu’.⁴

Vir je torej Jezus Kristus, ‘iz čigar polnosti smo vsi prejeli’,⁵ ‘iz katerega se celotno telo, povezano in primerno združeno s tem, kar vsak ud prispeva, v skladu z delovanjem v meri vsakega dela, povečuje telo za svojo izgradnjo v ljubezni’.⁶ Toda Marija, kot pravilno ugotavlja sv. Bernard, je ‘kanal’;⁷ ali, če hočete, vezni člen, katerega naloga je povezati telo z glavo in prenašati na telo vplive in voljo glave – mislimo na vrat. Da, pravi sv. Bernardin Sienski, ‘ona je vrat naše Glave, po katerem on svojemu skrivnostnemu telesu posreduje vse duhovne darove’.⁸

Vidimo torej, da smo daleč od tega, da bi Materi Božji pripisovali proizvajalno moč milosti – moč, ki pripada samo Bogu. Vendar, ker Marija nosi vse v svetosti in združenosti z Jezusom Kristusom in jo je Jezus Kristus s seboj združil v delu odrešenja, si zasluži za nas de congruo, v jeziku teologov, kar Jezus Kristus zasluži za nas de condigno, in je vrhovna Služabnica za delitev milosti. Jezus ‘sedi na desnici veličastva na višavah’;⁹ Marija pa sedi na desnici svojega Sina – ‘in je tako varno zatočišče in tako zanesljiva pomoč proti vsem nevarnostim, da pod njenim vodstvom, njenim pokroviteljstvom, njenim varstvom¹⁰ nimamo ničesar, česar bi se bali ali zaradi česar bi obupali’.¹¹

Ta navedek je sicer dolg, vendar vsebuje odgovore na zaključke, navedene v doktrinalni opombi DNV. Poleg tega je treba opozoriti, da je ta okrožnica svetega Pija X. omenjena le v opombi na koncu besedila, vendar nikjer ni dejansko citirana. Razlog je lahko razumljiv: ni združljiva z novo teološko usmeritvijo.

Kaj pa menite, da je pravi razlog, zakaj DNV zdaj šteje koncept soodrešenja za »vselej neprimernega«?

Razlog je predvsem ekumenski. Razumeti je treba, da je pojem soodrešenja, tako kot pojem univerzalnega sredništva, popolnoma nezdružljiv s protestantsko teologijo in duhom. Te pojme so že med koncilom zavrnili po burni razpravi, v kateri je več koncilskih očetov pozvalo, naj se univerzalno sredništvo dokončno razglasi kot dogma vere.

Ta izključitev, navdihnjena z ekumenizmom, je imela katastrofalne posledice upada vere. Če se tradicionalnega nauka o presveti Devici ne ponavlja redno, se na koncu izgubi. Z drugimi besedami, tisti, ki so sestavili ta dokument, so resnično prepričani, da so to nevarni izrazi za vero. To je katastrofalno.

Besedilo v celoti nenehno ponavlja, da Blažena Devica nikakor ne sme krniti edinstvenosti in osrednjosti sredništva našega Gospoda in njegove edinstvene vloge Odrešenika. Ta skrb se zdi skoraj patološka – nekakšna duhovna paranoja, ki je za katoličana nerazumljiva. Dejansko se nobena verna duša, ki je podučena z resnicami vere, ne more obrniti k presveti Devici in se ji pustiti voditi, ne da bi tvegala, da jo bo preveč častila v škodo našega Gospoda. Češčenje Marije, razsvetljeno z vero, ima le en sam namen: da nam omogoči globlje prodreti v skrivnost našega Gospoda in našega Odrešenja. To so vsi dobro razumeli – in prakticirali – vse do koncila. Tu se soočamo z začaranim krogom, ki meji na absurd: opozarjajo nas pred domnevno pretiranim sredstvom za doseganje cilja, ko pa nam je bilo prav to sredstvo dano posebej za ta cilj.

Ali menite, da je ekumenska skrb edini razlog za to pobudo Vatikana?

Menim, da je treba upoštevati še en razlog. Izrazi, ki so bili v rimskem dokumentu cenzurirani, so neposredno povezani z skrivnostjo odrešenja in milostjo, ki iz nje izhaja. Toda žal danes sam pojem odrešenja ni več isti. Pojmovanji ‘spravna daritev za naše grehe’ in ‘daritev, ki zadovolji Božjo pravičnost’ se vse bolj opuščata. Pojmovanje daritve, darovane Bogu, da bi zadostila njegovi pravičnosti, ni več sprejemljivo. V sodobnem pogledu naš Gospod resnično ne potrebuje zasluženja, niti ne potrebuje zadostitve za naše grehe, niti darovanja spravne daritve, saj Božje usmiljenje ne spremeni resničnosti človeškega greha: je brezpogojno.

Bog vedno odpušča iz čiste gole radodarnosti.

Zato je naš Gospod Odrešenik v povsem novem smislu: njegova smrt ni nič drugega kot dokončna in najvišja manifestacija te usmiljene Očetove ljubezni.¹² Zato nas ne sme presenetiti, da iz te izkrivljene predstave o zveličanju neizogibno izhaja temeljna nezmožnost razumeti, kako in zakaj bi naj bila presveta Devica z njim povezana skozi svoje trpljenje.

Glede tega besedilo DNV vsebuje zgovorno opozorilo: »Zato se je treba izogibati nazivom in izrazom, ki Marijo predstavljajo kot nekakšen ‚strelovod‘ pred Gospodovo pravičnostjo, kot da bi bila nujna alternativa vsled nezadostnosti Božjega usmiljenja.«¹³

Če se vrnemo k pojmu »soodrešenje«, zakaj menite, da je tako pomemben?

Najprej je to izraz homogenega razvoja katoliške dogme, ki se obravnava kot skupni teološki zaključek, za nekatere pa celo kot resnica, ki jo je mogoče opredeliti kot versko dogmo. Izvira iz samega evangelija in izraža natančen obseg združenosti z delom odrešenja, ki ga je naš Gospod želel za svojo Mater.

To ni niti vzporedno odrešenje niti nekaj, kar bi bilo dodano delu našega Gospoda, kot bi za nas lažno želele reči nekatere karikature. Je preprosto vključitev – popolnoma edinstvena – v delo Kristusa, brez možnega ustreznika, ki priznava Mariji njeno pravo mesto in iz tega izpeljuje potrebne posledice.

Na kakšne avtoritativne argumente se opira besedilo DNV?

Ta teološka opomba navaja odklonilno mnenje kardinala Josefa Ratzingerja, ki je menil, da pojem soodrešenja ni dovolj utemeljen v Svetem pismu. Vendar ne smemo pozabiti, da je kardinal Ratzinger sam zagovarjal teorije o odrešenju, ki niso bile tradicionalne.¹⁴

Opomba pa se opira predvsem na avtoriteto papeža Frančiška. Preberimo njegove besede, kot so navedene v besedilu: »… Marija ‘si nikdar ni hotela ničesar od svojega Sina prisvojiti zase. Nikdar se ni predstavljala kot Soodrešenica. Ne, temveč kot učenka.‘ Kristusovo odrešenjsko delo je bilo popolno in ni potrebovalo dodatkov; zato ‘Marija ni hotela odvzeti Jezusu nobenega naziva… Ni prosila, da bi bila kvazi-odrešenica ali soodrešenica: ne. Obstaja samo en Odrešenik in tega naziva ni mogoče podvojiti.’ Kristus ‘je edini Odrešenik; ni soodrešenikov s Kristusom’.«¹⁵

Te besede je boleče brati. So karikatura resničnih razlogov, na katerih temelji soodrešenje. Dovolj je reči, da ni vprašanje, kaj bi Marija želela biti – to bi bilo smešno –, ampak prepoznavanje tega, kar ji je Božja Modrost podelila in od nje zahtevala: v enem samem delu odrešenja ji je bilo dovoljeno, da v našem imenu ponudi primerno dejanje zadoščenja, medtem ko je Jezus Kristus za nas zadoščeval po strogi pravičnosti. Zaradi svoje popolne ljubezni in edinstvene združenosti z Bogom ji je bilo dano, da za nas zasluži tisto, kar je naš Gospod zaslužil po strogi pravičnosti.

Ali obstaja povezava med soodrešenjem in sredništvom vseh milosti?

Očitno je, da obstaja povezava med tema dvema pojmoma: iz tega razloga je bil prav tako postavljen pod vprašaj naziv »Srednica vseh milosti«, saj se njegova uporaba zdaj šteje za nevarno in je zato močno odsvetovana, kot bomo podrobneje videli.

Zaradi Marijine povezave z delom odrešenja in ker nam je tudi ona zaslužila – čeprav na drugačen način – vse, kar nam je zaslužil naš Gospod, jo je naš Gospod sam imenoval za delivko vseh tako pridobljenih milosti. To izhaja iz ugotovitev tradicionalne teologije, pa tudi iz učiteljstva svetega Pija X., ki smo ga pravkar omenili.

Seveda sedanja doktrinarna opomba ne zanika možnosti, da bi svetniki in Blažena Devica lahko zaslužili. Vendar pa implicitno postavlja pod vprašaj splošno in nujno sredništvo Marije pri delitvi milosti:¹⁶ »V popolni neposrednosti med človekom in Bogom v posredovanju milosti ne more posredovati niti Marija. Niti prijateljstvo z Jezusom Kristusom niti trinitarična notranje bivanje ne moreta biti pojmovano kot nekaj, kar pride k nam po Mariji ali svetnikih. V vsakem primeru lahko rečemo, da Marija želi to dobrino za nas in zanjo prosi skupaj z nami.¹⁷ […] Dejstvo je, da samo Bog, troedini Bog, opravičuje. Samo Bog nas dvigne, da premagamo neskončno nesorazmerje, ki nas ločuje od Božjega življenja; samo on deluje v nas s svojim trinitaričnim notranjim bivanjem; samo on vstopi v nas in nas preobrazi, tako da postanemo deležni njegovega Božjega življenja. Mariji ne prinaša časti, če ji pripisujemo kakršno koli posredništvo pri izpolnjevanju tega dela, ki pripada izključno Bogu.”¹⁸

V resnici nam je presveta Devica zaradi že navedenih razlogov zaslužila ne le nekatere milosti, ampak vse in vsako od njih; in zaslužila nam je ne le njihovo udejanjenje, ampak tudi njihovo pridobitev pod križem: saj je bila združena s Kristusom Odrešenikom v samem dejanju odrešenja tu spodaj, preden je posredovala za nas v nebesih.

Zakaj torej to opozorilo proti uporabi naziva »Srednica vseh milosti« in zakaj se ta izraz šteje kot nezmožen zagotoviti pravilno razumevanje vloge presvete Device?

Na to lahko odgovorimo, da so avtorji besedila pod vplivom določene predpostavke: ne sprejemajo, da bi Bog mogel želeti – in da bi izročilo lahko razložilo – nekaj drugega od vnaprej oblikovane predstave, ki so si jo ustvarili sami.

Res je, da je naš Gospod edini srednik in da obstaja samo eno odrešenje, njegovo, v izobilju. Toda, kakor naš Gospod svobodno izbira sredstva za uresničitev odrešenja – zlasti smrt na križu, ko bi lahko izbral drug način –, je tudi svobodno izbral, da svojo Mater vključi v svoje delo na način, katerega je hotel. Nihče, niti prefekt DNV, ne more odvzeti našemu Gospodu moči, da deluje v skladu s svojo Božjo modrostjo in da svojo Mater napravi za soodrešenico in univerzalno srednico vseh milosti. Naš Gospod se v celoti zaveda, da s tem, ko tako ravna, nič ne zmanjšuje svojega dostojanstva Odrešenika. Toda posledica te izbire našega Gospoda je jasna: kakor je potrebno, da se za zveličanje obrnemo nanj, je prav tako potrebno, da se obrnemo na njegovo Mater, čeprav na drugačen način. Ne priznavati te nujnosti pomeni zavrniti odloke našega Gospoda, izročilo Cerkve in sredstva, dana kristjanom, da dosežejo zveličanje.

Ta vnaprej oblikovana ideja, ki se zdi celo trmoglavost, se v besedilu pogosto pojavlja. Omejimo se na nekaj odlomkov: »Če upoštevamo dejstvo, da sta trinitrično notranje bivanje (neustvarjena milost) in naše sodelovanje v Božjem življenju (ustvarjena milost) neločljiva, ne moremo misliti, da je ta skrivnost odvisna od “prehoda” skozi Marijine roke.«;¹⁹ »Noben človek – niti apostoli niti blažena Devica – ne more delovati kot splošni delivec milosti«;²⁰ »… naziv »srednica vseh milosti« tvega, da Marijo predstavlja kot tisto, ki deli duhovne dobrine ali energije ločeno od našega osebnega odnosa z Jezusom Kristusom«.²¹

Kako ocenjujete vpliv teh odločitev DNV s pastoralnega vidika?

Mislim, da lahko rečem, da bodo negativne posledice številne in katastrofalne.

Najprej ne smemo pozabiti, da je Marija popolni vzor krščanskega življenja. S tem, ko besedilo minimalizira povezavo Marije z delom odrešenja, minimalizira tudi poziv vsaki duši, naj po križu vstopi v delo odrešenja, pokore in osebnega posvečevanja.

To se popolnoma ujema s protestantskim pogledom na krščansko življenje, v katerem ni več prostora za sodelovanje v Kristusovem delu, ki nas posvečuje in rešuje. Zaradi tega je Luther uničil redovno življenje in vsako dobro delo, vključno s sveto mašo, štel za žalitev veličine Kristusovega dela, ki je popolno in ne potrebuje nobenega dodatka. Vsak dodatek bi pomenil zanikanje njegove popolnosti.

Kot katoličani izpovedujemo ravno nasprotno: prav zato, ker je Kristusovo delo nadvse popolno, lahko vključuje sodelovanje ustvarjenih bitij, ne da bi izgubilo kaj od svoje popolnosti. Poleg tega se mi te odločitve DNV zdijo katastrofalne v sedanjem kontekstu, zlasti za vero in duhovno življenje najpreprostejših in najbolj potrebnih duš. Mislim na družbene in moralne periferije, če uporabim izraz, ki je bil v modi v prejšnjem pontifikatu. Za najbolj zapuščene ostaja Blažena Devica pogosto edino zatočišče v sedanji puščavi. Na lastne oči sem bil priča, kako lahko preprosta in iskrena pobožnost do preblažene Device zagotovi rešitev duš, ki nimajo možnosti redno obiskovati duhovnika. Zato se mi zdi besedilo DNV, ki naj bi duše opozorilo pred tradicionalnimi marijanskimi pojmovanji, neupravičeno in pastoralno neodgovorno.

Nazadnje, Cerkev še nikdar ni potrebovala toliko kot danes, da ponovno odkrije veličino preblažene Device: v oblici svetovnega pritiska, ki duše vse bolj potiska v odpadništvo in nečistost, njena veličina ponuja zanesljivo sredstvo, da se temu pritisku uprejo in ostanejo zvesti.

Ali imate kakšen pastoralni nasvet za avtorje besedila?

Misel, da je naš Gospod edini srednik med Bogom in človeštvom in da obstaja samo eno pravo zveličanje, njegovo, je sama po sebi hvalevredna in jo je treba še posebej danes imeti v mislih.

Problem je, da tega ni treba opominjati katoličane, da bi jih opozorili na domnevno vmešavanje ali tekmovanje preblažene Device. To resnico je treba oznanjati in razglasiti Judom, budistom, muslimanom in vsem tistim, ki ne poznajo našega Gospoda, bodisi nekristjanom bodisi ateistom.

28. oktobra je Vatikan praznoval šestdeseto obletnico razglasitve Nostra Aetate, tj. koncilskega dokumenta, ki predstavlja osnovo za dialog z nekrščanskimi religijami. To je vsaj paradoksalno, saj ta dialog – ki je v zadnjih šestdesetih letih povzročil nekatera najbolj obžalovanja vredna medverska srečanja – jasno in izrecno zanika dejstvo, da je naš Gospod edini srednik med Bogom in človeštvom, in dejstvo, da je bila Katoliška Cerkev ustanovljena, da bi to resnico oznanjala svetu.

Ali po vašem mnenju obstaja še kakšna druga tradicionalna marijanska predstava, ki si zasluži, da bi bila bolj poznana?

V bogoslužju preblažene Device Marije jo liturgija opisuje kot »tisto, ki je uničila vsa krivoverstva«. Menim, da si ta predstava zasluži, da jo teološke raziskave podrobneje proučijo. Zelo zanimivo je opazovati, kako Cerkev gleda na Marijo kot na varuhinjo katoliške resnice. To je neposredno povezano z njeno vlogo matere. Ne bi mogla roditi našega Gospoda v vsakem od nas, ne da bi nam posredovala resnico in ljubezen do resnice, kajti naš Gospod je Resnica sama, učlovečena in razodeta človeštvu. Po veri in v čistosti vere se duše obnavljajo in imajo možnost rasti po podobi našega Gospoda.

Menim, da ne razumemo dovolj te nujne povezave med čistostjo vere in pristnostjo krščanskega življenja. Marija, ki uničuje vse zmote, je ključ do razumevanja te resnice.

Za zaključek tega intervjuja, katero molitev v čast Mariji bi izbrali?

Brez oklevanja bi izbral naslednjo molitev, ki jo najdemo tudi v bogoslužju:

“Dignare me laudare te, Virgo sacrata. Da mihi virtutem contra hostes tuos. Dovoli mi, da te slavim, o sveta Devica. Daj mi moč proti tvojim sovražnikom.”

Intervju je bil opravljen v Menzingenu 9. novembra 2025, na praznik posvetitve bazilike Svetega Odrešenika v Lateranu.

1. Mater Populi fidelis, št. 22. ↩︎
2. Sv. Bonaventura 1. Sent d. 48, ad Litt. dub. 4. ↩︎
3. Eadmeri Mon. De Excellentia Virg. Mariae, c. 9. ↩︎
4. Pij IX., Ineffabilis. ↩︎
5. Jn 1,16. ↩︎
6. Ef 4,16. ↩︎
7. Serm. de temp on the Nativ. B. V. De Aquaeductu št. 4. ↩︎
8. Quadrag. de Evangelio æterno, Serm. X, a. III, c. 3. ↩︎
9. Heb 1b. ↩︎
10. Pij IX., Ineffabilis. ↩︎
11. Pij X., Ad diem illum. ↩︎
12. To je novi nauk o velikonočni skrivnosti, ki še posebej predstavlja temelj pokoncilski liturgični reformi. ↩︎
13. Mater Populi fidelis, št. 37, b. ↩︎
14. Še posebej v njegovem delu Uvod v krščanstvo. ↩︎
15. Mater Populi fidelis, št. 21. ↩︎
16. Velika zmota besedila je v tem, da ne razlikuje med klasičnim razlikovanjem med fizičnim posredovanjem in moralnim posredovanjem. Fizično posredovanje pomeni, da Marija prenaša milost kot pravo orodje, kot na primer harfa, ki, ko jo igra umetnik, proizvaja harmonične zvoke. Nekateri znani teologi (Lépicier, Hugon, Bernard) tak vpliv pripisujejo preblaženi Devici, podrejeni Kristusovemu človeštvu, in vztrajajo, da je Marija v skladu z izročilom v skrivnostnem Telesu, Cerkvi, resnično kakor vrat, ki z združevanjem glave z udi prenaša življenjski sok nanje. Z Marijinim izključno moralnim posredovanjem milosti se razume, da Marija, vsaj po svojem zadoščevanju, svoje pretekle zasluge in svojo vedno navzočo priprošnjo, dušam vsesplošno prenaša vse milosti, ki izhajajo iz križa njenega Sina. To tezo sprejemajo vsi tradicionalni teologi. V obeh primerih je Marijino posredovanje prosto od Boga želeno kot vsesplošno in nujno. Z zanikanjem Marijinega fizičnega in instrumentalnega posredovanja in z izpuščanjem klasičnega razlikovanja vsaj v zvezi z moralnim posredovanjem, besedilo neprimerno zaključuje s splošnim zanikanjem kakršnegakoli univerzalnega in nujnega posredovanja Marije pri delitvi milosti. Z drugimi besedami, lahko se razpravlja o načinu posredovanja Device, ne pa o njegovi univerzalnosti ali dejanski nujnosti. ↩︎
17. Prav tam št. 54. ↩︎
18. Prav tam št. 55. ↩︎
19. Prav tam št. 45. ↩︎
20. Prav tam št. 53. ↩︎
21. Prav tam št. 68. ↩︎