Škofovska posvečenja, napovedana za 1. julij 2026, je mogoče izvesti brez razkola ali nepokorščine.
Napoved dejanja
Datum posvečenj – ki je bil že napovedan – je zdaj znan. Generalni predstojnik Bratovščine, don Davide Pagliarani, je v pridigi, ki jo je imel ob slovesnosti prejema talarja v Flavignyju 2. februarja, napovedal, da bo škofovsko posvečenje novih pomožnih škofov Bratovščine potekalo letos, na praznik predragocene Jezusove Krvi.
Narava dejanja
Ta škofovska posvečenja so dejanje, ki je postalo nujno za Cerkev zaradi »stanja nujnosti«, saj sedanji položaj, v katerem modernizem vsesplošno in trajno preveva miselnost cerkvenih dostojanstvenikov, za posvečenje in zveličanje duš zahteva resnično katoliške škofe, ki niso okuženi z zmotami Drugega vatikanskega koncila, kakršnih dejansko ni mogoče najti zunaj dela, ki ga je začel škof Lefebvre. Ta posvečenja so mogoča, ne da bi prišlo do razkola, celo proti izrecni volji papeža, saj gre le za podelitev škofovske posvečevalne oblasti, brez oblasti jurisdikcije, medtem ko le podelitev oblasti jurisdikcije proti volji papeža predstavlja razkol. Možna so, ne da bi predstavljale dejanje hude nepokorščine, saj so legitimen odpor proti zlorabi oblasti, s katero legitimna avtoriteta dušam odreka običajna sredstva zveličanja, do katerih imajo po Božjem pravu strogo pravico.
Ugovori
V svojem bistvu je ta obnovljena pobuda (ker se je s časom izkazalo, da je treba ponoviti operacijo za ohranitev svetega izročila, ki jo je 30. junija 1988 izvedel msgr. Lefebvre) že naletela in lahko še vedno naleti na dva glavna ugovora: prvi je zanikanje stanja nujnosti, ki je razlog za posvečenja; drugi je zanikanje moralne in kanonične možnosti posvečenj.
Zanikanje stanja nujnosti
Na ta prvi ugovor je že bil podroben odgovor v številkah Courrier de Rome v aprilu in zlasti v oktobru 2024. Iz tega ni izhoda: vedno gre za ene in iste sofizme. Na koncu pa vsi ti sofizmi predpostavljajo, da v Cerkvi ni krize – ali, da če že je, da ni tako resna, da bi ogrožala vero.
V resnici s strani Bratovščine ni niti razkola niti nepokorščine niti praktičnega sedevakantizma. V resnici obstaja: 1. resna pomanjkljivost avtoritete v Rimu, ki resno škandalizira duše; 2. reakcija Bratovščine, da nevtralizira škandal in popravi pomanjkljivost. Odnos Bratovščine je »reakcija«, to je drugotno dejanje (želimo se zaščititi), ki ga je sprožilo prvotno dejanje (ker nas napadajo cerkveni možje).
Vprašanje je, ali sprejmemo 1. točko. Če je ne sprejmemo, če nova maša ni grm, poln strupenih kač, če Drugi vatikanski koncil ne ogroža vere, če verska svoboda ni v nasprotju z nauki Pija IX. če ekumenizem ne postavlja pod vprašaj dogme o edinstvenosti zveličavne vrednosti katoliške Cerkve, če kolegialnost ne postavlja pod vprašaj dogme o edinstvenosti papeškega primata, potem je »vse v redu« in je generalni predstojnik zmešan, skupaj z vsemi člani Bratovščine. Vendar je treba resno dokazati, da 1. točka ne obstaja, tega pa ni nikdar nihče storil. Nasprotno, zunaj Bratovščine so to storili mnogi in to še vedno počnejo. V praksi skoraj vsi na koncu priznajo 1. točko. Tisti, ki pa jo bodo vztrajno zanikali, bodo kmalu (ali že zdaj) izgledali kot prave žrtve resnične halucinacije.
Moralna nezmožnost
Na drugi ugovor smo podrobno odgovorili v številkah Courrier de Rome v januarju, marcu in juniju 2025. Ponovil ga je (vendar ne na novo) msgr. Eleganti, nekdanji pomožni škof msgr. Huonderja.[1] Ker je, kakor nam pravi, papež po Božjem pravu nosilec primata najvišje in univerzalne oblasti v Cerkvi, bi bilo posvečenje škofov proti njegovi izrecni volji v nasprotju z Božjim pravom, četudi zato priznamo stanje nujnosti, se na to ne moremo odzvati s posvečenjem škofov proti volji papeža. Zato nam ne preostane drugega, kot da se zavzemamo za tradicionalno liturgijo Cerkve kot izredni privilegij in molčimo o neprestanih in vse hujših škandalih, ki so posledica doktrinarnih zmot Koncila. Kar zadeva zveličanje duš, bomo dejansko rekli, da »nismo mi tisti, ki rešujemo Cerkev, ampak Cerkev rešuje nas«, kot da bi med nami (katoličani) in Cerkvijo resnično obstajala razlika.
Ponovimo – še enkrat – že omenjena očitna dejstva. Da, nihče v Bratovščini tega nikdar ni zanikal, da je to Božje pravo, da ima rimski škof kot naslednik apostola sv. Petra škofovsko oblast najvišje in univerzalne oblasti (jurisdikcije) nad celotno Kristusovo Cerkvijo, rimskokatoliško Cerkvijo. Iz tega sledi, da je – vedno po Božji volji – samo njemu pripadalo, da v to jurisdikcijsko oblast, ki jo ima v polnosti, vključi tudi druge, saj je ta polnost oblasti enaka tisti, ki jo ima Kristus, katerega namestnik je rimski škof. Iz tega sledi tudi, da mora podelitev vsake druge oblasti v Cerkvi na tak ali drugačen način biti odvisna od volje papeža. Vendar iz tega ne sledi nujno, da je podelitev vsake druge oblasti v Cerkvi odvisna izključno od volje papeža, niti da ta odvisnost, če se mora uresničiti, izhaja iz Božjega prava. Samo posvečenje škofa, s katerim je povezana dodelitev oblasti jurisdikcije, je po Božjem pravu odvisno izključno od volje papeža. Posvečenje škofa, s katerim ni povezana dodelitev jurisdikcijske oblasti, je sicer odvisno od volje papeža, vendar po mnenju kanonistov ta odvisnost ne temelji na Božjem pravu. Pater Félix Cappello na primer v svojem delu Tractatus canonico-moralis de sacramentis, zvezek IV, »De sacra ordinatione«, Marietti, 3. izdaja, 1951, v št. 320 navaja, da se zahteva po papeškem mandatu ni pojavila pred 11. stoletjem in velja le za latinsko Cerkev. Do tega datuma si papež še ni pridržal škofovskih posvečenj. Ta pridržek se je širil postopoma, zaradi zlorab s strani metropolitov. Torej so bile to izključno zgodovinske okoliščine, ki so spodbudile ta ukrep, ki je bil na koncu potrjen še v kanonskem pravu. Če torej škofovsko posvečemke zahteva posebno dovoljenje papeža, je to zgolj cerkveno pravo, ne pa Božje pravo.
Iz tega sledi, da posvečenje škofa brez jurisdikcije, izvedeno proti volji papeža, ni »intrinzično zlo« (intrinsece malum, samo po sebi zlo, op. prev.), kot bi bilo dejanje, ki bi bilo po svoji naravi vedno in povsod v nasprotju z Božjim pravom. Gre za dejanje, ki se lahko izkaže za zlo, če želimo »ekstrinzično« (na zunaj zlo, op. prev.), ko ni opravljeno v skladu s cerkvenim pravom, v tem primeru pa predstavlja nič več in nič manj kot dejanje nepokorščine, torej hudo krivico, krivičnost pa v tem primeru pomeni, da se zaradi skupnega dobrega oblasti ne da tisto, kar ji gre. Zato lahko izredne okoliščine zahtevajo, da se to dejanje opravi brez upoštevanja cerkvenega prava, prav zaradi pravičnosti, kadar oblast zlorablja svojo moč in resno ogroža skupno dobro, kadar torej obstaja tisto, kar imenujemo »stanje nujnosti«. To vsako škofijo v Cerkvi zavezuje, da papežu odreče tisto, kar bi bila lažna pokorščina (in v resnici zares sodelovanje v krivičnosti), in ji prav tako daje pravico, da članom Cerkve da prave dobre pastirje, ki jih potrebujejo, in da za to posveti škofe, ne da bi jim dala redno jurisdikcijo. Tako imenovana nadomestna jurisdikcija, če sploh obstaja, bo le odgovor teh škofov na potrebe duš, ki pridejo k njim prosit za podelitev pravih zakramentov (v polnosti dobrih, tu ne govorimo o neveljavnosti, op. prev.) in za oznanjevanje pravega nauka vere.
In če ugovor ostane?
Nekateri nam bodo odgovorili, da je škofovsko posvečenje, opravljeno proti volji papeža, »samo po sebi zlo«, ker je v nasprotju z Božjim pravom. Ti se večinoma sklicujejo na novo ekleziologijo (nauk o Cerkvi, op. prev.) 2. vatikanskega koncila, ki trdi, da škofovsko posvečenje daje tako oblast svetega reda (oblast posvečevanja, op. prev.) kot tudi oblast jurisdikcije. Posvečenje, opravljena proti volji papeža, bi bilo torej dejanje, ki je v nasprotju z Božjim pravom, ki podeljevanje jurisdikcije daje izključno le papežu. Bralcem prepuščamo, da razmislijo o temeljnem protislovju te trditve – trditve nove ekleziologije –, ki bi želela, da bi jurisdikcija v svoji bistveni naravi hkrati izhajala iz posvečenja brez papeža in iz papeža brez posvečenja. Pustimo jim tudi, da sami ugotovijo, da bi bil edini način, da se izognemo navedenemu protislovju, da bi papeža naredili za prvega med enakimi, ki bi bil zadolžen le za urejanje izvrševanja jurisdikcije – in ne za njeno posredovanje v svoji biti kot sodelovanje v svoji lastni najvišji oblasti.
Ohranimo le to, ker bo to zadostovalo. Nikakor ni dokazano, da je Božje pravo tisto, ki papežu pridržuje pravico, da odobri škofovsko posvečenje, tudi če je bilo opravljeno brez dodelitve jurisdikcije. Če to ni nikakor dokazano, če je to dvomljivo, se na to ne moremo sklicevati, da bi zavrnili legitimnost (dopustnost, op. prev.) dejanja, ki je očitno in za katerega se celo strinjamo, da je potrebno za odvrnitev resne nujnosti. Klasični moto cerkvenega prava pravi: »Odiosa sunt restringenda«, škodljivi ukrepi morajo biti omejeni in omejeni le na tiste, katerih gotovost je očitno nesporna.
Mi menimo, da ima samo cerkveno pravo pravico, da papežu pridrži pooblastilo za škofovsko posvečenje, in da je zato izjema mogoča. Tistim, ki se sklicujejo na Božje pravo, pa zadostuje odgovor, da je to Božje pravo dvomljivo in da ni mogoče utemeljiti odločilnega argumenta na dvomljivi podlagi. Če resničnost cerkvenega prava ni dovolj izpodbita, mora veljati, dokler ni dokazano nasprotno.
Zveličanje duš
Vse, kar je storil nadškof Lefebvre in so nadaljevali njegovi nasledniki, je bilo navdihnjeno z apostolsko ljubeznijo. »V duhu cerkvenega prava,« zaključuje Don Davide Pagliarani, generalni predstojnik Bratovščine, »pravni izraz te ljubezni, je dobro duš pred vsem drugim. To je resnično zakon zakonov, ki so mu vsi drugi podrejeni in nad katerim ne more prevladati noben cerkveni zakon.« Ker je namreč ravno to cerkveno pravo tisto, ki daje samo Petrovemu nasledniku izključno pravico odobritve škofovskih posvečenj.
p. Jean-Michel Gleize, FSSPX
Opombe
Vir: La Porte Latine
