BESEDA OKROŽNEGA PREDSTOJNIKA ZA MESEC FEBRUAR 2026
Delujmo iz ljubezni, ne iz koristoljubja!
Spoštovani bratje, častiti bratje in sestre v redovništvu, dragi verniki, prijatelji in dobrotniki!
V tradicionalnem rimskem bogoslužju začnemo s sedemdesetnično nedeljo predpostni čas, tedne pripravljanja in usklajevanja na svetih štirideset dni posta, 18. februarja pa je pepelnična sreda. Če predpostni čas dobro izkoristimo, bodo dnevi posta za nas zelo plodno, duhovno obdobje. Ta priprava je bila žrtev liturgične reforme pred skoraj 60-imi leti, pa čeprav je to izročilo obstajalo približno 1500 let.
Nevarnosti za krščansko življenje
Tri skušnjave, o katerih nam bo evangelij poročal na prvo nedeljo v postnem času, so tri največje nevarnosti za naše krščansko življenje. Kristjan naj bi Bogu služil brez skritih namenov, čim bolj nesebično, iz ljubezni, ne iz koristoljubja. Kako bi izgledal naš svet, če bi krščanska vera po eni strani – kot se danes pogosto pridiga, vendar hkrati redko živi – premagala vsakršno materialno stisko? Oznanjevanje evangelija bi bilo morda zelo enostavno, vsa zemlja bi z veseljem sprejela vero. Potem pa vidimo, da mora priti »ampak«: ampak mnogi bi češčenje Boga zamenjali s češčenjem lastnega trebuha, zvestobo Kristusu z blaginjo in ljubezen do Boga in bližnjega z gospodarsko varnostjo.
Kjer se evangelij izgubi v zgolj družbenem, gospodarskem sporočilu in kjer se krščanski ideal zreducira na blaginjo za vse, tam ljudje začnejo živeti samo od kruha, tam se gora blagrov spremeni v vrt užitkov ali – recimo to na dunajski način – v klobasni park hladnega razumarstva. Sit, debel in popolnoma v vati, je naš nekoč resnično verni narod postal vse bolj osiromašen človeških in verskih lastnosti. Vsaka vrsta materializma, naj bo to desničarski ali levičarski, omamlja in otopi ljudi. In v tej omamljenosti smo že dolgo časa, niti krize zadnjih let niso vrnile večjega števila naših soljudi k resnični normalnosti.
Omračitev duše
Zgodovina bo verjetno jutri ta zadnje desetletja sreče na čisto materialni ravni opisala kot obdobje omračitve avstrijske duše, kjer vladajo razvajeni vladarji in bleščavi in zavajajoči žonglerji, ki z desno roko ustvarjajo materialno varnost, z drugo pa neusmiljeno rušijo temeljne vrednote človeškega življenja, z desnico ponujajo vse vrste udobja, z levo pa postopoma slabijo duha posameznika in družbe. To pa se je praktično popolnoma izvedlo. Morda tega ne opazimo: pri spretnih čarovnikih leva roka točno ve, kaj dela desna. Takšnih lažnih čarovnikov je že več desetletij veliko, sodelujejo med seboj, predvsem pa imajo veliko slepih privržencev: ravnodušne in mlačne ljudi.
Brez pokore ne bomo mogli napredovati
Prej ali slej nas bo doletela nezaželena pokora: pas bo treba zategniti in prišel bo varčevalni paket! Vsepovsod v življenju! Ljudje se morajo začeti spreobračati in delati pokoro.
Naš čas je še posebej poln velike ovire za to, tako imenovane zakrknjenosti. Kaj pa je zakrknjenost? Zakrknjenost je namerno vztrajanje v odvrnitvi od Boga in trmasto oklepanje zla. Ta drža poveča težo greha, ki je vedno zapiranje pred Bogom, do najvišje stopnje. Posledica tega je nepokorščina in upiranje spreobrnjenju. Zakrknjenost je stanje volje, ki se je odvrnila od Boga in se neizprosno oklepa greha. Kot greh proti Svetemu Duhu, je zakrknjenost zavestno zavračanje vseh Božjih vplivov, usmerjenih v spremembo volje. Kdor zavrača resnico, ker ga razkrinkava, je zakrknjen. Kdor ne želi biti zveličan, je zakrknjen. Kdor noče priznati dobrega v Kristusu in njegovi Cerkvi, je zakrknjen. Kdor zanika greh, je zakrknjen. Kdor zlo imenuje dobro, je zakrknjen. Kdor izkrivlja moralne pojme, je zakrknjen. Zakrknjeni se upirajo resnici. Ljudje so se na ta način popolnoma odvrnili od Boga.
Tiho odpadništvo
Papež Janez Pavel II. je pred več kot 20 leti zelo trezno zapisal: „Pozabljanje Boga je pripeljalo do propada človeka. […] Zato ni presenetljivo, da se je v tem kontekstu ustvaril velik prostor za razvoj nihilizma na filozofskem področju, relativizma na epistemološkem in moralnem področju, pragmatizma in celo ciničnega hedonizma v oblikovanju vsakdanjega življenja.“ Evropska kultura daje vtis »tihega odpadništva« s strani sitega človeka, ki živi, kot da Boga ni. V tem kontekstu se pojavljajo poskusi, da bi evropsko kulturo predstavili ločeno od prispevka krščanstva, ki je zaznamovalo njen zgodovinski razvoj in njeno splošno širitev. Soočamo se s pojavom nove kulture, ki jo v veliki meri oblikujejo množični mediji in katere značilnosti in vsebine so pogosto v nasprotju z evangelijem in dostojanstvom človeške osebe. Ta kultura vključuje tudi vse bolj razširjen verski agnosticizem, povezan z globljim moralnim in pravnim relativizmom, ki ima svoje korenine v izgubi resnice o človeku kot temelju neodtujljivih pravic vsakega posameznika. Znaki izginjanja upanja se včasih kažejo v strašljivih oblikah tistega, kar bi mogli imenovati »kultura smrti«.” (Ecclesia in Europa, 28.6.2003)
Kako živijo mlačni kristjani?
Mnogi podlegajo drugi skušnjavi: ne le tej, da naj bi se lastna volja uveljavila proti Božji volji, ampak ta skušnjava zahteva tudi Božjo podporo, celo s čudeži naj bi nam Bog pomagal izpolniti naše želje, tako da se le tisto, kar želi večina, povzdigne v moralno normo, in tisto, kar laska nečimrnosti in strastem, naj bi bilo deležno Božjega blagoslova. Mnogi ljudje so v krščanskem življenju podlegli tem predstavam. Sodobni človek naj bi pobožno molil: Naj se zgodi moja sveta volja, kakor v nebesih, tako tudi na zemlji!
Zelo dobro se spominjam, ko sem bil katehet v graški stolni župniji: leta 2001 je bil organiziran velik križev pot za mlade, besedila, ki so jih takrat sestavili nekateri ljudje, pa so bila prežeta s tem pokvarjenim duhovnim mišljenjem. Takratni župnik je to najbrž prepoznal in mi tudi potožil svojo bolečino, ker je videl mojo zgroženost; vendar ni bilo storjeno nič, da bi se ta zli duh ustavil in da bi se ljudem duhovno pomagalo.
Skušnjave v življenju
Vemo, kako lahko nas hudič zapelje in kako hitro se naša čustva vzburijo, takoj ko skušnjava potrka na vrata. Skušnjava je sestavljena iz treh delov: prišepetavanja, ugajanja in privolitve. Na prišepetavanje se moramo takoj dobro odzvati, Bog nam za to podarja svojo milost. Na visoko goro smo bili popeljani, če se že nahajamo v preddverju: gora domišljije, iluzij, domišljavosti. Večinoma ne moremo pomisliti na slabost in glavobol, ki ju prinaša maček po grehu. Za trenutek zadovoljstva smo pripravljeni izgubiti Boga samega, nato pa pademo v prepad, z zlomljenim vratom in srcem v blatu. In tam bi zagotovo ostali, če ne bi usmiljeni Samarijan Jezus Kristus ponovno prišel in bil pripravljen ozdraviti naše rane. Zahvalimo se mu, našemu Odrešeniku Jezusu Kristusu, za njegov zgled v soočanju s skušnjami, za njegovo zmagovito razkrinkanje hudiča in za njegovo neskončno usmiljenje! Pomislimo tudi na naše milostno življenje v Cerkvi: rane v vsakdanjem boju z zlom nam bodo po milosti zakramentov postale častna odlikovanja Božjih otrok v večnosti.
Milostni in sveti postni čas!
S svojim duhovniškim blagoslovom,
p. Johannes Regele
Jaidhof, 1. februarja 2026, nedelja sedemdesetnice
