VERNIKOM NJEGOVEGA APOSTOLSKEGA VIKARIATA, V KATEREM OBJAVLJA SVOJE POVIŠANJE V ŠKOFOVSKO DOSTOJANSTVO
Kmalu po svojem povzdignjenju v škofovsko dostojanstvo, je škof Baraga svojim vernikom naslovil dve različni pismi, eno v angleščini, drugo v jeziku Chippewa. Obe sta vredni branja. Ton angleške okrožnice se razlikuje od večine dokumentov te vrste. Prežema ga čustvo ljubečega, očetovskega srca. Ne uporablja besed »ljubi bratje«, ampak jih nagovarja z ljubeznivim imenom otroci in pravi: »Moji dragi otroci«. Govori bolj kot oče kot pa kot dostojanstvenik. V prilogi bomo navedli dokument v jeziku Chippewa in njegov prevod. To storimo še toliko bolj radi, ker je pastoralno pismo škofa Barage njegovim indijanskim otrokom, ki jih je najbolj ljubil, edinstveno svoje vrstne. Kolikor je piscu znano, ni bil nikdar izdan noben tak uradni dokument v katerem koli indijanskem jeziku. Zato je vredno ohraniti ga, tako zaradi njegove notranje kot tudi zgodovinske vrednost
“FRIDERIK BARAGA, PO MILOSTI BOŽJI IN Z NAKLONJENOSTJO APOSTOLSKEGA SEDEŽA ŠKOF AMYZONIE, APOSTOLSKI VIKAR ZGORNJEGA MICHIGANSKEGA POLOTOKA. VERNIKOM SVOJE ŠKOFIJE, ZDRAVJE IN BLAGOSLOV. ČASTITLJIVI BRATJE DUHOVNIKI IN DRAGI OTROCI V KRISTUSU JEZUSU.”
“Milost vam in mir od Boga Očeta in od našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je sam sebe daroval za naše grehe, da bi nas rešil iz sedanjega zlobnega sveta, po volji Boga in našega Očeta.”
Volja Boga, našega nebeškega Očeta, pa je naše posvečenje, naša večna sreča; da ga ljubimo in mu služimo na tem svetu in da smo z njim večno srečni na onem. In ni prave sreče, razen tiste z njim in v njem. Vsemogočni Bog nas je ustvaril za srečo; in nas ni mogel ustvariti za nič drugega, ker je Ljubezen, in vsi njegovi načrti in poti so ljubezen in usmiljenje. Vse stvari je ustvaril za nas, nas pa je ustvaril zase. Če pa kljub temu vidimo, koliko nesreče in nezadovoljstva je med nami na tem svetu, in nas učijo, da nešteto duš v prihodnjem svetu večno trpi, moramo priznati, da vzrok za vse to ni Božja volja, ampak naša lastna hudobija, naša odtegnitev pokorščine najsvetejši in usmiljeni volji vsemogočnega Boga. Naš Odrešenik in naš Bog je neskončno zvest svojim obljubam. Slovesno nam je obljubil, da bo vsak, ki izpolni voljo njegovega Očeta in našega Očeta, ki je v nebesih, vstopil v nebeško kraljestvo in bo tam večno srečen z Bogom. Pred nami je torej jasno vidna pot do sreče; to je: izpolnjevanje Božje volje, izpolnjevanje naših dolžnosti do njega.
Dragi verniki, ker vam iz srca želim večno srečo, tako kot si je želim sam zase, vas iz vsega srca prosim, da ste zvesti v izpolnjevanju svojih dolžnosti do Boga, in Bog vas bo za to nagradil v svojem nebeškem kraljestvu.
Sedaj vam bom razložil naše glavne in najsvetejše dolžnosti do Boga, da jih boste upoštevali in z Božjo pomočjo zvesto izpolnjevali. Preberite ta navodila pozorno; ne le enkrat, da bi jih potem zavrgli in pozabili, ampak jih preberite večkrat in si prizadevajte, da jih izpolnjujete. To je prvič, da vam govorim prek teh vrstic kot vaš glavni pastir in škof. Naj te besede vstopijo v vaša srca, tako kot izhajajo iz mojega srca. To srce vas je vedno ljubilo, dragi otroci, vendar nikdar tako očetovsko kot sedaj.
Vera
I. Naša prva bistvena dolžnost do Boga je dolžnost vere, ki je v tem, da verujemo vsaki besedi, ki nam jo je Bog razodel, brez zavračanja ene same točke razodete vere. Nekatere resnice naše vere so tako vzvišene, da jih ne moremo razumeti s svojim šibkim in omejenim razumom. V te resnice moramo verovati tudi na podlagi avtoritete Boga, ki se nikdar ne moti, nikdar ne zavaja in nikdar ne more biti zaveden. Dejstvo, da so v naši sveti veri nekatere resnice tako vzvišene, da jih ne moremo razumeti, kaže na njen Božji značaj in nas opozarja na nujnost popolne podreditve našega omejenega razuma nezmotljivi avtoriteti Boga. Zavrniti eno samo točko bi pomenilo uničiti celoto; kajti če bi se Bog lahko motil ali zavedel le v eni sami točki, njegova avtoriteta ne bi bila nič boljša od človeške.
Ta dolžnost vere je bistvena in njeno izpolnjevanje je nujno za zveličanje, ker brez vere ni mogoče Bogu ugajati. Kristus je zelo jasno rekel: »Kdor veruje in se da krstiti, bo zveličan; kdor pa ne veruje, bo pogubljen.« Vendar ne smemo misliti, da nas bo rešila samo vera, kakor verjamejo mnogi, ki ne pripadajo pravi Božji Cerkvi. Imamo nezmotljivo avtoriteto Božje besede, da je vera brez dobrih del mrtva; in mrtva vera nam zagotovo ne bo prinesla večnega življenja. Tudi hudiči verujejo in trepetajo, vendar ostajajo hudiči, ker je njihova vera neplodna in je bila vselej taka. Naša vera mora biti živa vera; in samo živa vera nam bo prinesla večno življenje v nebesih. Da bi imeli živo vero, jo moramo pokazati v našem življenju in vedènju; moramo živeti po naši veri v skladu z načeli naše svete vere; moramo jo narediti za naše pravilo življenja. Če imamo in ohranjamo do smrti pravo vero, vendar ne živimo v skladu z njenimi zapovedmi, bomo na sodni dan vrženi v zunanjo temo, kot tisti brezdelnež, ki je od svojega gospodarja prejel dragoceni talent, ga le ohranil, vendar z njim ni ustvaril nobenega dobička. Naša sveta katoliška vera je najdragocenejši in največji zaklad, neskončno dragocenejši od vsega zlata in srebra v vesoljstvu. To je dragoceni talent, ki nam ga je zaupal naš nebeški Gospod in Gospodar, da bi z njim trgovali in iz njega iztržili čim več dobička za dan obračuna. Tisti, ki ta talent le ohranja in iz njega ne iztrži nobenega dobička, bo zagotovo vržen v strašno temo večnega prekletstva.
Izprašajte se, dragi otroci, ali je vaša vera živa in dobičkonosna, ali pa je mrtva in neplodna. Kako nesrečen je tisti malomarni katoličan, ki ima ta dragoceni talent, pravo vero, ki jo je razodel Božji Sin, in je ne izkoristi! Oh, kako nesrečne žrtve Božje pravice obžalujejo, da niso bolje izkoristile svoje vere, ko je bil čas za to! Oh, če bi jim bilo dovoljeno vrniti se na ta svet, kako zvesti bi bili v izpolnjevanju vseh krščanskih dolžnosti! Nikdar več jim ne bo dovoljeno vrniti se na ta svet; vi pa, dragi otroci, ste še na tem svetu. Toda vaš čas bo kmalu minil za vedno. Izkoristite ga, ker gre za vašo večno srečo. V rokah imate neizmerno bogastvo, z njim si morete kupiti nebesa. Kako nesrečni bi bili, če ne bi izkoristili takšne priložnosti!
Češčenje
II. Druga velika dolžnost kristjana do svojega Boga je dolžnost češčenja. Takoj ko verujemo v Boga in verujemo v njegovo razodeto besedo, bomo zlahka razumeli, kako velika je naša dolžnost, da častimo njega in samo njega. »Gospoda, svojega Boga, moraš častiti in njemu samemu služiti.« Naši nasprotniki nas pogosto obtožujejo, da častimo stvari enako kot Stvarnika. Naj govorijo, kar hočejo. Vsak katoliški otrok ve, da častimo samo vsemogočnega Boga in nobeno drugo bitje. Molimo pa k svetnikom v nebesih, da molijo z nami in za nas k vsemogočnemu Bogu.
Dolžnost molitve je velika in sveta dolžnost. Izrecno nam je zapovedano, naj molimo neprestano in nikdar ne prenehamo. Ne samo beseda našega Zveličarja, ampak tudi njegov sveti zgled nas uči dolžnosti molitve; On je neprestano molil in cele noči preživel v molitvi.
Nikdar ne zanemarjajte molitve, dragi otroci. Kristjan brez molitve je kakor vojak brez orožja; izpostavljen je vsakršnemu napadu svojih sovražnikov in zlahka premagljiv. Mi smo Kristusovi vojaki; vse naše življenje je nekakšna vojna proti našim vidnim in nevidnim sovražnikom; in naše najmočnejše orožje je molitev. Če zavržete to orožje, kako boste mogli vzdržati silovite in ponavljajoče se napade svojih sovražnikov? Spomnite se opozorila našega Zveličarja, da moramo čuti in moliti, sicer nas bo sovražnik kmalu premagal.
Čeprav pa moramo vselej moliti in nikdar ne smemo prenehati, so vendarle nekatera obdobja, v katerih smo še bolj strogo dolžni moliti. To so zlasti začetek in konec vsakega dneva; zato bi moral vsak veren kristjan brez izjeme opraviti svojo jutranjo in večerno molitev. Če tega ne stori, zanemarja odločno in sveto dolžnost do Boga in se prikrajša za mnoge milosti, ker je molitev glavni kanal, po katerem milost Božja teče v naša srca.
Dragi otroci, bodite zvesti v izpolnjevanju te svete dolžnosti in nikdar ne recite, da nimate časa za molitev. Pomislite, kako nehvaležno je to. Vsemogočni Bog vam daje štiriindvajset ur na dan za vaša dela in želje. Iz teh štiriindvajsetih ur pa ne morete izdvojiti nekaj minut Bogu za izpolnitev te vélike dolžnosti? Bojte se Božjih očitkov na sodni dan! Za izpolnjevanje te dolžnosti je potrebna le dobra volja in trdni sklep, in našli boste sredstva in čas, da to storite. In ne mislite, dragi otroci, da v oddaljenih krajih niste zelo strogo dolžni opravljati svoje molitvene dolžnosti. To je škodljiva utvara. Bog je povsod in mu je treba povsod služiti. Naš Zveličar jasno pravi, da bodo pravi Božji častilci in služabniki Boga povsod častili v duhu in resnici.
Bodite še posebej zvesti pri izpolnjevanju dolžnosti molitve na Gospodov dan, v nedeljo, ki jo je vsemogočni Bog določil za posebno službo njemu. V Svetem pismu beremo, kako strogo je Bog v davnih časih kaznoval tiste, ki so kršili sobotni dan. Če jih ne kaznuje vedno na tem svetu, pa jih bo zagotovo kaznoval v prihodnjem. Žalostno dejstvo je (vendar kljub temu zelo resnično in se mi je to tisočkrat pripetilo), da mnogi kristjani, ki živijo v oddaljenih krajih, bolj zanemarjajo svojo dolžnost molitve in v nedeljo zagrešijo več grehov kot katerikoli drug dan v tednu. Kako grozno je to! In kakšna odgovornost na sodni dan! Bodite previdni, dragi otroci, in bojte se Božjega sodnega dne. Lahko vas doleti nenadoma in nepričakovano. Bodite pozorni in molite. Molite vsako jutro in vsak večer, čez dan pa se pogosto spominjajte Boga; tako boste izpolnili zapoved našega Odrešenika: »Nenehno molite in nikdar ne prenehajte.«
Spoštovanje
III. Tretja od naših glavnih in najpomembnejših dolžnosti do Boga je dolžnost spoštovanja; da moramo spoštovati Boga bolj kot katerokoli osebo na zemlji. Ta dolžnost se zdi jasno razumljiva in se zdi samoumevno, da je treba Boga spoštovati bolj kot katero koli osebo na zemlji, ker je najpopolnejše bitje. In vendar ni skoraj nobene druge dolžnosti do Boga, ki bi jo tako pogosto prekršili, zlasti mnoge človeške skupnosti, kot prav ta dolžnost spoštovanja.
Da bi izpolnili to dolžnost, ne smemo nikdar pozabiti na Božjo navzočnost, ampak se moramo nenehno spominjati, kakor nas uči naša vera, da je vsemogočni Bog povsod navzoč, da pozna naše misli, sliši naše besede in vidi naša dejanja; in da se potem vedemo, kakor se spodobi v Božji strašni navzočnosti. Ko je verni kristjan (kar ponavadi kristjani so) ob spoštovanem in spoštovanja vrednem duhovniku, se vede dostojno; iz njegovih ust ne izpade niti ena beseda, ki bi lahko užalila spoštovano osebo; ne stori niti enega dejanja ali geste, ki bi mogla prizadeti čustva te spoštovane osebe. Toda pomislite na istega kristjana, ko je v svoji običajni družbi, med osebami, ki jih ne posebej spoštuje. Ravnal bo povsem drugače, uporabljal bo grdo besedišče, preklinjal, psoval, govoril bogokletnosti in izgovarjal nečiste, nespodobne besede. In vse to v navzočnosti Boga, Najsvetejšega, Najvišjega. Kakšno pomanjkanje spoštovanja! In kakšna izprijenost! Spoštuje navzočnost človeka, ne spoštuje pa strašne navzočnosti svojega Boga! In grdo prekrši sveto dolžnost spoštovanja do Boga. Če bi vsemogočni Bog od nas zahteval le toliko spoštovanja do njegovega najsvetejšega veličastva, kolikor ga izkazujemo spoštovanim osebam na zemlji, bi vsak verni kristjan rekel, da to ne bi bilo dovolj. In resnično ne bi bilo dovolj, ker ni primerjave med spoštovanjem najvišje osebe na tem svetu in med najsvetejšim veličastvom Boga! In vendar – na žalost moramo za večino kristjanov to priznati – je med kristjani manj spoštovanja do vsemogočnega Boga kot do spoštovanih oseb na tem svetu.
Razmislite o tem, dragi otroci, in resno premislite, kako pogosto ste prekršili to sveto dolžnost do Boga; kako pogosto ste v Božji navzočnosti izgovorili besede in storili dejanja, ki jih nikdar ne bi storili v navzočnosti duhovnika ali druge spoštovane osebe. Pokesajte se, dragi otroci, in sprejmite trdni sklep, da nikdar ne boste pozabili na Božjo navzočnost, da ga boste nenehno gledali z očmi vere in da se boste v njegovi navzočnosti vedli tako, kot se spodobi vernemu kristjanu, ki ve, da ga Bog, njegov prihodnji sodnik, povsod vidi in sliši vse njegove besede.
Pokorščina
IV. Četrta glavna dolžnost kristjana do svojega Boga je dolžnost pokorščine. Imamo stroge dolžnosti pokorščine tudi do nekaterih oseb na tem svetu. Tako so otroci strogo dolžni biti pokorni svojim staršem; in služabniki so po Božji besedi dolžni biti pokorni svojim gospodarjem v vseh stvareh, ki niso v nasprotju z Božjim zakonom; in biti pokorni tudi zlobnim in razdražljivim gospodarjem.
A še veliko večja je naša dolžnost pokorščine do Boga, ki je naš nebeški Oče in najboljši od očetov, naš vzvišeni Gospod in Gospodar ter najbolj dobrosrčni med Gospodarji.
Biti pokoren pomeni izpolnjevati voljo nadrejenega. Biti pokoren Bogu torej pomeni izpolnjevati Njegovo sveto voljo. Ko gospodar želi, da njegov služabnik nekaj stori zanj, mu pove, kaj mora storiti, in služabnik bo vedel, kaj je volja njegovega gospodarja. Toda kako lahko vemo, kaj Bog, naš nebeški Gospod in gospodar, želi, da storimo? Bog je ustvaril več načinov, na katere moremo razumeti, kaj je njegova volja, da jo lahko izpolnimo. Glas vesti je eden od teh načinov, s katerimi nam Bog pomaga razumeti svojo voljo. Glas vaše vesti je glas Boga. Bodite pozorni na glas svoje vesti in boste to razumeli. Ko nameravate storiti kaj slabega ali ste v nevarnosti, da bi storili greh, vas bo vaša vest takoj opozorila, da ne storite zla, da se mu izognite za vsako ceno. Nasprotno pa, ko nameravate storiti kaj dobrega in najdete priložnost za to, vas bo vaša vest spodbudila, da storite vse dobro, kar lahko. V tem vidite jasno Božjo voljo. Izogibati se zlu in delati dobro, to je za nas vedno Božja volja. Torej, dragi otroci, da bi izpolnili sveto voljo vsemogočnega Boga, poslušajte svojo vest in sledite njenim navodilom, izogibajte se temu, kar prepoveduje, in delajte to, kar vam zapoveduje; s tem boste izpolnili sveto dolžnost pokorščine Bogu.
Drugo sredstvo, s katerim nam vsemogočni Bog razodeva svojo sveto voljo, je »Božja beseda«, ki je zapisana v Svetem pismu in drugih dobrih verskih knjigah in nam jo oznanjajo pastirji njegove Cerkve. Njihova navodila se od samih začetkov krščanstva imenujejo »Božja beseda«, kot vidimo v Svetem pismu (1 Tes2,13). In naš Odrešenik nam izrecno zapoveduje, naj poslušamo pastirje njegove Cerkve z enakim spoštovanjem in pokorščino kot njega samega. Naroča jim, naj njegov nauk oznanjajo vsemu svetu, in nam zagotavlja, da ko poslušamo njih, poslušamo njega samega. Dragi otroci, da bi bili pokorni Bogu, svojemu nebeškemu Očetu in Vzvišenemu Gospodarju, bodite zvesti v izpolnjevanju zapovedi in navodil svojih dobrih pastirjev in spovednikov. Bodite hvaležni Bogu, da vam na ta način razodeva svojo sveto voljo, in izkoristite to. Spomnite se, kako strašna odgovornost vas čaka na sodni dan, če ne izkoristite teh sredstev zveličanja.
Ljubezen
V. Peta glavna dolžnost, ki jo imamo do Boga, je dolžnost ljubezni; da moramo Boga ljubiti nad vse. To je najsvetejša dolžnost vsakega kristjana; vendar je žal zelo zanemarjena in zelo redko izpolnjevana, kar pa bi morala biti. Kako stroga in pomembna je ta naša dolžnost, lahko razumemo iz izrecne zapovedi našega Odrešenika, da moramo ljubiti Boga, in iz njegovega natančnega opisa značaja naše ljubezni do Boga. Ne samo, da je rekel, da moramo ljubiti Boga, ampak je pojasnil, da moramo ljubiti Gospoda, našega Boga, »z vsem srcem, z vso dušo, z vsem umom in z vso močjo«. Antični cerkveni očetje so se čudili, da je bilo potrebno kristjanom izrecno zapovedati, naj ljubijo Boga. »Ali ni naravno,« so rekli, »da kristjan, ki je Božji otrok, ljubi svojega nebeškega Očeta nad vse? Ali je bilo potrebno to zapovedati, to predpisati?« Seveda je bilo! In navkljub tej izrecni zapovedi in njenemu podrobnemu opisu zelo malo kristjanov ljubi Boga v skladu s tem opisom našega Zveličarja.
Pogosto razmišljajte, dragi otroci, o teh štirih znakih resnične ljubezni do Boga in preverite, ali ima vaša ljubezen ta znamenja. In ne mislite, da so le redke izbrane in izjemne duše dolžne tako ljubiti Boga. Ne! Vsi smo dolžni tako ljubiti Boga!
Prvi znak resnične ljubezni do Boga je, da ga ljubimo z vsem srcem, to pomeni, da ne delimo svojega srca med Bogom in svetom, med Stvarnikom in stvarstvom. Bog je ljubosumen Bog, kakor vidimo v Svetem pismu; ne dopušča nobenega drugega ljubimca poleg sebe, še manj nad seboj. Hoče vaše celotno srce, ali nič. Če ljubite kaj bolj kot Boga ali enako kot Boga, nimate resnične ljubezni do Boga. In če niste iskreno pripravljeni, da se za Božjo ljubezen odpoveste čemurkoli na svetu, če to od vas zahteva po ustih pastirja svoje cerkve, ga ne ljubite z vsem srcem; vaše srce je razdeljeno in zato ga Bog nikakor ne sprejme. Toda dobro razumite, ljubljeni otroci, ko nam je zapovedano, da moramo ljubiti Boga z vsem srcem, to ne pomeni, da ne smemo ljubiti ničesar drugega razen Boga. Ljubimo lahko in nam je zapovedano, da ljubimo svoje starše, sorodnike, dobrotnike, prijatelje, celo svoje sovražnike. Toda ljubiti moramo vse v Bogu, po Božji volji in zaradi Boga; in Boga v vsem in nad vse. Tako ga bomo ljubili z vsem srcem.
Drugo znamenje resnične ljubezni do Boga je, da ga ljubimo z vso dušo. To je izraz iz Svetega pisma. V Svetem pismu pogosto najdemo besedo »duša« namesto »življenje«. Tako na primer naš Zveličar pravi, da kdor izgubi svojo »dušo« na tem svetu zaradi njega, jo bo našel v naslednjem; to pomeni, da kdor izgubi svoje »življenje« zaradi svojega Odrešenika na tem svetu, bo našel pravo življenje v naslednjem. Ljubiti Boga z vsem svojim srcem pomeni, da ga moramo ljubiti bolj kot svoje lastno življenje in biti trdno odločeni, da raje izgubimo svoje življenje, kot da bi Boga izgubili zaradi greha. Naša trdna in iskrena odločitev mora biti, da raje umremo, kot da bi žalili Boga. A žal, kako pogosto kristjan stori greh, celo smrtni greh, ne da bi rešil svoje življenje, ampak zaradi malenkosti, zaradi trenutnega užitka, zaradi majhnega dobička, zaradi minljive posvetne slave, zaradi svetnega prijatelja in tako dalje. Kaj ne bi storil, če bi bilo v nevarnosti njegovo življenje! In vendar smo vsi poklicani, da raje izgubimo svoje življenje, kot pa da bi z enim samim grehom užalili Boga! To je pomen Kristusovega slovesnega poziva: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem!«
Tretja značilnost resnične ljubezni do Boga je, da ga ljubimo z vsem svojim umom; to pomeni, da moramo svoj um in svoje misli nenehno ali vsaj pogosto zaposliti z Božjo navzočnostjo. Za ljubeče srce je naravno, da se pogosto spominja predmeta svoje naklonjenosti. Predstavljajte si dobrega, ljubečega otroka, ki živi daleč od svojega dobrotljivega in ljubečega očeta. Ta otrok bo skoraj neprestano mislil na svojega očeta in hrepenel po srečnem trenutku ponovnega snidenja z ljubljenim predmetom svoje sinovske naklonjenosti. Tako bi moral ravnati vsak kristjan, ker ima srečo, da je otrok najboljšega Očeta. In tako bo tudi storil, če ljubi Boga z vsem svojim umom. Neprestano bo mislil na svojega nebeškega Očeta in nikdar ne bo pozabil njegove svete navzočnosti. In srečen, neskončno srečen je kristjan, ki nikdar ne pozabi na navzočnost svojega Boga in Očeta. Vedel se bo primerno in pazljivo se bo izogibal vsemu, kar bi moglo užaliti njegovega ljubljenega Očeta v mislih, besedah in dejanjih; in bo vodil sveto življenje v ljubezni do Boga.
Četrto znamenje resnične ljubezni do Boga je, da ga ljubimo z vso svojo močjo. Resnična ljubezen do Boga je največje sreča in najdragocenejši privilegij kristjana. Je tista čudovita poročna obleka, v kateri bo sprejet v srečo in večno radost »Jagnjetove gostije«. Ničesar na svetu ni mogoče doseči brez prizadevanj in truda; in bolj kot je predmet dragocen in večje kot je bogastvo, ki ga želimo doseči, bolj resna so prizadevanja, da ga dosežemo. Ker je resnična ljubezen do Boga nedvomno najdragocenejši zaklad kristjana, morajo biti tudi naša prizadevanja, da jo dosežemo in posedujemo, izjemna. Ko pa pogledamo kristjane, kakršni so običajno, vidimo, kako vneto in vztrajno si prizadevajo pridobiti bogastvo, časti in užitke ter vse udobje tega minljivega življenja. Kaj pa ljubezen do Boga? Ta je običajno popolnoma izrinjena na rob, ali pa se jo išče kot nekaj drugotnega, ne pa kot »edino potrebno«. Dragi ljubljeni v Kristusu Jezusu! Z vso vnemo in skrbjo ljubečega očeta vas prosim v imenu Boga, katerega sveta previdnost vas je zdaj zaupala moji duhovni skrbi, da bodite zvesti v izpolnjevanju teh glavnih in najbolj bistvenih dolžnosti do Boga, našega nebeškega Očeta. Posebej si prizadevajte za resnično ljubezen do Boga, ki je temelj vsega krščanstva in slavni znak srečne izvoljenosti. Če ljubite Boga iskreno in nad vse, boste z lahkoto izpolnili vse druge dolžnosti do njega. Nič ni težkega, nič ni dolgočasnega za ljubeče srce.
Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, ljubezen Boga in občestvo Svetega Duha naj bo z vami vsemi. Amen.
+ FRIDERIK, škof in apostolski vikar Zgornjega Michigana.
