Vsem patriarhom, primasom, nadškofom in škofom katoliške Cerkve.
Papež Gregor XVI.
Častiti bratje, zdravje in apostolski blagoslov.
Ne mislimo, da se čudite, ker na vas odkar je bila naši skromnosti naložena naloga vodenja vse Cerkve, še nismo naslovili naših pisem, kot je bilo v navadi od samega začetka in kot bi to zahtevala naša naklonjenost do vas. To je bila v resnici ena od naših najživahnejših želja: brez odlašanja razširiti naše srce nad vami in vam govoriti v duhovni skupnosti s tistim glasom, s katerim nam je v osebi blaženega Petra od Boga zapovedano, naj potrdimo brate (Lk 22,32).
Vendar dobro veste, v kakšno nevihto zla in nesreč smo bili od prvih trenutkov našega pontifikata nenadoma vrženi v tako burno morje, da bi morali zaradi najbolj zvite zarote nevernikov žalovati za našo usodno potopitev, če desnica Gospodova ne bi pokazala svoje moči. Duša se boji ponovno obuditi bolečino, ki smo jo občutili ob grenki izpostavljenosti tolikim nesrečam; raje bi hvaležno blagoslovili Očeta vse tolažbe, ki nas je z razkropitvijo upornikov rešil neposredne nevarnosti in po umiritvi divje nevihte omogočil, da smo mogli spet zadihati. Takoj smo se odločili, da vam bomo sporočili naše ideje o zdravljenju ran Izraela, vendar pa je velika količina skrbi, ki so nastale zaradi ponovne vzpostavitve javnega reda, ovirala uresničitev našega namena.
Nov razlog za molk je prišel iz nesramnosti strankarjev, ki so skušali ponovno dvigniti prapor izdaje. Res je, da smo, ko smo videli, da dolga nekaznovanost in naša nenehna dobrosrčnost, namesto da bi pomirili, še bolj podžigata nebrzdano besnost upornikov, morali končno, čeprav z največjim obžalovanjem, poseči po duhovnih orožjih (1 Kor 4,21), da bi omejili njihovo trmoglavost, pri čemer smo se sklicevali na avtoriteto, ki nam jo je v ta namen podelil Bog: iz tega pa lahko zlahka razumete, kako naporno in nujno je postalo naše vsakdanje delo.
Ko pa smo končno, v skladu z običajem naših prednikov, v naši Lateranski baziliki prevzeli posest, ki smo jo morali iz navedenih razlogov odložiti, se brez odlašanja obračamo na vas, častiti bratje, in vam kot dokaz naše volje pošiljamo to pismo v veselju tega srečnega dne, ko praznujemo zmago Device Marije, vzeto v nebesa, da nam ona, ki smo jo med najbolj bolečimi nesrečami vedno doživljali kot Zagovornico in Osvoboditeljico, tudi zdaj prijazno pomaga pri pisanju vam in da s svojim nebeškim navdihom obogati naš um s tistimi nasveti, ki so nadvse koristni za krščansko čredo.
Resnično žalostni in s srcem, prežetim z grenkobo, prihajamo k vam, častiti bratje, potem ko smo se, glede na vašo gorečnost in vašo predanost veri, dobro zavedali, da ste izredno zaskrbljeni zaradi težkih časov, v katerih se ta vera nahaja, saj bi res lahko rekli, da je to ura teme, da se kakor žito prevejejo sinovi izvolitve (Lk 22,53). Z razlogom moremo ponoviti z Izaijem: »Jokal je, in zemlja, ki so jo zastrupili njeni prebivalci, je izginila, ker so spremenili pravo, pretrgali večno zavezo.« (Iz 24,5).
Častiti bratje, govorimo o stvareh, ki jih tudi vi nenehno vidite pred seboj in ki jih zato skupaj obžalujemo. Ponosno se veseli nepoštenost, znanost je nesramna, razuzdanost je brezobzirna. Svetost svetih stvari se prezira: in veličastna dostojanstvenost Božjega češčenja, ki vendarle ima tolikšno moč in potrebo nad človeškim srcem, nečisti ljudje nevredno onesnažujejo, zavačajo, izpostavljajo posmehu. Zato se zdravi nauk sprevrača in izkrivlja, in zmote vseh vrst se predrzno širi. Niti sveti zakoni, niti pravice, niti institucije, niti discipline, tudi tiste najsvetejše, niso varne pred drznostjo teh ljudi, ki iz svojih umazanih ust bruhajo samo zlo. Cilj neprestanih, zelo hudih nadlegovanj je naš Rimski Sedež preblaženega Petra, na katerega je Jezus Kristus postavil temelje Cerkve; vezi edinosti iz dneva v dan bolj slabijo in razpadajo. Božjo avtoriteto Cerkve se spodbija in, ko so enkrat poteptali njene pravice, jo hočejo podrediti zemeljskim vzgibom; z največjo nepravičnostjo jo hočejo narediti ljudem odurno in jo spraviti v sramotno suženjstvo. Medtem se krši pokorščino, dolžno škofom, in se tepta njihovo avtoriteto. Vseučilišča in šole odzvanjajo s strašljivimi mnenjskimi novostmi, s katerimi se katoliško vero ne napada več skrivaj in pritlehno, ampak odkrito in vsem na očeh se proti njej vodi strašna in hudobna vojna. Dejansko so se, potem ko se je enkrat skvarilo duše mladih učencev s sprevrženimi nauki in slabimi zgledi učiteljev, razširila pokvarjenost mladih učencev, močno razširila kvarjenje vere in nadvse nesrečno izkrivljanje vedenjskih navad. Ko tako bil oslabljen branik najsvetejše vere, ki je edina, na kateri trdno stojijo kraljestva in se ohranjata moč in avtoriteta vsake oblasti, se vidno povečujejo spodkopavanje javnega reda, propadanje vladarstev in razpad vsake legitimne oblasti. Ta ogromni zbir nesreč pa gre pripisati zlasti zaroti tistih družb, v katerih se je zbralo, kot v umazani kadi, vse, kar je svetogrdno, gnusno in brezbožno v najbolj zločinskih krivoverstvih in ločinah.
Te stvari, spoštovani bratje, in druge, morda še hujše, ki bi jih bilo zdaj predolgo naštevati in ki jih dobro poznate, nas bolijo, in to toliko bolj, ker se, ko sedimo na prestolu Kneza apostolov, čutimo dolžni bolj kot kdorkoli drug trpeti zaradi gorečnosti za celotno Božjo hišo. A ker se zavedamo, da na tem položaju ni dovolj le jokati nad temi neštetimi nesrečami, ampak je treba storiti vse, da se jih izkorenini, prosimo za pomoč vašo vero in spodbujamo vašo skrb za rešitev katoliške črede, spoštovani bratje, katerih vzorna krepost, vera, preudarnost in vztrajnost nam dajejo pogum in nas vsred žalosti, ki nam jo povzročajo tako katastrofalne okoliščine, nežno krepčajo in tolažijo. Naša dolžnost je namreč, da dvignemo glas in poskusimo vse, da merjasec iz gozda ne uniči vinograda in da krvoločni volkovi ne napadejo črede. Naša naloga je, da ovce vodimo le na tiste pašnike, ki so zanje zdravi in za katere ni nobenega, niti najmanjšega suma, da bi bili škodljivi. Bog ne daj, dragi moji, da bi v času, ko nas obdajajo številne težave in nevarnosti, pastirji, ki jih je prevzela zgroženost, zanemarjali svoje dolžnosti in opustili skrb za čredo ter se prepustili lenobi in malodušnosti. Zato se v duhu edinosti raje zavzemimo za našo skupno stvar, ali bolje rečeno za Božjo stvar, in proti skupnim sovražnikom imejmo v dobrobit vsega ljudstva enako čuječnost in enako zavzetost.
To boste srečno izpolnili, če boste, kakor to zahteva vaša dolžnost, neutrudno skrbeli zase in za nauk, pogosto opominjajoč na to, da »univerzalno Cerkev doleti udarec vsake novosti« [sv. papež Celestin, Ep. 21 ad Episc. Galliae] in da, po mnenju papeža Sv. Agatona, »ničesar od tega, kar je bilo pravilno določeno, ne smete zmanjšati, spreminjati ali temu kaj dodajati, ampak mora vse ostati nedotaknjeno v besedah in pomenih« [sv. papež Agaton, Ep. ad Imp.]. Tako bo ostala nedotaknjena trdnost te edinosti, ki ima svoj temelj in ki se izraža v tem Petrovem stolu, od koder izhajajo pravice častivredne skupnosti nad vsemi Cerkvami in kjer vse »morejo najti zid obrambe in varnosti, pristanišče, zaščiteno pred valovi, in zaklad neštetih dobrin« [sv. papež Inocenc, Ep. II]. Da bi se tako zoperstavili drznim dejanjem tistih, ki se poslužujejo vseh sredstev, da bi zrušili pravice tega Svetega sedeža ali razvezali odnos Cerkva z njim (odnos, zaradi katerega imajo trdnost, stanovitnost in moč), vcepljajte največjo zvestobo in iskreno spoštovanje do tega sedeža, tako da jasno razložite s sv. Ciprijanom, da »lažno zaupa, da je v Cerkvi tisti, ki zapusti Petrov stol, na katerem je postavljena Cerkev« [sv. Ciprijan, De unitate Ecclesiae].
K temu cilju morajo biti usmerjena vaša prizadevanja, vaša skrb zavzeta in vaša čuječnost vztrajna, da se sveti zaklad vere skrbno obvaruje sredi peklenske zarote nevernikov, ki jo z našo skrajno žalostjo vidimo, kako želi ta zaklad izropati in ga razpršiti. Vsi naj se pomnijo, da je sodba o zdravem nauku, ki ga je treba ljudem dajati, kot tudi vladanje in sodna uprava Cerkve, pripadajo rimskemu papežu, »ki mu je Jezus Kristus podelil polno oblast, da pase, vodi in vlada vesoljno Cerkev«, kot so slovesno izjavili očetje Koncila v Firencah [Conc. Flor., sess. 25]. Dolžnost vsakega škofa je, da se povsem zvesto drži Petrovega stola, da sveto in tenkočutno varuje zaklad vere in pase Božjo čredo, ki mu je zaupana. Duhovniki morajo biti podrejeni škofom, ki jih morajo, kakor opozarja sv. Hieronim [sv. Hieronim, Ep. 2 ad Nepot. a. I, 24], šteti za »očete svoje duše«: nikoli ne smejo pozabiti, da jim tudi starodavni kanoni prepovedujejo, da bi v sveti službi kaj storili in da bi prevzeli nalogo poučevanja in pridiganja »brez soglasja škofa, ki mu je bilo zaupano ljudstvo in ki bo odgovarjal za duše« [Ex can. ap. 38]. Nazadnje je treba upoštevati kot trdno in zanesljivo pravilo, da bi vsi, ki bi si drznili karkoli zarotiti proti tako vzpostavljenemu redu, motili stanje Cerkve.
Preveč zlobno in popolnoma tuje časti, s katero je treba spoštovati zakone Cerkve, bi bilo, če bi se pustili prevzeti noremu navdušenju samovoljnega izražanja mnenj in bi komu dovolili, ter tako komurkoli dovolili, da bi ne odobraval ali obtožiti kot nasprotno nekaterim načelom naravnega prava ali da bi rekel, da je pomanjkljiva, nepopolna in odvisna od civilne oblasti tista sveta disciplina, ki jo je Cerkev določila za vršenje Božjega češčenja, za usmerjanje vedenjskih navad, za predpisovanje svojih pravic in za hierarhično ureditev svojih duhovnikov.
Poleg tega je neizpodbitna resnica, če uporabimo besede tridentinskih očetov, da »je Cerkev poučil Jezusa Kristus in njegovi apostoli in da jo uči Sveti Duh, ki ji vsak dan podaja vsako resnico« [sv. Hieronim, Ep. 2 ad Nepot., a. I, 24], se zdi očitno absurdno in nadvse žaljivo za Cerkev, da bi si zastavila določeno »prenovo in regeneracijo« kot nujno za njeno rešitev in rast, kot da bi jo mogli šteti za podvrženo pomanjkljivosti, ali omračitvi ali drugim podobnim neprijetnostim: vse to so spletke in zarote, ki jih vodijo novatorji z nesrečnim ciljem, da bi položili »temelje nove človeške ustanove«, da bi se uresničilo tisto, kar je močno obsodil sv. Ciprijan, »da bi Cerkev postala človeška stvar«, ko pa je, nasprotno, popolnoma Božja stvar [sv. Ciprijan, Ep. 52]. Tisti, ki razmišljajo o takšnih načrtih, naj upoštevajo, da je po pričevanju sv. Leona samo rimskemu papežu »zaupana disciplina kanonov« in da samo njemu, in ne komurkoli drugemu, pripada pravica, da določi pravila »o očetovskih kaznih«, in, kot piše sv. Gelazij [sv. papež Gelazij, Ep. ad Episcopum Lucaniae], »na tak način uravnoteži kanonske odloke in prilagodi zapovedi predhodnikov: po skrbnem premisleku je treba ustrezno uravnotežiti tiste stvari, ki jih je zaradi potreb časa treba previdno ublažiti v prid Cerkve«.
Tu pa želimo še bolj spodbuditi vašo vztrajnost v korist vere, da se uprlete nečisti zaroti proti duhovniškemu celibatu: zaroti, ki se, kot veste, vsak dan bolj razširja, saj se poskusom najbolj nesrečnih filozofov našega časa pridružujejo tudi nekateri iz samih cerkvenih vrst: ljudi, ki so pozabili na svoje dostojanstvo in svoje poslanstvo, se pustili speljati zapeljivemu toku razuzdanosti in so se spustili v tako nebrzdano razuzdanost, da so na več mestih javno večkrat zaprosili vlade, naj razveljavijo in odpravijo to sveto točko discipline. Vendar nam je preveč žal, da bi vas predolgo zadrževali pri teh sramotnih napadih, zato raje zaupamo vaši veri, da boste v skladu s predpisi svetih kanonov z vsemi svojimi prizadevanji ohranili nedotaknjen, varovan, trden in varen tako pomemben zakon, na katerega se z vseh strani zgrinjajo puščice nesramnežev.
Poleg tega častitljivi krščanski sveti zakon zahteva našo skupno skrb, da se vanj, ki ga sv. Pavel imenuje »veliki zakrament v Kristusu in Cerkvi« (Ef 5,32), ne uvede ali skuša uvesti nič manj poštenega, kar bi bilo v nasprotju z njegovo svetostjo ali kar bi škodovalo nerazvezlnosti njegove vezi. To je že vztrajno priporočal v svojih pismih naš predhodnik Pij VIII. blagega spomina, vendar se brezbožni napadi proti temu še naprej množijo. Zato je treba ljudi natančno poučiti, da se zakon, ko je enkrat zakonito sklenjen, ne more več razveljaviti in da je Bog zakoncem naložil večno življenjsko zvezo in takšno vez, ki jo lahko prekine edinole smrt. Upoštevajoč, da se zakonska zveza šteje med svete stvari, in da je zato podrejena Cerkvi, naj imajo vedno v mislih zakone, ki jih je slednja določila glede tega, in naj jih sveto in natančno izpolnjujejo kot predpise, od katerih je odvisna moč, veljavnost in pravičnost zakonske zveze. Vsakdo naj se vzdrži, da bi iz kakršnegakoli razloga storil dejanja, ki so v nasprotju s kanonskimi določbami in odloki koncilov, ki se nanašajo na to, saj je dobro znano, da imajo žalosten konec tiste zakonske zveze, ki so sklenjene v nasprotju z disciplino Cerkve ali brez predhodne prošnje za nebeški blagoslov ali iz čiste slepe strasti, ne da bi se zakonca zavedala svetosti zakramenta in skrivnosti, ki se v njem skrivajo. Pojdimo zdaj k drugemu bogatemu izviru zla, zaradi katerega objokujemo Cerkev, ki zaradi tega trenutno trpi: mislimo na indiferentizem, to je na tisto izkrivljeno mnenje, ki se je zaradi goljufivega delovanja nevernikov razširilo povsod in po katerem naj bi bilo mogoče v katerikoli veri doseči večno zveličanje duše, če se navade uskladijo z normo pravičnosti in poštenosti. Vendar vam ne bo težko odstraniti iz ljudstev, ki so zaupani vaši skrbi, tako škodljivo zmoto glede nečesa, kar je tako jasno in očitno, brez nasprotovanja. Ker apostol (Ef 4,5) trdi, da obstaja »en sam Bog, ena sama vera, en sam krst«, naj se bojijo tisti, ki sanjajo, da lahko pod praporom katerekoli vere enako prispejo v pristan večne sreče, in naj upoštevajo, da po pričevanju istega Zveličarja (Lk 11,23) »so proti Kristusu, ker niso s Kristusom«, in da nesrečno raztresajo samo zato, ker z njim ne zbirajo; zato »bodo brez dvoma pogubljeni v večnosti, če ne bodo imeli katoliške vere in je ne bodo ohranili v celoti in neokrnjeno« (Veroizpoved sv. Atanazija). Naj poslušajo sv. Hieronima, ki – ko je bila Cerkev razdeljena na tri dele zaradi razkola – pripoveduje, da je bil trden v svojem svetem namenu, in ko ga je kdo poskušal privabiti na svojo stran, je vselej glasno odgovoril: »Kdor je združen s Petrovim stolom, ta je moj.« (sv. Heironim, Ep. 58). Nekateri, ki niso povezani s Cerkvijo, bi se po krivici upali sklicevati na pomirjujočo laskavost, da bi bili tudi oni prenovljeni v kopeli zveličanja; saj bi jim sv. Avguštin primerno odgovoril: »Tudi odrezana veja ima enako obliko, toda kaj ji koristi oblika, če ne živi iz korenin?« (sv. Avguštin, Salmo contro part. Donat.).
Iz tega nadvse pokvarjenega izvira indiferentizma izhaja ta absurdna in napačna sodba, ali bolje rečeno blodnja, da je treba vsakomur priznati in zagotoviti svobodo vesti: nadvse strupeno zmoto, ki ji utira pot popolna in neomejena svoboda mnenja, ki se vselej povečuje v škodo Cerkve in države, pri čemer ne manjka tistih, ki se drznejo s predrzno nesramnostjo hvaliti, da takšna svoboda prinaša veri kako korist. »A kakšna hujša smrt lahko doleti dušo kot svoboda zmote?« je vzkliknil sv. Avguštin [Ep. 166]. Če namreč odstranimo vse ovire, ki zadržujejo ljudi, ki so že na poti v prepad zaradi svoje narave, nagnjene k zlu, bi mogli po pravici dejati, da se je odprl »vodnjak brezna« (Raz 9,3), iz katerega je sv. Janez videl dvigati se dim, ki je zakril sonce, in iz katerega so prišle neštete kobilice, da so opustošile zemljo. Posledično pride do spremembe duhovnosti, pokvarjenosti mladine, preziranja svetih stvari in najsvetejših zakonov med ljudstvom: z eno besedo, do kuge družbe, ki je bolj smrtonosna od vseh drugih, medtem ko izkušnje vseh stoletij, vse od najbolj oddaljene antike, jasno kažejo, da so mesta, ki so cvetela v bogastvu, moči in slavi, zaradi te ene same pokvarjenosti, to je zaradi prekomerne svobode mnenj, zaradi razuzdanosti klik, zaradi hrepenenja po novostih, nesrečno propadla.
K temu namenu je usmerjena tudi tista grozna, nikdar dovolj preklinjevana in zasovražena »svoboda tiska« pri razširjanju pisnih del vseh vrst; svoboda, ki si jo nekateri drznejo zahtevati in spodbujati s tolikšnim hrupom. Zgrozimo se, Spoštovani bratje, ko opazujemo, kakšna ekstravagantnost naukov nas bremeni ali, bolje rečeno, kakšna strašna grozljivost zmot se širi in razširja povsod s tisto neskončno množino knjig, brošur in spisov, ki so sicer majhna dela po obsegu, vendar ogromna po zlobi, iz katerih vidimo s solzami v očeh izhajati prekletstvo, ki preplavlja vso zemljo. In vendar (oh, boleča misel!) so nekateri tako predrzni, da z žaljivo arogantnostjo trdijo, da to poplavo zmot več kot odtehta nekaj del, ki se sredi te nevihte nepravičnosti vzdigujejo v obrambo vere in resnice. Zagotovo je zlobna stvar in vsaka zakonodaja to obsoja, da se z dobrim namenom vrši gotovo zlo, ker obstaja upanje, da se iz njega more iztržiti nekaj dobrega. Toda, ali lahko kdorkoli pri zdravi pameti reče, da je treba svobodno in javno razširjati, prodajati, prevažati, celo piti strup, ker obstaja določeno zdravilo, s katerim se nekdo reši pred smrtjo?
Vendar pa je bil precej drugačen sistem, ki ga je Cerkev uporabljala za iztrebljanje kuge slabih knjig že iz časa apostolov, ki so, kakor beremo, javno sežgali veliko količino takšnih knjig (Apd 19,19). Dovolj je prebrati določbe, sprejete v zvezi s tem na V. lateranskem koncilu, in postavo, ki jo je objavil Leon X., naš predhodnik, prav zato, da »tisk, ki je bil koristno odkrit za krepitev vere in širjenje dobrih umetnosti, ne bi bil uporabljen v nasprotne namene in škodoval zveličanju Kristusovih vernikov.« [Act. Conc. Lateran. V, sess. 10]. To je bilo prav tako pomembno za tridentinske očete, da so za ustrezno odpravo tako škodljive nevšečnosti izdali zelo koristen dekret o sestavi Indeksa (seznama, op. prev.) prepovedanih knjig, ki vsebujejo nezdrave nauke. Klemen XIII., naš predhodnik blagega spomina, v svoji okrožnici o prepovedi škodljivih knjig [Christianae reipublicae, 25. november 1766] trdi, da »se je treba, kot to zahtevajo okoliščine, z vsemi močmi vztrajno boriti, da se izkorenini smrtonosna kuga knjig; kajti zmota ne bo izkoreninjena, dokler ne bodo nečisti elementi nečednosti uničeni z ognjem.« Zato je zaradi te nenehne skrbi, s katero se je ta apostolski sedež v vseh časih trudil obsoditi nečedne in sumljive knjige ter jih iztrgati iz rok vernikov, izkazuje kot zelo očiten, lažen, predrzen in žaljiv za sam Apostolski sedež, pa tudi za vir največjega zla za krščansko ljudstvo, nauk tistih, ki ne le zavračajo cenzuro knjig kot slabo in preveč obremenjujočo, ampak so celo tako zlobni, da jo razglašajo za nasprotno načelom pravične zakonodaje in si drznejo Cerkvi odreči avtoriteto, da to odreja in izvaja.
Ker smo v številnih spisih, ki krožijo med ljudmi, opazili širjenje nekaterih naukov, ki skušajo podreti zvestobo in pokorščino, ki jo dolgujemo vladarjem, in ki skušajo povsod prižgati plamen vojne, vas pozivamo, da ste izredno pazljivi, da se ljudstvo zaradi takšnega zapeljevanja ne bi pustilo nesrečno odvrniti od prave poti. Vsi naj razmislijo, da po opozorilu Apostola »ni oblasti, razen od Boga, in stvari, ki so, so bile od Boga določene. Zato se tisti, ki se upirajo oblasti, upirajo Božjemu redu, in tisti, ki se upirajo, si sami nakopljejo obsodbo.« (Rim 3,2). Božje in človeško pravo glasno obsojata tiste, ki z nadvse sramotnimi spletkami in zarotami sovražnosti in upora vlagajo svoja prizadevanja v to, da bi vladarjem odtegnili zvestobo in jih strmoglavili s prestola.
Prav zato, da se ne bi omadeževali s tako sramotnim zločinom, so se antični kristjani, kljub hudobiji preganjanj, vedno dobro trudili služiti cesarjem in rešenju cesarstva, saj so se zvesto trudili, da so natančno in takoj izpolnili vse, kar jim je bilo ukazano in ni bilo v nasprotju z vero: z vztrajnostjo in tudi z obilnim prelivanjem krvi v bitkah zane. »Krščanski vojaki – trdi sv. Avguštin [Psalm 124, št. 7] – so služili nezvestemu cesarju; ko je šlo za Kristusovo stvar, pa so poznali le tistega, ki je v nebesih. Razlikovali so med večnim Gospodom in zemeljskim gospodom, vendar so prav zaradi večnega Gospoda kot podaniki poslušali tudi zemeljskega gospoda.« Takšne argumente je imel pred očmi nepremagljivi mučenec sv. Mavricij, vodja Tebanske legije, ko je – kakor poroča sv. Evherij – cesarju odgovoril: »Cesar, mi smo tvoji vojaki, vendar smo hkrati tudi Božji služabniki in to prostovoljno priznavamo … Vendar nas niti ta trdna nujnost, da ohranimo življenje, ne spodbuja k uporu: glejte, imamo orožje, vendar se ne upiramo, ker menimo, da je smrt boljša usoda od ubijanja.« [sv. Evherij, apud Ruinart, Act. SS. MM. de SS. Maurit. et Soc., n. 4]. Takšna zvestoba starodavnih kristjanov do svojih vladarjev še bolj zasije, če se zamislimo s Tertulijanom, da v tistih časih »kristjanom ni manjkalo veliko število orožja in oboroženih, če bi hoteli postati deklarirani sovražniki. Samo pred kratkim smo prišli na plano, pravi cesarjem, in že smo napolnili vse vaše kraje, mesta, otoke, gradove, občine, zborovanja, taborišča, plemena, kurije, palačo, senat, forum… Za katero vojno ne bi bili primerni in pripravljeni, četudi bi bili številčno v manjšini, mi, ki se tako prostovoljno pustimo pobiti, če nam naša disciplina ne bi dovoljevala, da se pustimo ubiti, namesto da bi sami ubijali? Če bi se tako velika množica ljudi, kot smo mi, oddaljila od vas in se zatekla v kakšen oddaljen kotiček sveta, bi izguba tolikih državljanov, kakršnikoli že so, zagotovo prinesla sramoto vaši moči; nasprotno, kaznovala bi jo z enako zapuščenostjo. Brez dvoma bi vas takšna osamljenost prestrašila … in bi iskali, komu bi lahko ukazovali: ostalo bi vam več sovražnikov kot državljanov, medtem ko imate zdaj manj sovražnikov, če upoštevamo množico kristjanov.« [Tertulijan, Apologet., poglavje 37].
Takšni svetli primeri nespremenljive pokorščine do vladarjev, ki so nujno izhajali iz najsvetejših zapovedi krščanske vere, ostro obsojajo gnusno predrznost in nezvestobo tistih, ki so, razvneti od norega in nebrzdanega hrepenenja po neomejeni svobodi, popolnoma usmerjeni v to, da bi izkrivili, celo izkoreninili vse pravice vladarstva, da bi nato pod pretvezo svobode ljudem prinesli najhujše suženjstvo. V ta namen so se resnično zarotile zločinske blodnje in načrti valdežanov, begardov, wiklijevcev in drugih podobnih Belialovih sinov, ki so bili sramota in izmeček človeškega rodu, zato so jih je zasluženo tolikokrat doletelo prekletstvo tega apostolskega sedeža. Ti sodobni misleci zagotovo ne razvijajo svojih moči iz nobenega drugega razloga, kot da bi se mogli gostiti in slaviti z Lutrom in se z njim veselili, da so »svobodni od vseh«, zato so odločeni, da se lotijo kakršnegakoli najbolj zavržnega početja, da bi lažje in hitreje dosegli svoj cilj.
Niti ne moremo napovedati bolj srečnih uspehov za vero in cesarstvo glede na zaobljube tistih, ki bi radi videli ločitev Cerkve od kraljestva in prekinitev medsebojnega soglasja med cesarstvom in duhovništvom. Preveč jasno je, da se ljubitelji najbolj nesramne svobode bojijo tistega soglasja, ki je bilo vedno ugodno in zdravo za sveto in za civilno vlado.
A tolikim in tako grenkim vzrokom, ki nas skrbijo in nas v skupni nevarnosti mučijo z izjemno bolečino, so se pridružila nekatera združenja in določene skupine, v katerih se v zvezi z ljudmi vseh religij, tudi lažnih in tujih, pridigajo svoboščine vseh vrst, povzročajo nemiri proti sveti in civilni oblasti in se, pod pretvezo pobožnosti in pripadnosti veri, vendar z namenom, da povsod spodbujajo novosti in upore, tepta vsako najbolj spoštovano avtoriteto.
Te stvari, spoštovani bratje, smo vam z najglobljo žalostjo, vendar polni zaupanja v tistega, ki vlada vetrovom in prinaša mir, zapisali, da bi, oboroženi s ščitom vere, pogumno nadaljevali Gospodov boj. Vam, bolj kot komurkoli drugemu, pripada, da stojite kot trden zid pred vsako napuhnjeno silo, ki se hoče dvigniti proti Božji vednosti. Vi vihtite meč Duha, ki je Božja beseda, in vi priskrbite kruh tistim, ki so lačni pravičnosti. Poklicani, da ste pridni delavci v Gospodovem vinogradu, se posvetite samo temu in svoje skupne napore usmerite samo v to: da se iz vašega polja izruva vsaka korenina grenkobe in da, ko se iztrebi vsako pokvarjeno seme, na njem bujno in obilno zraste žetev kreposti. Objemite z očetovsko ljubeznijo tiste, ki se posvečajo filozofskim študijem, še bolj pa svetim vedam, in jim skrbno vcepljajte, naj se ne zanašajo samo na moč lastnega razuma, da ne bi zapustili poti resnice in se nepremišljeno podali na pot nevernikov. Naj se spomnijo, da je Bog »vojskovodja modrosti in izpopolnjevalec modrih« (Mod 7,15) in da brez Boga nikdar ne moremo spoznati Boga, ki po Besedi ljudi uči spoznati Boga [sv. Irenej, 14. zvezek, 10. poglavje]. Napuhnjenim, ali bolje rečeno, neumnim, je lastno, da želijo na človeških tehtnicah tehtati skrivnosti vere, ki presegajo vse naše zmožnosti, in zaupati razumu našega uma, ki je zaradi same pogojenosti človeške narave prešibak in bolan.
Za ostalo naj naši dragi sinovi v Kristusu, vladarji, podprejo te skupne zaveze – za dobro Cerkve in države – s svojo pomočjo in z avtoriteto, ki jo morajo šteti kot podeljeno ne le za vladanje zemeljskim stvarem, ampak posebej za podporo Cerkvi. Naj skrbno razmislijo o tem, kaj je treba storiti za mir v svojih vladarstvih in za blagor Cerkve; naj se prepričajo, da morajo imeti bolj pri srcu stvar vere, kot pa stvar kraljestva, kot ponavljamo s papežem svetim Leonom: »Njihovemu diamantnemu obroču naj Gospod doda še krono vere.« Kot očetje in skrbniki narodov bodo tem zagotovili resnični, trajni in obilni mir in vedrino zlasti, če si bodo prizadevali, da med njimi cvetita vera in pobožnost do Boga, ki ima na stegnu vpisano: »Kralj kraljev in Gospod gospodov.«
Da pa bi dosegli tako uspešne in srečne rezultate, prosimo in dvigamo oči in roke k preblaženi Devici Mariji, ki je edina premagala vsa krivoverstva in je naše največje upanje, celo razlog našega upanja [S. Bernardo Serm. de Nat. B.M.V., § 7]. Ona, velika Zagovornica, naj s svojo priprošnjo, sredi tolikih potreb krščanske črede, milostno prosi za srečen izid v prid našim namenom, prizadevanjem in dejanjem. Zato s ponižno molitvijo še enkrat prosimo kneza apostolov sv. Petra in njegovega Soapotola, sv. Pavla, da vsi ostanete trdni kot močan zid in da se ne postavi drug temelj, razen tistega, ki je že bil položen. poživljeni s tem mirnim upanjem zaupamo, da bo avtor in izpopolnitelj vere, Jezus Kristus, končno potolažil vse nas v stiskah, ki nas vse preveč obremenjujejo. Medtem pa, častiti bratje, vam in vsem ovcam, zaupanim vaši skrbi, kot predznamenje in zagotovilo nebeške pomoči, z ljubeznijo podeljujemo apostolski blagoslov.
Dano v Rimu, v baziliki Sv. Marije Velike, 15. avgusta, na slovesni dan Marijinega vnebovzetja, leta 1832, drugega leta našega pontifikata.
