Spoštovani duhovniki, bogoslovci, sestre, dragi verniki.
V veliko veselje mi je, da lahko blagoslovim talarje dvaindvajsetih novih bogoslovcev na ta sveti dan, ko je naš blagoslovljeni Gospod prvič šel v tempelj, da se je predstavil pred oltarjem in tako navzven izrazil darovanje sebe in svojega življenja. »Tukaj sem, da izpolnim tvojo voljo« – »To je namen mojega učlovečenja in danes se razodevam«. Čim bolj morajo biti te popolne naravnanosti našega Gospoda naravnanosti mladega človeka, ki želi svoje življenje posvetiti našemu blagoslovljenemu Gospodu, da bi nekega dne stopil k oltarju.
Kakšen lep zgled! To je vzor, ki mu moramo slediti vse življenje. To se dogaja v edinosti: edinosti naše blagoslovljene Device in našega Gospoda Jezusa Kristusa. Marija, Brezmadežna, večna Devica, je sprejela obred očiščevanja po Mojzesovi postavi. Nikdar ni bilo – in nikdar ne bo – nobeno bitje tako čisto kot Blažena Devica Marija. Vendar je iz ponižnosti sprejela ta obred. Prinesli so žrtev dveh golobov, enega za žgalno daritev in enega za odpuščanje grehov, in ona je očiščena. To je bila daritev, ki so jo prinesli revni.
In naš Gospod sam je bil odkupljen, ker je kot prvorojenec pripadal Bogu, in je bil odkupljen s plačilom majhne vsote petih šeklov ali petih novcev. On, ki je bil pravi Odrešenik – on, ki je bil sam cena našega zveličanja, je sprejel, da je bil odkupljen z nekaj preprostimi kovanci. Kakšna ponižnost! Ni bil strogo dolžan iti v Jeruzalem za ta obred. Judje, ki so živeli daleč, so to lahko storili po pooblaščencu. Vendar je sveta družina iz pokorščine hotela sama izpolniti zakon.
Kakšen veličasten zgled! Naš blagoslovljeni Gospod se nam je že predstavil kot pokoren, pokoren do smrti. Poznamo popolnost njegovih notranjih nagnjenj. Bil je že pripravljen dati vse v našo odkupnino. Izpolniti svojo dolžnost pokorščine svojemu Očetu in izpolniti njegovo voljo. V tem kontekstu že popolnega darovanja imamo uvod v njegovo trpljenje in njegov križ.
Naš Gospod nas ne more pustiti ravnodušnih
V tem prizoru se je pojavil Simeon, prizor, ki je bil na videz tako običajen in preprost, vendar v Božjih očeh tako edinstven, ker se je odrešenje že začelo. Ta starec je spregovoril in njegove besede so bile razdeljene na dva nasprotujoča si dela. Najprej veselje ob srečanju z našim Gospodom Jezusom Kristusom in ko ga je vzel v naročje. Veselje, sorazmerno s hrepenenjem, ki ga je gojil do tega dne. »Končno sem videl Zveličarja, rešitev Izraela. Da, videl sem ga!«
V nebesih ne bomo počeli nič drugega, kot da bomo premišljevali o tem, v kar je Simeon zrl v svojih rokah v tistih nekaj trenutkih: o tem odrešenju, o tem Odrešeniku, ki ga je Božja previdnost pripravljala že od začetka časov. Kristusovo učlovečenje je bilo v Božjem umu, če lahko tako rečemo, za vse ljudi – ante faciem omnium populorum, lumen ad revelationem gentium. On je edini odrešenik, ki je dan in ponujen vsem ljudem in vsem rasam, brez razlike. Kakšna neverjetna radost! Kakšna radost v očeh in besedah tega starega moža! Končno je prišla luč, ki uči resnico! Edina pot k zveličanju!
Vendar je Simeonovo veselje in luč nenadoma prekinila novica, ki jo je sporočil Mariji in sv. Jožefu. Obrnil se je k njima, ju blagoslovil in jima povedal nekaj v povsem drugačnem tonu – kar je seveda povezano s tem, kar se je zgodilo prej. Kaj točno jima je hotel povedati? Povedal jima je, da bo rešitev človeštva s tem Otrokom prišla po trpljenju, po križu in po trpljenju. Ta Otrok bo znamenje protislovja. To je zelo lepa opredelitev našega blagoslovljenega Gospoda. On je znamenje protislovja.
Kaj to pomeni v sodobnejšem jeziku? To pomeni, da naš Gospod ne bo skrival resnice, ampak jo bo potrdil. On je znamenje protislovja. To bo pokazal s svojimi besedami in potrdil s svojimi čudeži. To bo razglasil in jasno povedal, da je to edina pot zveličanja – druge ni. Zakaj to pravi? Ker ne more zavajati duš. Na ta svet ni prišel, da bi duše zavajal. Prišel je, da bi jih rešil. Prišel je, da bi razodel resnico, in zato bo preganjan. Poleg tega bodo tudi tisti, ki mu bodo sledili, znamenje protislovja. Zato moramo izbrati. Ne moremo ostati ravnodušni pred našim blagoslovljenim Gospodom. Ne moremo ostati ravnodušni pred delom odrešenja. Tisti, ki ostanejo ravnodušni, so že izbrali. Tisti, ki ostanejo ravnodušni, so zavrnili našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Simeon sam je to jasno povedal. Kaj je rekel v svoji prerokbi? Rekel je: vsi ti elementi dela odrešenja našega Gospoda, vse to se bo zgodilo, da se bodo razodele misli mnogih src. Kaj to pomeni? V kakšnem smislu bodo razodete misli človeških src? V smislu, da nihče ne bo mogel ostati resnično ravnodušen pred našim blagoslovljenim Gospodom. Izbrati je treba. On je znamenje protislovja. Naš Gospod sam bo nekega dne rekel: »Kdor ni z menoj, je proti meni; in kdor ne zbira z menoj, raztresa.«
In to razodetje skrivnosti Odrešenja, ki se bo izpolnilo po trpljenju našega Gospoda, bo spremljalo še eno trpljenje. Ta skrivnost Odrešenja se je prvič razodela po trpljenju našega Gospoda. Vendar je Bog hotel, da se s tem delom poveže tudi naša preblažena Devica in da se vloga Marije ob našem Gospodu razodene istočasno, ko se ljudem razodene vloga našega Gospoda. Simeon je nagovoril Devico in ji rekel: »Meč bolečin bo prebodel tvoje srce. Tvojo dušo bo prebodel meč.« Kakšna vzvišena skrivnost se skriva v teh besedah! Vendar je to skrivnost, v katero lahko prodremo in ki je sveti Cerkvi izredno draga. To je skrivnost soodrešenja, skrivnost sodelovanja Marije pri delu našega Gospoda.
Mesto preblažene Device v odrešenju
Zdaj razumemo, zakaj je angel prosil za soglasje Blažene Device, njen »fiat«. Ona je resnično razumela, da postati Božja mati pomeni postati mati trpečega Boga, odrešujočega Boga, trpečega Mesija, kot je to opisano v Stari zavezi. Ko je to razumela, je rekla: »Da, sprejmem. Če je to Božja volja, sprejmem.« Bog je postal človek z zelo posebnim namenom – in Marija je to razumela. To je sprejela nad vsem drugim. Toda zakaj? Zakaj je Bog v svoji Božji modrosti hotel na tak način povezati Marijo s trpljenjem našega Gospoda Jezusa Kristusa?
Zato, ker je naš Gospod prišel rešit duše. Vendar bo od vsake duše zahteval njeno sodelovanje, njeno zvestobo veri in njen delež trpljenja. Kljub temu je Bog Marijo, ki je bila pred spočetjem obvarovana pred izvirnim grehom, ki je bila na neki način najbolj popolno in edinstveno odrešena, ki se je nikdar ni dotaknil greh, prosil za sodelovanje pri delu odrešenja, sorazmerno z njeno svetostjo. Kakšna skrivnost! To je močno katoliški pogled na preblaženo Devico Marijo. Da, Bog želi sodelovanje svojih ustvarjenih bitij in je Marijo napravil za prototip tega sodelovanja.
Tega ne vidimo v protestantizmu, ki ruši vse oblike sodelovanja. Zanje je samo Bog tisti, ki rešuje vnaprej določene. To je Lutrova teologija, in posledično, kaj protestanti iščejo, če to sodelovanje ni potrebno? Logično je, da zavračajo življenje po veri, pokoro in daritev svete maše, ker je sveta maša po mnenju protestantov človeško prizadevanje ali sodelovanje v delu, ki je povsem Božje. Zavračajo češčenje svetnikov, ker ne potrebujemo nobenih priprošnjikov ali posrednikov. Predvsem pa zavračajo češčenje preblažene Device. To je strašno, ker uničuje delo zveličanja, kot ga je predvidel Bog. Vendar je to zanje logično.
Treba je tudi povedati, da je na drugi ravni in na drugačen način isto storil tudi modernizem. Modernizem teh resnic ni zanikal, jih je pa izkrivil. Za napačno postavljenim ščitom narobe razumljenega kristocentrizma, to je lažnega strahu, da bi odvzeli osrednjo vlogo našemu Gospodu, modernizem zmanjšuje vsako človeško sodelovanje. Človeška prizadevanja, pokora in celo življenje po veri niso več razumljena. Daritev svete maše se razume na povsem drugačen način, prav tako vloga Marije. Ona je nekoliko potisnjena na stran, kar zanika njeno vlogo pri odrešenju, ki je tako središčna. Tudi to je grozno!
Ko imate lepo sliko, kaj storite, da bi jo poudarili? Skušate najti okvir, ki je vreden te slike. To je prav to, kar je Bog sam storil z preblaženo Devico Marijo. To čudovito sliko zveličanja uokvirja Marija sama s svojim soodrešenjem. Kakšna Božja modrost! Danes pa nam pravijo, da bi morali ta okvir odstraniti, da bi lahko bolje cenili in da ne bi izgubili lepote te slike.
Marija spremlja Gospoda v trpljenju
Blažena Devica Marija je trikrat spremljala Gospoda v Jeruzalem. Prvo potovanje je bilo zaradi darovanja v templju in Marijinega očiščevanja, ki ga danes praznujemo. Bili sta še dve drugi priložnosti, ko ga je Marija spremljala, in vsi ti trije dogodki so med seboj povezani. So na isti osi. Imajo skupni imenovalec.
Danes je Jezus, darovan v templju, daroval svoje človeško življenje Očetu. Pri starosti dvanajst let, spet v spremstvu Blažene Device Marije, je Jezus pokazal svojo Božjo modrost in jo daroval Očetu. Tretjič je bilo to na Kalvariji, spet v spremstvu Marije, ko je Jezus ponovno daroval Očetu svoje življenje in svojo kri.Kaj imajo ti trije zelo različni dogodki skupnega? Zakaj je Blažena Devica vedno navzoča? Trikrat je spremljala našega Gospoda v bolečini in trpljenju. Prvič, danes, 2. februarja, je Simeon napovedal: »Meč bo prebodel tvoje srce.« Pri dvanajstih letih ga je ponovno spremljala v tempelj in trpela strašno bolečino in žalost zaradi izgube otroka Jezusa. To je bila za Marijo najbolj nepredstavljiva preizkušnja. Tretjič ga je ponovno spremljala v bolečini, v trpljenju na Kalvariji.
Zakaj je morala vsakič, ko ga je spremljala, to storiti v žalosti? Ker je soodrešenica. Ker je sistematično sodelovala v trpljenju našega Gospoda Jezusa Kristusa. Pripravljala se je na trpljenje z našim Gospodom. Trpljenje našega Gospoda je tudi njeno. To je očitno.
Kakšna je torej posledica te resnice, ki je v evangeliju in ni izmišljena? Tako kot je bila Marija navzoča skozi celotno življenje našega Gospoda in ga je spremljala v njegovem trpljenju in v vsem, kar je pripravljalo in bilo povezano z njegovim trpljenjem, tako danes Marija – po vsej logiki – ostaja sodelavka našega Gospoda in še naprej deli milosti, ki so sad njegovega trpljenja, s katerim je bila povezana že od Simeonove prerokbe, tako da je to postalo tudi njeno trpljenje.
Kako velika skrivnost je v tem meču!
Na sodni dan bo naš blagoslovljeni Gospod vprašal: »Kaj ste storili z mojo Materjo?«
Rad bi šel še dlje. Kako je Marija lahko darovala svojega Sina, in to takšnega Sina? Razumemo, da je darovala samo sebe Bogu, svoje življenje in svojo devištvo, ampak da je darovala takšnega Sina? Kako ga je lahko darovala? Ta Sin, deviško spočet in deviško rojen, katerega edina človeška mati je bila ona – človeška narava našega Gospoda je v celoti izvirala iz naše preblažene Device. Njeno brezmadežno telo in njena brezmadežna kri sta oblikovala človeštvo našega Gospoda Jezusa Kristusa, zato je logično, da ona obožuje tega popolnega Sina. Toda, kako ga je lahko darovala? Kako je lahko rekla »da«? Ne samo: »Rečem da in ostanem v Nazaretu,« ampak: »iz vsega srca pravim da in bom šla z njim.« Kako je lahko to storila? Kako lahko to razložimo?
Odgovor je zelo preprost. To je storila iz ljubezni do nas. To ni pravljica! To je evangelij. Ali bomo torej zavrnili ta nauk? Bomo pozabili na ta meč, ki je prebodel srce naše preblažene Device? Bomo pozabili na njegov pomen? Bomo pozabili, kaj je Marija storila pod križem? Bomo pozabili na njeno vlogo soodrešenice? Ni govora! To je del naše vere! To je srce naše vere! To je nekaj, kar nam je najbolj dragoceno! Vemo, da nam bo na sodni dan naš Gospod Jezus Kristus pokazal svoje rane. Naš blagoslovljeni Gospod, pravični sodnik vsega človeštva, nam bo pokazal svoje rane in vsakega od nas vprašal: »Kaj si storil z mojimi ranami? Kaj si storil z mojim trpljenjem? Si se zatekel v mojo stran ali si raje izbral svet? Kaj si storil z mojo krvjo, prelito na križu? Kaj si storil s sveto evharistijo? Kaj si storil z mojo milostjo?«
Nato nam bo zastavil še zadnje vprašanje: »Kaj si storil z mojo materjo? Nisem imel ničesar več. Bil sem oropan vsega in od vseh zapuščen. V mojem telesu ni bilo niti kaplje krvi več. Vse, kar mi je ostalo, je bila moja mati – in ne kar katerakoli mati, ampak mati, ki sem si jo sam pripravil – neoporečna mati, mati, polna milosti, Božja mati. Pripravil sem jo zase. Pripravil sem jo za svoje učlovečenje, za svoj prihod na ta svet. Bila je mati, ki me je spremljala od darovanja v templju, pa vse do križa. Vse moje življenje me nikdar ni zapustila. Vse, kar mi je ostalo, je bila moja mati, in dal sem jo vam, da bi lahko še naprej oblikovala mojo podobo v vaši duši, nekaj, kar bi mi na tak ali drugačen način lahko bilo podobno. Dal sem vam svojo mater. Kaj ste torej storili z mojo materjo? V meni vas je rodila v jaslih brez bolečin, obdana z nebeškimi pesmimi. Čeprav v revščini, vendar brez bolečin. Rodila vas je tudi pod križem. Kaj ste torej storili z njo? Ste proslavili njeno veličino? Ste jo častili in z njo resnično ravnali kakor z materjo?«
Temu vprašanju se ni mogoče izogniti. To nas bo vprašal naš blagoslovljeni Gospod. Ali se lahko torej odpovemo temu najlepšemu in najglobljemu nauku, ki nam v izobilju kaže milost našega blagoslovljenega Gospoda? Se mar bojimo, da bi nas Marija, če bi jo obravnavali tako, kakor si zasluži – kot soodrešenico –, odtujila od skrivnosti odrešenja, v katero je sama popolnoma potopljena? Ali se lahko pravi katoličan tega boji? To je nemogoče! Povsem nemogoče! Poleg tega, ali smemo na tak način duše zavajati? To je nesprejemljivo! Ali smemo duše odvračati od naše preblažene Device – ko pa je njena vloga ne le, da duše pripelje k našemu Gospodu Jezusu Kristusu, ampak tudi v tem, da v vseh dušah oblikuje njegovo podobo? To je nesprejemljivo!
Škofovska posvečenja iz zvestobe Cerkvi in dušam
Verjamemo, da je prišel čas, da razmislimo o prihodnosti Bratovščine sv. Pija X., prihodnosti vseh duš, ki jih ne smemo pozabiti, ki jih ne smemo zapustiti, in predvsem o dobrem, ki ga lahko storimo za sveto mater Cerkev. To pa sproža vprašanje, ki si ga že dolgo zastavljamo in na katerega moramo morda zdaj dati odgovor. Ali naj še počakamo, preden razmislimo o posvetitvi škofov? Čakali smo, molili in opazovali razvoj dogodkov v Cerkvi, prav tako pa smo iskali nasvet. Pisali smo svetemu očetu, da bi mu v vsej preprostosti predstavili položaj Bratovščine, pojasnili te potrebe in hkrati svetemu očetu ponovno potrdili svoj edini razlog za obstoj, ki je blagor duš.
Svetemu očetu smo napisali: Vaša svetost, imamo samo en namen, in sicer, da vse duše, ki se obrnejo na nas, napravimo za prave sinove rimskokatoliške Cerkve. Nikdar ne bomo imeli drugega namena in tega namena se bomo vselej držali. Poleg tega blagor duš ustreza blagru Cerkve. Katoliška Cerkev ne obstaja v oblakih. Katoliška Cerkev obstaja v dušah. Cerkev sestavljajo duše in če ljubimo Cerkev, ljubimo duše. Želimo njihovo zveličanje in želimo storiti vse, kar je mogoče, da jim ponudimo sredstva za dosego njihovega zveličanja. Zato smo svetega očeta prosili, naj razume zelo edinstveni položaj, v katerem se nahaja Bratovščina, in naj ji dovoli, da sprejme ukrepe za nadaljevanje tega dela v tako izjemnem položaju. Vsi vemo, da delo Bratovščine ponovno nima drugega namena kot le ohranjanje katoliškega izročila v blagor duš.
No, žal se zdi, da ti razlogi Rima ne zanimajo in da niso prepričljivi. Če hočete, žal ti razlogi zaenkrat niso naleteli na poslušno uho Svetega sedeža. Ta položaj močno obžalujemo. Kaj bomo torej storili? Bomo zapustili duše? Jim bomo povedali, da na koncu ni nobene nujne potrebe, da bi Bratovščina nadaljevala svoje delo? Da je na koncu vse bolj ali manj v redu? Z drugimi besedami, da v Cerkvi ni več stanja nujnosti, ki bi upravičevala naš apostolat in naš obstoj, da bi pomagali katoliški Cerkvi. Ne gre za izzivanje Cerkve – daleč od tega! Mi smo tu, da Cerkvi služimo, in da ji služimo z oznanjevanjem vere in oznanjevanjem resnice dušam – ne pa s pripovedovanjem bajk dušam.
Ali jim lahko torej rečemo, da je kljub vsemu vse v redu? Seveda ne! To bi bilo izdajstvo duš, izdajstvo duš pa bi pomenilo izdajstvo Cerkve. Tega preprosto ne moremo storiti. Zato menimo, da bi bil 1. julij 2026 dober datum – idealni datum –, saj je to praznik predragocene Krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa. To je praznik zveličanja. Nič drugega nas ne zanima. Najdražja nam je predragocena Kri našega Gospoda, ki je tekla z njegovih nog na les križa. Marija, ki je stala pod križem, je bila prva, ki je častila to predragoceno kri, ki jo mi še naprej častimo ob vznožju oltarja. To je edino, kar nas zanima, in edino, kar želimo dati dušam – duše imajo pravico do tega, to ni privilegij, to je njihova pravica! Ne moremo jih zapustiti.
V prihodnjih dneh vam nameravamo dati več informacij in podrobnosti. Pomembno je razumeti razloge. Pomembno je razumeti, kaj je v vsem tem na kocki. To je ključnega pomena. Hkrati pa moramo vse to razumeti prek molitve. Ni dovolj, da pripravimo samo svoje misli. Rekel bi celo, da ni dovolj, da k vsemu temu pristopimo zgolj apologetično. Pripraviti moramo srca – svoja srca –, saj je to milost, in te milosti se moramo okleniti. Moramo se zahvaliti Bogu in se pripraviti. Da, posvečenja, še enkrat, bodo škofovska posvečenja. Vendar to ni izzivanje Cerkve – to definitivno ni izzivanje. To bodo posvečenja iz zvestobe katoliški Cerkvi in dušam.
Poleg tega bi rad dodal še eno zadnjo misel… Za to odločitev prevzemam polno odgovornost. Prevzemam jo najprej pred Bogom. Prevzemam jo pred preblaženo Devico Marijo in pred svetim papežem Pijem X. Prevzemam jo pred svetim očetom. Iskreno bi se rad srečal s papežem pred 1. julijem. Rad bi mu razložil, da bi mogel razumeti naše resnične in globoke namere ter našo pripadnost katoliški Cerkvi, da bi to vedel in da bi to lahko razumel. To odgovornost sprejemam tudi pred sveto katoliško Cerkvijo in pred Bratovščino, pred vsemi člani Bratovščine in – ponavljam še enkrat – pred vsemi dušami, ki se na tak ali drugačen način zatekajo k nam in nas prosijo za pomoč zdaj ali v prihodnje. Vse te duše in vsi ti poklici, ki nam jih je poslala Božja previdnost in ki nam jih še naprej pošilja. Pred njimi prevzemam to odgovornost – pred vsakim posebej, ker ima vsaka duša neskončno vrednost.
Poleg tega v katoliški Cerkvi nikdar ne smemo pozabiti, da je zakon vseh zakonov, vrhovni zakon, ki ima prednost pred vsemi drugimi, zveličanje duš. To ni prazno govoričenje, to ni sinoda, to ni ekumenizem, to niso liturgični eksperimenti, niti nove ideje in nova evangelizacija, to je zveličanje duš. To je zakon vseh zakonov in vsi imamo dolžnost, vsak na svojem mestu, da spoštujemo ta zakon in se popolnoma posvetimo njegovemu obranitvi. Zakaj moramo to storiti? Ker sta nam preblažena Devica in naš Gospod Jezus Kristus med svojim življenjem na zemlji naučila, da nista imela nobenega drugega namena in cilja kot edinole zveličanje duš. Zato mora vsak od nas na tak ali drugačen način, v skladu s svojimi sposobnostmi in okoliščinami, storiti vse, kar je v naši moči, in prispevati k zveličanju svoje duše in duš drugih. Amen.
Vir: FSSPX
