Ko kompas postane vetrnica
Od novega obreda maše do zanikanja daritve
V članku, objavljenem v časopisu La Croix1, pater Martin Pochon S.J. namerno trdi nasprotno od Tridentinskega koncila: Jezus »ni daroval svojega telesa in krvi Bogu, ampak svojim učencem v imenu svojega Očeta«, saj meni, da tridentinski nauk ne upošteva pravega evangeljskega pomena pashalne večerje in da je obred Pavla VI. prispeval k njenemu ponovnemu odkritju.
Spomnimo, kaj trdi Tridentinski koncil: “Če kdo pravi, da pri maši Bogu ni darovana resnično in prava daritev ali da »darovati« ne pomeni nič drugega kot to, da nam je Kristus dan v hrano: bodi izobčen.”2 [2]
Jezus je napovedal, da bo daroval svoje življenje (Jn 10, 17–18), in pri večerji sam trdi, da je njegova kri prelita v odpuščanje grehov (Mt 26, 28), kar je očitna aluzija na krvave daritve po Mojzesovi postavi, ki naj bi prinesle odpuščanje grehov. Pisma svetega Pavla pojasnjujejo daritveno naravo tega dejanja:
»Kristus, naše velikonočno jagnje, je bil darovan« (1 Kor 5, 7); »se je izročil za nas in se daroval Bogu kot blagodišeča daritev« (Ef 5, 2), in v njem »imamo zadoščenje, odpuščanje grehov« (Kol 1, 14).
Pismo Hebrejcem pojasnjuje, kako je ta daritev boljša od daritev stare zaveze, tako da je resnično učinkovita in je ni treba ponavljati: Jezus “more tistim, ki se po njem bližajo Bogu, tudi zveličanje vedno dajati, ker vedno živi, da prosi zanje. Spodobilo se je namreč, da imamo takega velikega duhovnika, ki je svet, nedolžen, neomadeževan, ločen od grešnikov in višji od nebes; ki mu ni treba kakor velikim duhovnikom vsak dan poprej darovati za lastne grehe, potlej za grehe ljudstva. Zakaj to je storil enkrat, ko je daroval sam sebe.”3
V starodavnih daritvah je zaužitje darovane žrtve s strani darovalcev pomenilo njihovo združitev namena z darovanjem in prejemanje Božjih darov. Odrešenik ustanovi zakrament evharistije na način tega daritvenega obeda, ki nam omogoča, da se po darovanju daritve združimo z njim. V tem smislu gre za dar, dan vernikom, vendar kot sad daritve.
Jezuitski pater to daritev zanika. Kako razložiti izrecno opustitev jasno znane verske dogme – sklicuje se nanjo v svojem članku – v korist izkrivljene razlage evangelija?4 Kako lahko razložimo tako samozavestno relativizacijo dogmatične izjave, ki jo je izrekel ekumenski koncil?5[5]
Lahko predlagamo naslednjo razlago: liturgija ima smisel in oblikuje duha. Avtor članka pa trdi: “Štiri stoletja kasneje [po Tridentinskem koncilu] je liturgična reforma, ki je sledila Drugemu vatikanskemu koncilu, skušala približati pomen zadnje večerje, kakor nam jo predstavljajo evangeliji in apostol Pavel v svojem prvem pismu Korinčanom. Komisija, zadolžena za pregled obreda, je menila, da je tridentinska trditev neutemeljena, saj Jezus nikdar ni želel povedati, s kakšno avtoriteto govori in deluje, predvsem pa, da ni daroval svojega telesa in krvi Bogu, ampak svojim učencem v imenu svojega Očeta.”
Mnenje, ki ga je objavil ‘La Croix’ in ki ga je, če besede še kaj pomenijo, treba označiti za krivoversko, je morda neposreden rezultat Koncila in nove liturgije.
Abbé Nicolas Cadiet, FSSPX
- Martin Pochon SJ, »Kako ponovno vzpostaviti edinost Cerkve, če ta ni utemeljena na evangelijih?«, La Croix, 24. oktober 2025, https://www.la-croix.com/a‑vif/comment-retablir-l-unite-ecclesiale-si-elle-nest-pas-fondee-sur-les-evangiles-20251024. Avtor v njem povzema svojo knjigo ‘L’Eucharistie, don ou sacrifice?’ (Evharistija, dar ali daritev?), Vie chrétienne, 2025. ↩︎
- Tridentinski koncil, nauk in kanoni o daritvi svete maše, 17. september 1562, kanon 1. Ta formulacija z grožnjo anateme (izobčenja) jasno izraža namero koncila, da opredeli versko resnico. ↩︎
- Heb 7,26–27 ↩︎
- Po dolgem delu, saj je avtor objavil obsežno eksegetsko delo o Pismu Hebrejcem v luči evangelijev, Cerf, 2020. ↩︎
- In jo je ponovil Janez Pavel II. v okrožnici Ecclesia de Eucharistia leta 2003. ↩︎
